VSRS Sklep VIII Ips 303/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 90.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje. Ugotovilo je, da je za svoj račun oziroma v korist gospodarske družbe svoje žene z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal dejavnost tožeče stranke. Presodilo je, da določba 37. člena ZDR o zastaranju odškodninskega zahtevka zaradi kršenja konkurenčne prepovedi ni uporabljiva, saj je toženec za povzročeno škodo odgovoren po splošnih določbah civilnega prava. Ugotovljeno je bilo, da je opravljal dejavnost z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke in je kupcem zaračunaval za opravljene storitve in dobavljeno blago za lasten račun (v gotovini kot fizična oseba) oziroma za račun družbe A., d. o. o., ki je v lasti njegove žene, namesto da bi kupcem ponudil storitev in blago v imenu in za račun tožeče stranke. Odgovornost za škodo, ki jo je povzročil, po presoji sodišča prve stopnje temelji na 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Zato je zavrnilo ugovor, da je tožba glede na drugi odstavek 37. člena ZDR vložena prepozno, saj zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve po splošnih pravilih civilnega prava ni potekel. O odškodnini je odločilo na podlagi 131. in 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je zahtevek za povrnitev škode, ki je nastala zaradi kršenja konkurenčne prepovedi, podan po poteku subjektivnega trimesečnega roka iz 37. člena ZDR, zato je vtoževana terjatev zastarala.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da toženec ni prerekal uporabe splošne neposlovne odškodninske odgovornosti, zato sodišče ne bi smelo uporabiti določb o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Toženec je za opravljanje dejavnosti na svoj račun uporabljal material in sredstva tožeče stranke, zato pri njegovi kršitvi ne gre zgolj za kršitev konkurenčne prepovedi in bi se zato morale uporabiti določbe o splošni odškodninski odgovornosti, po katerih zahtevek še ni zastaral. Toženec je bil po vložitvi pritožbe pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Sodišče je zato vezano na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožeča stranka v reviziji uvodoma uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar slednjih v nadaljevanju ne konkretizira. Bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi navedla, v zvezi s katero določbo ZPP je bila storjena, očita zaradi domnevno zmotnega pravnega naziranja o tem, da zahtevek izhaja iz kršitve konkurenčne prepovedi. Zmotnega pravnega naziranja že po naravi ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ampak za zmotno uporabo materialnega prava.

8Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9Tožeča stranka se ukvarja s proizvodnjo kovinskih konstrukcij in njihovih delov. Toženec je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu programer in je imel s kupci in dobavitelji neposreden stik. Ugotovljeno je bilo, da je toženec na podlagi povpraševanja potencialnega kupca le temu namesto storitve tožeče stranke ponudil storitev družbe A., d. o. o.¹ , katere edina družbenica je toženčeva žena; toženec je v družbi prokurist. Za storitve je toženec kupcem sprva zaračunaval kot fizična oseba, od maja 2010 pa je izstavljal račune preko družbe A., d. o. o., Toženec je vodil evidenco izvedenih del; v njej so prikazana opravljena dela, za katera je prejel plačilo deloma v gotovini, deloma pa so bila plačila izvedena na podlagi računov navedene družbe, ki sama dejansko ni imela sredstev, prostorov niti materiala za izvedbo naročil. Družba A., d. o. o., ni kupila materiala in ni imela stroška dela, saj ni imela zaposlenih delavcev in je služila zgolj kot izdajatelj računov za storitve tožeče stranke.

10Po prvem odstavku 37. člena ZDR delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Konkurenčna prepoved delavcu prepoveduje opravljanje istovrstne dejavnosti zaradi varovanja načela lojalnosti, sicer za ostale subjekte predstavlja konkurenčno delovanje delovanje dovoljeno (in zaželeno) ravnanje.

11Iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da je toženec kot delavec zlorabljal material in sredstva tožeče stranke za opravljanje dejavnosti za svoj račun in s tem neposredno oškodoval tožečo stranko. Pri tem ni šlo za običajno konkurenčno dejavnost, pri kateri bi delavec s svojim materialom in sredstvi izven siceršnje organiziranosti poslovanja delodajalca samostojno konkuriral dejavnosti delodajalca, saj toženec svojih sredstev in materiala za to ni imel. Pri običajnem konkurenčnem delovanju je vzročnost nastanka škode težko dokazljiva, saj gre za zunanje (bolj ali manj kompleksno) dogajanje na trgu, pri katerem konkurenčno delovanje enega gospodarskega subjekta samo po sebi še ne pomeni nujno nastanka negativnih posledic pri konkurentu. V obravnavni zadevi je toženec zlorabil material in delovna sredstva tožeče stranke na svoj račun, zato temelj nastanka odškodninske obveznosti ne leži v zunanjem konkuriranju na trgu, temveč v prisvajanju materiala in neupravičeni uporabi sredstev podjetja. Toženec si je dejansko prilaščal denarni tok, ki bi s koriščenjem materiala in sredstev tožeče stranke moral pripasti le-tej. Tako opravljanje (sicer istovrstne) dejavnosti toženca po svojem temelju ne predstavlja kršitve prepovedi konkurenčnega delovanja v smislu 37. člena ZDR, ampak je odločilno dejstvo pri opredelitvi temelja nastanka morebitne škode protipravno razpolaganje z materialom in sredstvi tožeče stranke. Toženec bi lahko z materialom in sredstvi tožeče stranke deloval le v njeno korist in za njen račun. Ugotovljena kršitev se po svoji vsebini zato razlikuje od kršitve konkurenčne prepovedi in je po svoji naravi težja od tipične kršitve konkurenčne prepovedi, saj prvenstveno pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in ne (le) nelojalne konkurence (tretji odstavek 74. člena Ustave RS).

12Tožeča stranka je svoj zahtevek res utemeljevala na določbi 37. člena ZDR, hkrati pa tudi na določbi 182. člena ZDR in splošnih določbah OZ (II. točka tožbe). Zahtevek je torej utemeljevala na dveh (dopustnih) podlagah² . Ker gre v obravnavani zadevi za odškodninsko terjatev delodajalca proti delavcu v skladu z določbo prvega odstavka 182. člena ZDR³ , jo tožeča stranka lahko uveljavlja znotraj zastaralnih rokov, določenih v 352. členu OZ, ki ob vložitvi tožbe še niso potekli. Sodišče druge stopnje je sledilo ugovoru tožene stranke o zamudi subjektivnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR (ki ni zastaralni, temveč prekluzivni⁴ ), po katerem lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Zato ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava (sodišče prve stopnje je toženčevo odgovornost pravilno presojalo z vidika teh določb) in se do pritožbenih navedb, s katerimi toženec določno nasprotoval tudi drugim pravnim in dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ni opredelilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

13Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Dejavnost družbe je proizvodnja kovinskih konstrukcij in njihovih delov - torej enaka kot dejavnost tožeče stranke.
² Tudi sicer sodišče (sodnik) vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodišče (sodnik) nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP).
³ Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti.
⁴ Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena (345. člen OZ).