VSL Sklep II Kp 48309/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega A. A.,

podaljša za 6 (šest) mesecev, do vključno 20. 11. 2017,

tako da se Okrajnemu sodišču v Ljubljani - zemljiški knjigi naloži, da obtožencu prepove odtujitev ali obremenitev njegove nepremičnine s številko (stavbe) 000 vpisane na parc. št. 1 k.o. ... z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog državnega tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega A. A.

2Zoper sklep se je pritožil državni tožilec iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sklep "razveljavi" in podaljša začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi do 20. 11. 2017.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženca s predlogom, da se tožilska pritožba kot neutemeljena zavrne.

4Pritožba je (delno) utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje procesno dejansko stanje v zvezi s predložitvijo prvostopenjskega spisa Višjemu sodišču v Ljubljani. Predsednica sodečega senata je pritožbo državnega tožilca skupaj s kazenskim spisom predložila pritožbenemu sodišču 2. 6. 2017. Ker pa so bile storjene nepravilnosti pri vročanju pritožbe državnega tožilca (pritožba ni bila vročena obtožencu, ampak samo njegovemu zagovorniku), je pritožbeno sodišče zaradi kršitve iz 22. člena Ustave Republike Slovenije) (kršitev pravice obtoženega A. A. do izjave) zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da je navedeno procesno pomanjkljivost odpravilo. Spis je bil pritožbenemu sodišču ponovno predložen 27. 6. 2017.

6Po pravnomočni obtožnici, dokazni postopek se pred sodečim senatom zaključuje, se obtoženemu A. A. očita izvršitev dveh nadaljevanih kaznivih dejanj, in sicer zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 ter poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1. Iz dejstvenega opisa obeh kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi s svojim ravnanjem obtoženi pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 114.685,97 EUR drugim, medtem ko je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja po členu 209. KZ-1 obtožbena trditev, da je na škodo cerkve (B.) sebi in svojim družinskim članom pridobil najmanj 73.392,33 EUR. Navedena predstavitev vsebine obtožnice je pomembna zaradi razlogov izpodbijanega sklepa in tudi odločitve pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi navedbami državnega tožilca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo v 5. točki obrazložitve, da zahtevek za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega A. A. ne pride v poštev glede njegovih ravnanj in zatrjevane povzročitve škode B. To pa zato, ker je že državni tožilec usmeril pozornost glede odvzema premoženjske koristi na druge subjekte, ne pa na obtoženca. Po pravilih člena 74 KZ-1 in naslednjih se premoženjska korist, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, odvzame tistemu, ki jo je pridobil. Če jo je pridobil obtoženec, se vzame temu, če jo je pridobil nekdo drug, pa dejanskemu prejemniku. V obravnavani zadevi bi se moral konceptualno zaradi pravil odvzema premoženjske koristi takšen stvarni omejevalni ukrep raztezati na dejanskega prejemnika premoženjske koristi. Ker pa takšen ukrep zoper prejemnike, ki so navedeni v točki I. izreka pravnomočne obtožnice, nikoli ni bil odrejen, so zato povsem nepotrebna razlogovanja državnega tožilca v pritožbi, ko se večinoma ukvarja z vprašanjem obstoja utemeljenega suma kaznivega dejanja iz točke I izreka obtožnice. Zato tudi niso pravno relevantna opozorila zagovornika obtoženca, ki jih je zapisal v odgovoru na pritožbo državnega tožilca, seveda v delu glede kaznivega dejanja v točki I izreka.

7Napačno pa je stališče v izpodbijanem sklepu glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. V odgovoru na pritožbo je zagovornik obtoženca pritrdil stališču prvostopenjskega sodišča in v zvezi s tem tudi citiral sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 274/2004. Primerjava opisa kaznivega dejanja v točki II izreka obtožnice z dejanskim stanjem iz judiciranega primera Vrhovnega sodišča pa pokaže, da zadevi nista primerljivi. Ali drugače povedano, v sodbi I Ips 274/2004 je bilo v odločbi o krivdi navedenih več oškodovancev, posledično seveda tudi več premoženjskih kaznivih dejanj (kaznivih dejanj goljufij). V tej zadevi pa je Vrhovno sodišče še zapisalo, da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja v primeru, če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč le del nadaljevane kriminalne dejavnosti. V sodbi I Ips 444/2008, ko se je Vrhovno sodišče ukvarjalo s podobnim primerom, pa je odločilo, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti, kar pa je glede na dejstveni opis kaznivega dejanja v točki II izreka obtožnice primer tudi v kazenski zadevi zoper obtoženega A. A. Zato ima prav državni tožilec v pritožbi, da je potrebno naziranje zastaranja kazenskega pregona pri takšnem (nadaljevanem) kaznivem dejanju, kot je opisano v točki II izreka obtožnice, obravnavati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Skratka, da posamezni fakti zaradi ponavljajočega ravnanja obtoženca niti ne predstavljajo samostojnega kaznivega dejanja.

8V odgovoru na pritožbo je zagovornik obtoženca zapisal nekako smiselno tako, da slovensko sodišče niti ne more biti stvarno pristojno za obravnavanje kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu, ker bi se moralo zatrjevano dejanje presojati po določbah Ustave B.

9Podobno problematiko je zagovornik obtoženca prestavil že v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 5. 2015 X K 48309/2013-202. Stališče v zvezi s tem vprašanjem pa je pritožbeno sodišče zavzelo v svojem sklepu z dne 1. 7. 2015 II Kp 48309/2013-213 v 7. točki obrazložitve. K navedenim razlogom v tem pritožbenem postopku pritožbeni senat nima kaj dodati in se na že zapisane razloge v celoti sklicuje in zato kot neutemeljeno zavrača pritožbeno kritiko.

10Ob ugotovitvi, da kaznivo dejanje v točki II izreka obtožnice še ni zastaralo, pa je posledično tudi napačno stališče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede vprašanja sorazmernosti tega stvarnega omejevalnega ukrepa. Zato je protipravna premoženjska korist 73.392,33 EUR, kot se zatrjuje, seveda aktualna in ni v ničemer drugačno dejansko stanje, kot je bilo primeroma že pojasnjeno v sklepu prvega sodišča z dne 20. 5. 2015 X K 48309/2013-195. Sodišče prve stopnje je namreč ta stvarni omejevalni ukrep vezalo izključno na premoženjsko korist, za katero se zatrjujejo, da je protipravno pridobljena s kaznivim dejanjem poneverbe iz II. točke izreka obtožnice. Ker je po podatkih spisa obtoženec solastnik polovice nepremičnine parc. št. 1 in ker tudi sicer obtoženec nima drugega vrednejšega premoženja, je ukrep, kot je opredeljen v izreku tega sklepa, vsekakor primeren, prav tako pa tudi sorazmeren glede na vrednost zavarovanega premoženja in premoženjske koristi, za katero se zatrjuje, da je bila pridobljena na protipraven način. Zaradi obtoženčeve aktivnosti v predkazenskem postopku, ko je oglaševal prodajo takrat še enotne nepremičnine parc. št. 1 (N. d.o.o.), pa je po presoji pritožbenega sodišča izkazana tudi okoliščina, da če stvarni omejevalni ukrep ne bi bil podaljšan, da bi lahko obtoženi utemeljeno onemogočil ali precej otežil odvzem premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku.

11Sklepna ugotovitev je torej, da je vsebinski temelj za podaljšanje ukrepa le utemeljenost suma kaznivega dejanja, ki je opisan v točki II. izreka obtožnice in da je predmet zavarovanja nepremičnina, ki je opredeljena v izreku tega sklepa za znesek 73.392,23 EUR.