VSRS Sodba I Ips 50033/2013-80

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo z dne 12. 11. 2014 obsojenega M. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let te mu na podlagi 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca J. Š. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 5. 2015 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi, ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da zahteva uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6Zagovornik v uvodu zahteve navaja, da uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP, vendar z navedbami v zahtevi nakazuje le na kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, s trditvijo, da je sodba sodišča druge stopnje nejasna in v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, ker je v opisu dejanja v sodbi sodišča prve stopnje opisano, da je obsojenec oškodovanca udaril s kosom betona velikosti 15 cm x 20 cm in debeline 15 cm, medtem ko je višje sodišče na večih mestih v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je šlo za udarec s kamnom. Meni, da je zaradi tega, ker kamen ni isto kot kos betona, saj se obe snovi razlikujeta že po strukturi, prišlo do zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Kot je razumeti zahtevo, nakazuje na kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ, da je obrazložitev sodbe nejasna in da je tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Nasprotja, ki predstavljajo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, se morajo nanašati na razloge o odločilnih dejstvih, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega in izhajajo iz opisa dejanja, ter pomenijo dejanski temelj sodbe. Odločilno, pravno relevantno dejstvo v obravnavanem primeru pa je ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je bila obsojencu prizadejana poškodba s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Različno poimenovanje predmeta, s katerim je bila prizadejana lahka telesna poškodba oškodovancu, ob jasni ugotovitvi odločilnega dejstva, da je bila oškodovancu prizadejana lahka telesna poškodba s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj gre za nejasnost oziroma nasprotje o relevantnem, pravno odločilnem dejstvu.

7Z ostalimi navedbami, v katerih se zagovornik ne strinja s presojo izpovedbe oškodovanca J. Š. v izpodbijani sodbi, trdi, da je ta izpovedba neverodostojna in meni, da je sodišče ugotovilo dejstva, ki so obsojencu v škodo le na ravni verjetnosti ne pa na ravni gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo, izraža nestrinjanje z razlogi v pravnomočni sodbi, ter zatrjuje, da dejstva, ugotovljena v pravnomočno sodbi, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Tudi s trditvami, da je sodišče kršilo ustavno pravico do domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. člen Ustave, ker je po oceni zagovornika dejstva ugotovilo le na ravni verjetnosti, zagovornik izraža nestrinjanje s sprejetimi dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi ter ostaja na ravni izpodbijanja v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

8Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ob upoštevanju premoženjskih razmer ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.