VSRS Sodba I Ips 35807/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 8. 12. 2015 je bil obsojeni I. M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je določilo kazen osmih mesecev zapora ter mu nato ob upoštevanju kazni enega leta in devetih mesecev zapora, iz preklicane pogojne obsodbe po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 30160/2010 z dne 15. 6. 2010 na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 4. 2016 delno ugodilo pritožbi okrajne državne tožilke ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno enotno kazen obsojencu zvišalo na dve leti in dva meseca zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z vlogama z dne 7. 7. 2016 in 22. 7. 2016. V vlogah razloga za izpodbijanje sodbe ne navaja, iz navedb pa izhaja, da se ne strinja z višino izrečene kazni v sodbi sodišča prve stopnje in tudi ne z zvišanjem kazni s sodbo sodišča druge stopnje ter predlog, da naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da izrečeno enotno kazen zniža.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, saj vložnik zahteve ni izpolnil pogoja iz določbe petega odstavka 420. člena ZKP in pravnega sredstva ni izčrpal, ker je bila njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavržena kot prepozna.

4O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Obsojenčeva pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 1. 3. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 4. 2016 zavržena kot prepozna. Zato ni mogoče šteti, da je izpolnjena zahteva po izčrpanju pravnega sredstva iz petega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik z izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati kršitve zakona v zvezi z izrekom kazenske sankcije s sodbo sodišča prve stopnje. Odgovoriti pa je treba na vprašanje ali lahko obsojenec v primeru, ko je z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v njegovo škodo, glede na dikcijo petega odstavka 420. člena ZKP, da kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi, uveljavlja kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje, čeprav pravnega sredstva ni izčrpal. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v takšnem primeru zahteva za varstvo zakonitosti v obsegu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje, dovoljena. Dovoljenja je le glede tistega dela sodbe in izpodbijanja tistih argumentov, ki so bili podlaga za spremembo prvostopenjske sodbe v obsojenčevo škodo.

8Obsojenec v zvezi z odločitvijo drugostopenjskega sodišča trdi, da so dejstva v sodbi, ki se nanašajo na zvišanje kazni, zmotno ugotovljena. Ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da kazen v sodbi višjega sodišča ni pravilno odmerjena in uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, saj navaja, da dejstva, ki so bila podlaga za zvišanje kazni, niso pravilno ugotovljena. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti po navedenem zavrnilo, ker mora po določbi 425. člena ZKP zavrniti tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.