VSRS Sodba II Ips 202/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 3.321,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji mora toženec plačati 249.681,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 dalje do plačila, glede obresti od 30. 9. 2011 do 10. 10. 2011 pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi kumulativno zahtevani pogoji za direktno tožbo podizvajalke zoper naročnika (toženca). Z obširnimi navedbami (pravne in dejanske narave) skuša prikazati, da sodišči nista ugotovili, da bi dne 25. 2. 2010 še obstajala (dospela) terjatev podjemnika do revidenta ravno za koneksna dela (in ob tem opozarja na zadeve VS RS III Ips 152/2015, II Ips 341/2015 in II Ips 283/2014 ter tudi zadeve višjih sodišč). Vztraja, da je poravnal 90 odstotkov celotne obveznosti po gradbeni pogodbi s podjemnikom, ki je bila sklenjena na ključ, kar avtomatično pomeni, da je s tem poravnal tudi 90 odstotkov terjatev, ki izvirajo iz dela tožnice, in poudarja, da mu ni treba dokazovati, kaj točno teh 90 odstotkov pomeni. Pojasnjuje, da je 10 odstotkov pogodbeno dogovorjenega plačila zadržal zaradi napak v izvedbi podjemnika in da posledično tožnica plačila 54.000,00 EUR iz naslova 10 odstotkov varščine ne more zahtevati. V zvezi s slednjim trdi, da se vsebina obveznosti naročnika zaradi neposrednega zahtevka po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne sme spremeniti. Meni tudi, da sta sodišči nepravilno dokazno breme neobstoja koneksnosti prevalili na revidenta (in v zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje še kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je toženec kot naročnik v postopku javnega naročanja z izbranim ponudnikom, glavnim izvajalcem družbo A., d. d., 20. 10. 2008 sklenil gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta B. (v nadaljevanju: gradbena pogodba z dne 20. 10. 2008). Glavni izvajalec je gradnjo opravljal z različnimi podizvajalci, med drugim s tožnico, ki je z družbo A., d. d., 9. 1. 2009 sklenila pogodbo in dva aneksa za izvedbo del bazenske tehnike na navedenem objektu (v nadaljevanju: podizvajalska pogodba z dne 9. 1. 2009). Skladno s to pogodbo je tožnica družbi A., d. d., izdajala začasne situacije in na njih temelječe račune, od katerih so neplačani ostali delno račun po VI. začasni situaciji, v celoti računi po VII., VIII. in IX. začasni situaciji, račun za dodatna dela ter varščina. Tožnica plačilo navedenih računov in varščine zahteva neposredno od toženca na podlagi predpisov o javnem naročanju, konkretno Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju oz. vključitve zahtev po teh predpisih v pogodbeno pravo med glavnim izvajalcem in naročnikom, in še na podlagi 631. člena OZ.

7Vrhovno sodišče je to zadevo enkrat že obravnavalo (glej zadevo II Ips 341/2015) in takrat zavzelo stališče, da je za obravnavano zadevo edina relevantna pravna podlaga 631. člen OZ, vendar pa se (takrat) ni strinjalo s pritožbenim sodiščem, da ni dovolj trditev za utemeljitev tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Zato je zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. To pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z navodilom, naj presodi, ali je tožnica dokazala izpolnjenost kumulativno zahtevanih pogojev po 631. členu OZ.

8Revizijsko sporno v tu obravnavani zadevi tako ostaja samo še vprašanje, ali so izpolnjeni (natančneje izkazani) kumulativno zahtevani pogoji za utemeljitev tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ.

9Kumulativno zahtevani pogoji po 631. členu OZ so: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika (pri čemer je trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev po 631. členu OZ na tožnici kot podizvajalki).

10Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da so zatrjevani pogoji po 631. členu OZ tudi izkazani. Tožnica je zahtevo za neposredno plačilo vtoževane terjatve po potrjenih situacijah in računih tožencu poslala 25. 2. 2010. Obstoj naročnikovega (toženčevega) dolga do izvajalca ni bil sporen (kar pomeni, da je izvajalčeva terjatev do naročnika obstajala in dospela v plačilo). Upoštevajoč potek potrjevanja in podpisovanja situacij je bilo nadalje ugotovljeno, da je imel izvajalec istovrstne terjatve (kot jih je imel podizvajalec do izvajalca) pripoznane s strani naročnika (kar pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj koneksnosti, primerjaj 39. in 40. točko prvostopenjske sodbe). Glede izpolnjenosti pogoja pripoznanja izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca pa se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo kar na sodbo II Ips 341/2015, v kateri je bilo že ugotovljeno, da je za konkretni primer ta podan. Poleg navedenega je bilo ugotovljeno tudi, da toženec napak na izvedenih delih ni dokazal, niti tega, da ta dela ne bi bila (v celoti) opravljena. Pritožbeno sodišče je vsemu navedenemu pritrdilo in (glede pritožbenih tez toženca) še dodalo, da toženec ni uspel izpodbiti pogoja koneksnosti. Revizijsko (obširno) nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Upoštevajoč navedeno dejansko stanje revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, da je tožbeni zahtevek tožnice na podlagi 631. člena OZ glede odločitve o glavnici v celoti utemeljen (pri čemer velja še dodati, da je upoštevajoč, da toženec napak na izvedenih delih ni dokazal, niti tega, da ta dela ne bi bila v celoti opravljena, tudi njegov ugovor glede upravičenosti do zadržanja 10 odstotkov pogodbeno dogovorjenega plačila neutemeljen).

12Neutemeljene so tudi zatrjevane kršitve pravdnega postopka. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo pritožbenih navedb toženca, temveč je na pravno odločilne pritožbene navedbe toženca v sodbi korektno odgovorilo. Glede zatrjevane kršitve iz 7. in 212. člena ZPP pa velja revidentu odgovoriti, da je materialno dokazno breme glede vseh pogojev po 631. členu OZ res na tožnici, vendar pa se je s tem, ko je tožnica dokazala, da se obe terjatvi nanašata na ista dela, procesno dokazno breme, da izpodbije koneksnost, prevalilo na toženca. V praksi je namreč glede procesnega dokaznega bremena največkrat uporabljeno (temeljno) pravilo, po katerem vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist.

13Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.