VSL Sklep I Ip 1463/2017

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica krije sama stroške svoje pritožbe.

III. Pritožnica mora upniku v roku 8 dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 497,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi in (2.) dolžnici naložilo plačilo upnikovih stroškov v znesku 228,47 EUR s pripadki.

2Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da obstoji ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. V postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov, ni mogla veljavno uveljavljati omejitve oziroma izključitve odgovornosti za zapustnikove dolgove. Takrat zapuščinski postopek še ni bil končan oziroma dolžnica do takrat ni podala izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku. Taka izjava v pravdnem postopku tudi ne bi bila zavezujoča in ne bi imela nikakršnih učinkov. Pravno in življenjsko nevzdržna je razlaga sodišča prve stopnje, da bi morala dolžnica podati ustrezno dedno izjavo še preden bi se seznanila z obsegom zapuščine oziroma s tem, kaj sestavlja pasivo in aktivo zapuščine, saj s sprejemom zapuščine zapustnik ne sprejme zgolj aktive ampak tudi pasivo. Šele takrat, ko je to znano in so znani vsi zapustnikovi upniki (oziroma dolgovi), razpolaga dedič z informacijami, na podlagi katerih lahko sprejme ustrezno odločitev glede dejstva, ali bo sprejel dediščino ali ne. Dolžnik je tudi vložil predlog za obnovo pravdnega postopka, vendar je Višje sodišče v Celju (sklep I Cp 335/2015 z dne 16. 6. 2016) tak predlog zavrnilo in navedlo, da je to dejstvo (dejstvo odpovedi dedovanju) mogoče uveljavljati z opozicijskim ugovornim razlogom iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

3Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je odpoved dedovanju dejanje, ki je v dispoziciji dediča. Vendar mora dedič ugovor dati pravočasno, to je v postopku, v katerem se ugotavlja, ali odgovarja za zapustnikove dolgove. V konkretnem primeru se je vprašanje dolžnikove odgovornosti za zapustnikove dolgove ugotavljalo v pravdnem postopku, ki se je zaključil s sodbo. Da se o tem ne razpravlja v izvršilnem postopku, upnik primeroma navaja odločitve višjih sodišč (VSL sklep III Ip 1103/2015, VSL sklep III Cp 992/99 in smiselno VSL sklep II Cp 270/2012). Glede dolžnikove trditve, da ni mogoče od začasnega dediča terjati podaje dedne izjave, še preden so mu znane vse okoliščine, na podlagi katerih se odloči, ali bo dediščino sprejel ali ne, navaja, da gre za pritožbeno novoto. Sicer pa se je dolžnica zapuščinskega postopka udeležila. Tako je bila na primer navzoča na zapuščinski obravnavi 22. 2. 2011, iz zapisnika te obravnave pa je razvidno, da je zapustnikovo premoženje, ki je bilo navedeno na obravnavi, praktično povzeto v sklepu o dedovanju, kar pomeni, da je bila že takrat seznanjena s stanjem zapuščine. Razvidno je tudi, da je bila dolžnica že takrat seznanjena z več zapustnikovimi dolgovi večje vrednosti, vključno z zapustnikovim dolgom do upnika. Dolžnica je nato v zapuščinskem postopku tudi sodelovala še najmanj na eni zapuščinski obravnavi, na kateri je izjavila, da sicer priznava oporoko za veljavno, vendar vztraja pri uveljavljanju prikrajšanja nujnega dednega deleža zaradi oporočnega razpolaganja in daril zapustnikovi vdovi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Pomembno procesno dejansko stanje med strankama ni sporno. Ni sporno, da gre za izterjavo obveznosti, ki je nastala kot zapustnikova obveznost. Dedovanje po zapustniku se je uvedlo 22. 11. 2010. Neprerekano dejstvo je, da je bila dolžnica udeleženka zapuščinske obravnave. Tožba je bila dolžnici vročena 18. 9. 2013, sodba zoper njo (zamudna sodba) je bila izdana 24. 9. 2014. Dolžnica se je v zapuščinskem postopku odpovedala dedovanju z dnem 8. 12. 2014. Zoper sodbo, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, je dolžnica vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno zavržen (v pritožbi citirani sklep Višjega sodišča v Celju).

7Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo in povzelo postopek nastanka izvršilnega naslova, kot to izhaja iz zgoraj povzetega, ter zaključilo, da bi morala dolžnica vse ugovore, ki se nanašajo na terjatev, to pa je tudi odpoved dedovanju, uveljavljati v postopku, v katerem je izvršilni naslov nastal. Ker tega ni storila, saj na tožbo ni niti odgovorila, je sama povzročila izdajo zamudne sodbe, zato je dolžna plačati obveznost po izvršilnem naslovu, ugovarjano pa ni utemeljen ugovorni razlog v izvršilnem postopku.

