VSL Sodba IV Cp 2004/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka, 3. alineja III. in IV. točka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec naj sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonski zvezo pravdnih strank (I.), njunega mladoletnega sina A. A., rojenega ..., dodelilo v vzgojo in varstvo materi, tožnici (II.), očetu pa naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer za določeno obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe po 60 oz. 110 EUR mesečno, od sodbe naprej pa 200 EUR (III. točka). Odločilo je, da bodo stiki med sinom in očetom potekali vsako nedeljo od 9.00 do 18.00 ure, tako da ga oče pride iskat in ga pripelje nazaj k materi (IV. točka). Višji oz. drugačen zahtevek matere je zavrnilo (V.), kot tudi njen zahtevek za plačevanje preživnine zase (VI.) ter odločilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške (VII. točka).

2Zoper II. točko, 3. alinejo III. in IV. točko sodbe se pritožuje toženec. Meni, da so mu bile kršene ustavne pravice do poštenega postopka, saj ga sodišče kot prava neuko stranko ni poučilo o pravicah v postopku in ga ni opozorilo, katera dejanja lahko opravi. Tako ga tudi ni pozvalo na dopolnitev trditev, zaključke pa je sprejelo na podlagi tega, da navedb ni substancirano prerekal oz. se do vprašanj ni jasno opredelil. Sodišču očita, da je stranki obravnavalo izrazito neenakopravno, tožbo in vlogo tožnice z dne 14. 6. 2017 s prilogami je prejel šele na sami glavni obravnavi. Glede tega pritožnik očita kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Opozarja, da je v odgovoru na tožbo navedel, da mati ni primerna za vzgojo in varstvo, sodišče pa naj bi arbitrarno navedlo, da se na naroku do tega ni jasno opredelil. Navaja, da so njegove trditve o tem potrjene tudi z navedbami v Poročilu centra za socialno delo oz. poročila varne hiše. Očita, da sodišče tega sploh ni vzelo v obzir in ni presojalo njegovega predloga, da bi bilo za otroka bolje, da se ga namesti v rejniško družino, pač pa se le skopo sklicuje na mnenje CSD. Glede tega pritožnik očita kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Enako kršitev vidi tudi glede odločitve o stikih, saj naj sodišče ne bi presojalo njegovega predloga, da bi dve nedelji otroka z L. v K. pripeljala mati, sam pa bi ga peljal nazaj. Kot arbitrarni nasprotuje tudi določeni preživnini od izdaje sodbe dalje. Meni, da tožnica z ničemer ni izkazala zatrjevanih stroškov in spet očita sodišču, da je zaključilo na podlagi tega, da sam stroškov ni prerekal. Sam, pravi, je izpovedal o svojem slabem zdravstvenem stanju, kar bi moralo sodišče upoštevati, pa ni. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter ponovljen postopek, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Res je bila tožba (ter vloga in priloge) tožencu vročena šele na naroku 14. 7. 2016, vendar ne drži, da se ta o navedbah tožnice ne bi mogel izreči. Toženec je bil ob vročitvi tožbe izrecno poučen, da ima 30 dni časa, da poda odgovor na tožbo in je bil narok zaradi tega tudi preložen. Toženec je na tožbo pravočasno odgovoril in je sodišče njegov odgovor tudi upoštevalo.

6Res je, da toženec ni imel pooblaščenca, vendar to ni niti nujno niti neobičajno, v sporih, kot je ta. V teh sporih veljajo namreč posebna postopkovna pravila, ki presegajo sicer temeljno razpravno načelo pravdnih postopkov, vse pa z namenom zavarovati koristi mladoletnih otrok (408. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ravno ta korist je osrednji predmet varstva v vseh postopkih, v katerih so mladoletni otroci udeleženi.

7Res velja tudi v postopkih iz razmerij med starši in otroki splošno načelo pomoči prava neuki stranki (12. čl. ZPP). Vendar je prvostopenjsko sodišče očitno ocenilo, da toženec posebne pomoči ne potrebuje. Res se je sodišče nekajkrat sklicevalo na to, da toženec nečesa ni prerekal, vendar je šlo za dejanske okoliščine, ki jih je sodišče zaradi tega vzelo za resnične in se ni ukvarjalo z njihovim dokazovanjem, šlo pa je spet za korist otroka, konkretno za vprašanje, koliko ta potrebuje oz. porabi. Ni v okviru pomoči prava neuke stranke v teh primerih, da bi sodišče roditelja, ki je brez pooblaščenca, spodbujalo, da nekaj, kar sicer priznava kot resnično, zanika, ali da nečemu, o čemer ne reče nič, nasprotuje, če bi šlo to lahko njemu v korist na račun koristi mladoletnega otroka. Očitek kršitve ustavnih pravic toženca zato tudi ni utemeljen.¹

8Tožencu zato ni bila bistveno kršena nobena procesna pravica. Prejel je torej vse tožničine vloge, o vseh relevantnih okoliščinah je imel korektne in realne možnosti izjaviti se in se tudi je izjavil. Očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

9Tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, v ustrezni meri tudi tiste, ki jih toženec izrecno pogreša (glej spodaj tč. 12).

