VSRS Sklep Cp 11/2017

Pritožba se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV R 47/2017 z dne 14. 2. 2017 razglasilo izvršljivost sodbe Okrožnega sodišča za civilnopravne zadeve Gradec, kot delovnega in socialnega sodišča 24 Cga 156/05 h/23 z dne 19. 7. 2006 in sodbe Višjega okrožnega sodišča Gradec 7 Ra 108/06s z dne 31. 1. 2007.

2Z izpodbijanim sklepom je nato zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti.

3Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotna udeleženka. Ponavlja, da nasprotna udeleženka dejansko in v celoti ni razumela poteka in vsebine sodnega postopka v Republiki Avstriji. Tolmačka, ki je bila prisotna na obravnavah, naj vsega povedanega v tujem jeziku ne bi prevajala in tudi ne na način, da bi nasprotna udeleženka lahko razumela, o čem sodni postopek sploh teče. Prepričana je bila, da gre za nesporazum oziroma ji ni bilo jasno, zakaj se je znašla v omenjenem sodnem postopku. Hkrati dodaja, da se je v tistem času zdravila zaradi izjemno hudih zdravstvenih težav sprva v psihiatrični bolnišnici v Gradcu, nato pa zaradi išiasa še pri dr. P. Te okoliščine so vplivale na njeno razumevanje samega poteka sodnega postopka. Pritožnica trdi, da se do navedenih ugovornih navedb sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni nikjer izrecno opredelilo.

Pritožnica vztraja, da predlagatelj k svojemu predlogu ni predložil tuje sodne odločbe v izvirniku.

Ponavlja trditev, da je predlagatelj enkrat že sprožil postopek za priznanje iste tuje sodne odločbe, a je nato predlog umaknil. Ne soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da to na predmetni postopek nima nikakršnega vpliva. Nato znova povzema okoliščine iz predhodnega postopka.

Prav tako ne soglaša s stališčem, da ugovora zastaranja ni mogoče uveljavljati v tem sodnem postopku.

Nasprotuje tudi stališču izpodbijanega sklepa, da med postopkom, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ne gre za isto pravno zadevo in da med njima ni povezave.

Nato še dodaja, da iz vsebine izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je predložila nasprotna udeleženka.

4Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Postopek razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe (eksekvature) je v prvi fazi izključno formalen, obstoj vsebinskih razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. december 2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj I) je pridržan za drugo fazo, ko sodišče odloča o morebitnem ugovoru nasprotnega udeleženca. Iz tako zasnovanega postopka jasno sledi, da sodišče preizkuša obstoj razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe Bruselj I izključno v mejah ugovornih razlogov. Ti morajo biti zato določni, konkretni in jasni. Ta zahteva velja tembolj, ko gre za pritožbeni postopek.

7Na večino pritožbenih navedb je v izpodbijanem sklepu odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je odgovarjalo na ugovorne navedbe nasprotne udeleženke. Tako se je sodišče prve stopnje v 16. točki izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do tistih njenih navedb, ki predstavljajo ugovor pridržka procesnega javnega reda. V 16. točki je tako odgovorilo, da je imela nasprotna udeleženka v tujem sodnem postopku kvalificiranega pooblaščenca, da se je poleg tega tudi sama udeleževala postopka ter da je bila na ustni obravnavi prisotna tolmačka. Posebej pomembni so še nadaljnji razlogi v izpodbijanem sklepu, ki pojasnjujejo, da iz nobene od obeh sodb ne izhaja, da bi nasprotna udeleženka grajala postopanje zaradi morebitnega nerazumevanja poteka obravnavanja.

8Iz navedenih razlogov je več kot očitno, da so bili v državi izvora spoštovani ne le minimalni procesni standardi, ki tvorijo procesni javni red, marveč je zaradi strankine pasivnosti treba šteti, da so bili v celoti spoštovani standardi, ki so lastni tudi slovenskemu civilnoprocesnemu pravu. Čim je tako, je na dlani, da ni mogoče govoriti o kršitvi procesnega javnega reda in s tem pridržku iz prve točke 34. člena Uredbe Bruselj I.

9Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se do nekaterih njenih navedb ni opredelilo. Šlo naj bi za okoliščine, da se je v času spornega postopka zdravila zaradi izjemno hudih zdravstvenih težav, sprva v Psihiatrični bolnišnici v Gradcu, nato pa še zaradi išiasa pri dr. P. Res je, da je takšne navedbe podala v ugovoru in prav tako je res, da se do njih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo. Vprašanje, od katerega je odvisno, ali je bila s tem zagrešena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je, ali bi se do tega sodišče moralo opredeliti še posebej, ali zadoščajo razlogi v 16. točki izpodbijanega sklepa. Odgovor je, da bi se sodišče do tega moralo opredeliti šele tedaj, če bi zatrjevana dejstva lahko vplivala na odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor negativen. Vprašanje je sicer, kakšen pomen bi imela v postopku priznanje izvršljivosti okoliščina, da stranka ni bila procesno sposobna. A tisto, kar je ključno za konkretno zadevo, je, da pritožničine trditve ne utemeljujejo niti pravnega sklepa, da bi bila pritožnica v času sojenja procesno nesposobna. Za tak zaključek so sproti navržene navedbe o zdravljenju preveč pavšalne. Čim je tako, pa so celostni razlogi o neobstoju pridržka procesnega javnega reda, vsebovani v 16. točki izpodbijanega sklepa, zadostni.

10Pritožnica vztraja pri trditvi, da predlagatelj v tem postopku tujih sodnih odločb ni predložil v izvirniku. To je res, vendar je že sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da Uredba Bruselj I tudi ne zahteva, da bi tuje sodne odločbe morale biti predložene v izvirniku.

11Brez sleherne pravne relevance so tudi pritožničine ponovljene navedbe o tem, da je predlagatelj predhodno že predlagal priznanje tujih sodnih odločb, a predlog nato umaknil. Razlogi sodišča prve stopnje, da je to pravno irelevantno, so vsebovani v 13. in 14. točki izpodbijanega sklepa, in so pravilni.

12Pravilno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da v postopku razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe, ni mogoče uveljavljati ugovora zastaranja. Pri razglasitvi izvršljivosti gre namreč za priznanje tuje sodne odločbe za potrebe izvršbe¹. To pomeni, da se z razglasitvijo izvršljivosti v državi priznanja položaj pravno zgolj izenači s tistim položajem, ki je že podan v državi izvora. Ker vprašanje zastaranosti judikatne terjatve ni in že po naravi stvari ne more biti zajeto s tujo sodno odločbo, ga torej tudi ni mogoče preslikati v postopek razglasitve njene izvršljivosti. Eksekvatura je samostojen postopek in ne del izvršilnega postopka.

13Sodišče prve stopnje se je v 18. točki izpodbijanega sklepa jasno opredelilo tudi do navedb, da naj bi bil pred sodiščem v Republiki Sloveniji v teku postopek o isti stvari. Razlogi, ki zavračajo takšno pritožničino tezo, so pravilni. Pritožnica jih napada pavšalno in sprenevedavo.

14Pavšalen in zato neupošteven pa je tudi pritožničin očitek, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je sama predložila. Ne pojasni namreč, za katere listine naj bi šlo.

15Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

¹ Glej: Aleš Galič, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po Uredbi št. 44/2001 (?Bruseljski uredbi?) Zbornik znanstvenih razprav PF UL, letnik LXVI, Ljubljana 2006, stran 76.