VSK Sklep Cpg 145/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo predlagatelja zoper sklep Srg 2017/25938 z dne 23.6.2017, s katerim je samostojna sodniška pomočnica zavrnila predlog za vpis spremembe zastopnika pri subjektu vpisa, ker predlagana oseba ne izpolnjuje pogojev po 255. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

2Zoper sklep se predlagatelj (subjekt vpisa) pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki je po njegovem mnenju prerasla tudi v kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Povzema zakonski določbi prvega odstavka 10. a člena ZGD-1 in drugega odstavka 255. člena ZGD-1. Zakoniti zastopnici je bila izrečena le pogojna obsodba, kar pa ne zadošča za zavrnitev vpisa. V drugem odstavku 78. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je izrecno določeno, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bilo storilcu izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin. Da je temu tako, dokazujejo vsakodnevni razpisni pogoji za zasedbo delovnega mesta direktorja (na primer razpis za direktorja zdravstvenega doma, ki ga pritožnik prilaga pritožbi).

3Pritožba ni utemeljena.

4Določba 255. člena ZGD-1 je jasna in ne potrebuje dodatne razlage. Član organa vodenja ne more postati oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, zoper okolje, prostor in naravne dobrine in sicer pet let od pravnomočnosti sodbe. Predlagana oseba je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, obsodba je postala pravnomočna 31.3.2015 in torej ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon določa za člana organa vodenja.

5Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na 78. člen KZ-1, ki ureja pravne posledice obsodbe. Res bi lahko tudi omejitev iz 255. člena ZGD-1 opredelili kot pravno posledico obsodbe, vendar je omejitev določena z zakonom in dejansko gre le za enega od pogojev za članstvo v organih vodenja ali nadzora. Zato ne zadošča obsodba za katerokoli kaznivo dejanje, temveč le za posebej našteta kazniva dejanja, ki so neposredno povezana z delom organa upravljanja in nadzora v gospodarski družbi. Omejitev je v javnem interesu in v interesu predvsem upnikov, ki utemeljeno pričakujejo od članov organov vodenja in nadzora v gospodarskih družbah, s katerimi poslujejo, ravnanje s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika. Dejstvo, da oseba ni bila pravnomočno obsojena za eno izmed naštetih kaznivih dejanj, je le eden od v zakonu naštetih pogojev. Med njimi je na primer tudi pogoj, da ta oseba ni bila obsojena na plačilo odškodnine upnikom v primeru stečaja, kar v primerjavi s pravnomočno obsodbo zaradi kaznivega dejanja gotovo pomeni milejši položaj. Pri tehtanju pravice obsojenca in varstva udeležencev v pravnem prometu in pri gospodarskem poslovanju je tako treba dati prednost slednjim. Tudi sicer pa gre za pogosto ureditev v našem pravnem redu, podobne določbe imata najmanj Zakon o bančništvu in Zakon o javnem naročanju. Ureditev velja enako za vse osebe, ki želijo postati člani organov vodenja in nadzora v gospodarskih družbah, določena je z zakonom in taka določba je veljala tudi že v trenutku, ko je predlagana oseba obsojena in v trenutku, ko je storila kaznivo dejanje. O kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom zato ni mogoče govoriti.

6Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 39. člena Zakona o sodnem registru).