10Ne drži, da bi sodišče prve stopnje prezrlo toženčeve navedbe o tem, da naj tožnica ne bi bila sposobna za vzgojo in varstvo njunega sina. Sodišče se ni le pavšalno in skopo sklicevalo na mnenje centra za socialno delo, pač pa se je pravilno oprlo na izčrpno in večkrat dopolnjeno poročilo tega centra; na enega od teh se sklicuje celo pritožnik. Center za socialno delo ima v postopkih, kot je ta, vlogo, ki je podobna vlogi izvedenca, saj gre za organ, znotraj katerega delujejo strokovnjaki različnih strok in jih je v primer, kot je ta, tudi v podajanje mnenja pritegnjenih več (diplomirani psiholog R. M., diplomirana socialna delavka Š. Č., diplomiran pedagog M. P.). Na primeru je delal multidisciplinarni tim ob sodelovanju Materinskega doma A., Policijske postaje A. in Vrtca A. Ocena sodišča prve stopnje, da je mnenje CSD v konkretnem primeru zelo natančno, izčrpno, strokovno in prepričljivo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

11Naposled pa tudi ne gre spregledati, da toženec ob zaslišanju ni nasprotoval temu, da se otrok zaupa materi. Čeprav odločitev sodišča ni toliko odvisna od izjave (ali celo zahteve) stranke (408. čl. ZPP), pa je vendarle treba izhajati iz tega, da je tudi pri tej izjavi očeta vodila korist oz. skrb za otroka in je očitno pri tem tudi sam ocenil, da ta pri materi kljub pomislekom, ki jih je bil podal tekom postopka o njeni sposobnosti za skrb, ni ogrožena.

12Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo in zanesljivo oceno sodišča prve stopnje, da je zaupanje mladoletnega sina pravdnih strank v vzgojo in varstvo materi sinu v največjo korist in je zato ta del izpodbijane odločitve pravilen in zakonit. Taka ocena je podana ravno po preverjanju očitka, da mati za vzgojo in varstvo ni sposobna in da je za sina bolje, da gre v rejniško družino. CSD je po skrbni analizi podal mnenje, da je mati v varni hiši napredovala, da do sina ni nasilna, otrok ima pri njej urejeno ustrezno bivališče, obiskuje vrtec, kjer povedo, da opažajo navezanost in naklonjenost med otrokom in materjo. Vse to je sodišče prve stopnje pojasnilo v 11. tč. obrazložitve svoje sodbe na str. 6. in 7. Zato kljub temu, da oče, kot to sam navaja, ni sposoben poskrbeti za sina, ni potrebe po tem, da bi se rast, izobraževanje in razvoj otroku pravdnih strank zagotovilo v okviru rejništva (154. čl. in 1. odst. 157. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR), saj je zanj sposobna poskrbeti mati.

13Pravilno, v korist otroka, je sodišče določilo tudi stike med očetom in otrokom, tudi obseg in določen način izvajanja teh stikov je po presoji pritožbenega sodišča, primeren, ustrezen. Zavrniti je treba očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje prezrlo njegov predlog, da bi bila mati tista, ki naj sina pripelje v eno smer iz L., kjer živita, v K. k tožencu. Tudi glede tega se je sodišče oprlo na mnenje CSD, kot to pojasnjuje v svoji 15. tč. na str. 9 (mati nima možnosti lastnega prevoza).

14Ustrezno je določena tudi preživnina, ki jo mora oče materi plačevati za sina. Odločitev o tem ni arbitrarna in je otroku v korist. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Pravilno je ugotovilo otrokove potrebe in pravilno porazdelilo preživninsko breme med oba roditelja. Ker glede tega sodišče niti ni vezano na tožbeni zahtevek, je tem manj vezano na navedbe roditelja, ki preživnino uveljavlja. Splošen očitek nedokazanosti izdatkov za otroka je zato neutemeljen, konkretnega pa pritožnik niti ne navede. Sodišče je otrokove potrebe za relevantno obdobje ugotovilo in ocenilo na 400 EUR mesečno, kar je ustrezno obrazložilo (točke 17 - 20) in pritožbeno sodišče to oceno sprejema kot realno, ne pretirano. Do izdaje sodbe je sodišče pri določitvi preživnine upoštevalo, da je toženec že delno sproti izpolnjeval svojo obveznost (česar tudi ne izpodbija), za naprej pa mu je naložilo pokrivanje polovice otrokovih stroškov. Ugotovilo je, da je dela zmožen in da pridobiva dohodke (okrog 600 EUR mesečno, pri čemer ima nizke bivanjske stroške), česar pritožnik niti ne zanika. V kakšnem smislu naj bi sodišče v zvezi s tem upoštevalo njegove zdravstvene težave, pritožnik ne pojasni, pritožbeno sodišče pa soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da bo naloženo mu preživninsko obveznost toženec zmogel brez ogrožanja lastnega preživetja.

15Pritožbeni očitki toženca se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki so mu pri tem nastali.

¹ Omembe je sicer vredno, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti) in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Kršitve človekovih pravic procesne narave je vedno mogoče razločiti in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinske pa kot kršitev materialnega prava. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP niti ni v neskladju z ustavo in niti nima praznine. Očitki kršitve postopka se torej morajo konkretizirati glede na veljavni zakon.