8Višje sodišče pravilnih argumentov sodišča prve stopnje po nepotrebnem ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja kot sledi. Bistveno vprašanje je, ali odpoved dedovanju predstavlja veljaven opozicijski ugovorni razlog. Pritožnica izhaja iz stališča, da je treba določbo drugega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju tako razlagati.¹

9Ko se pritožnica (dolžnica) zavzema, da naj bi bila odpoved dedovanju opozicijski razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, take pritožbene navedbe niso utemeljene. Upnik v odgovoru na pritožbo in tudi predhodno že v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozarja, da odpoved dedovanju, do katere je prišlo po nastanku izvršilnega naslova, ni opozicijski ugovorni razlog. Primeroma navaja odločitve višjega sodišča. Odločbi VSL III Ip 1103/2015 in VSL II Cp 270/2012 se nanašata na vprašanje kaducitete in odgovornosti Republike Slovenije za zapustnikove dolgove, v zadevi VSL II Cp 992/99 pa je bilo bistveno, da dedič ni prejel sodbe. Vendar pa je iz vseh tako citiranih odločb jasno razvidno ustaljeno stališče sodne prakse, da mora dolžnik, ki je tožen kot zapustnikov dedič oziroma oseba, ki odgovarja za zapustnikove dolgove, ugovor neprehoda obveznosti nanj uveljavljati že v postopku, v katerem je izvršilni naslov nastal.

10Ko ima upnik za terjatev izvršilni naslov, dolžnik ne more več prerekati obstoja same terjatve, temveč le, da je terjatev kasneje prenehala ali da je njena izpolnitev ovirana. Dolžnik z opozicijskimi ugovori ugovarja, da so po času, od katerega učinkuje pravnomočnost odločbe oziroma po sklenitvi sodne ali upravne poravnave ali nastanka neposredno izvršljivega notarskega zapisa nastopile okoliščine, zaradi katerih je terjatev prenehala ali je začasno ali trajno ovirana njena izpolnitev z izvršbo.

11Opozicijski ugovorni razlogi so torej tisti ugovorni razlogi, ki izvršljiv zahtevek trajno ali začasno ukinjajo. Temeljijo na neovrgljivi domnevi, da izvršljivi zahtevek obstoji in ki drži vse dokler tak izvršilni naslov obstoji oziroma ni spremenjen ali razveljavljen na način, določen z zakonom. V smislu 8. točke 55. člena ZIZ so to zlasti ugovori, ki izvršljivi zahtevek trajno razveljavljajo: plačilo, dajatev namesto plačila, sodni polog, prenovitev, poravnava, prevzem dolga, nakazilo, pobotanje, prenos zarubljene terjatve namesto plačila, ugasnitev terjatve, ker je bila zapuščina popolnoma izčrpana. Odpoved dedovanju v času po izdaji izvršilnega naslova ne more biti opozicijski ugovorni. Dejstvo je, da je bila dolžnica tožena in kot taka obsojena na plačilo zneska, zato gre s stališča izvršilnega naslova za njeno osebno obveznost, odpoved dedovanju pa na pravnomočno prisojene terjatve upnikov nima vpliva - njihove terjatve ne ukinja.

12Bistvo opozicijskega ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena ZIZ ni v tem, da se v izvršilnem postopku znova odpira vprašanje obstoja terjatve do tožene stranke oziroma njene višine. Njegovo bistvo je zgolj, ali je terjatev naknadno prenehala. Z odpovedjo dedovanju pa dolžnica do takega učinka ne more priti.

13Višje sodišče tudi ne more sprejeti pritožbenega argumenta, ki je pravzaprav argument procesne taktike v smislu, da se dolžnica v času, ko je potekal pravdni postopek, v katerem je bilo razsojeno o njeni obveznosti, še ni mogla odločiti, ali se bo dedovanju odpovedala ali ne, ker še ni bilo jasno, koliko je zapustnikovega premoženja (zlasti koliko je zapustnikovih obveznosti). Dolžnica se je sicer v zapuščinskemu postopku imela vso pravico v okviru procesne taktike odločati o tem, kdaj bo podala izjavo o odpovedi dedovanju. Vendar ko se je začel pravdni postopek, je morala nestrinjanje z zahtevkom izraziti v odgovoru na tožbo, ki ga ni vložila.² Sicer je s tem razlogom v izvršilnem postopku za izterjavo terjatve na podlagi tako izdanega izvršilnega naslova prekludirana.³

14Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ, na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ pa je dolžna vrniti stroške odgovora na pritožbo, s katerim je upnik prispeval k odločitvi. Višje sodišče je stroške v celoti odmerilo po stroškovniku, priglašenem v odgovoru na pritožbo, zato konkretnejša obrazložitev stroškovne odločitve ni potrebna.

¹ Ki določa: Dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove.
² Kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obnovi postopka (glej sklep Okrajnega sodišča v Celju P 579/2013 z dne 7. 4. 2016, ki je priloga ugovora proti sklepu o izvršbi).
³ O vprašanju procesne taktike v odnosu s pravili prekluzije glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 160/2014 z dne 26. 2. 2016.