VSRS Sklep II Ips 164/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se A. A. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi udeleženke Psihiatrične bolnišnice Vojnik ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se A.A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo šestih tednov, t. j. do 7. 5. 2017.

3Zadržana oseba v pravočasni reviziji zoper drugostopenjski sklep uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. S povzemanjem izpovedb najbližje osebe (očeta), matere in zadržane osebe skuša predstaviti sklep, da je izvedensko mnenje dr.B. B. (ki ga obširno povzema) napačno predvsem v delu, ki se nanaša na predvidevanje poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, in v delu, ki govori o možnosti samopoškodbenih dejanj in o stopnjevanju heteroagresije, ob tokratnem sprejemu tudi do ljudi. Meni, da pri njej niso izkazani zakonski pogoji za zadržanje in da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 39. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). V nadaljevanju povzema incident na delovišču med njo in delovodjo delavcev, ki je bil povod, da so jo (tokrat) z rešilnim vozilom ob spremstvu policije pripeljali v bolnišnico, omenja pa tudi bolj oddaljen incident v trgovini in ga "analizira". Zatrjuje, da je podana kršitev načela kontradiktornosti ter kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče druge stopnje vseh izpovedb prič in zadržane osebe ni upoštevalo pri svoji odločitvi, temveč samo izvedensko mnenje, ter da je sodišče druge stopnje poseglo v njene človekove pravice iz 19., 35. in 51. člena Ustave. Sklicuje se tudi na 8. člen ZDZdr. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter potrdi prvostopenjski sklep, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Revizija ni utemeljena.

5Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas, postopki, v katerih se o tem odloča, pa so nujni. Navedenih materialnopravnih izhodišč za presojanje v konkretnem sporu sodišče druge stopnje res ni posebej poudarilo, vendar to ne kaže na zmotno uporabo materialnega prava.

6Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: (1) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7V tu obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je pri zadržani osebi prisotna huda duševna motnja (shizofrenija), zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in obvladovanja njenih ravnanj. Zadržana oseba je pod vplivom preganjalnih in nanašalnih blodenj, ki so vezane na konkretne ljudi, zlasti bližnje. Ob prejšnji hospitalizaciji od 3. 3. do 7. 3. 2017 je bilo pri zadržani osebi prisotno heteroagresivno vedenje do predmetov, ob tokratnem sprejemu (22. 3. 2017) pa tudi do ljudi, in navedeno kaže na stopnjevanje bolezni ter povsem realno možnost ogrožanja drugih. Zadržana oseba odklanja peros terapijo, zaradi česar že nekaj časa dobiva parenteralno terapijo, torej v injekcijah, zaradi njenega odklanjanja peros terapij je po presoji dr. B.B. nujno potrebno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v trajanju šestih tednov in druge možnosti zdravljenja ne pridejo v poštev. Dodaten neugoden prognostični dejavnik predstavlja njeno uživanje marihuane (ki jo doma sama goji), ki okrepilno vpliva na stanje psihoze pri zadržani osebi, ki sicer živi sama, in slednje bi v kratkem času pripeljalo še do hudega poslabšanja obstoječega stanja. Glede na izrazito čustveno labilnost zadržane osebe je pričakovati tudi možnost samopoškodbenih dejanj zaradi realnih pričakovanj uživanja marihuane ob odpustu iz bolnišnice. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku). Ob tem velja še dodati, da revizija v delu, ko obširno izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pod pretvezo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pretežno uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni revizijski razlog.

8Upoštevajoč navedene ugotovitve revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da so v obravnavnem primeru kumulativno izpolnjeni pogoji za zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Zaključki o povsem realni možnosti ogrožanja drugih temeljijo na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, kar je zlasti stopnjevanje bolezni, dvakratna hospitalizacija v zelo kratkem obdobju ter odklanjanje peros terapij, tako da druge možnosti zdravljenja kot zdravljenje v psihiatrični bolnišnici z parenteralno terapijo ne pridejo v poštev. Nadalje je pravnomočno ugotovljeno, da je pri zadržani osebi prisotna huda duševna motnja (shizofrenija), zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in obvladovanja njenih ravnanj. Zadržana oseba je pod vplivom preganjalnih in nanašalnih blodenj, ki so vezane na konkretne ljudi, zlasti bližnje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, ob uživanju marihuane pa tudi možnost samopoškodbenih dejanj, kot tudi, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj zadržana oseba do svojega stanja ni kritična in se potrebe po zdravljenju ne zaveda. Pritožbeno sodišče je tako zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim varstvom ocenilo kot edino trenutno primerno obliko zdravljenja in omejilo trajanje zdravljenja na čas šestih tednov. Zato sta revizijski tezi, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo vseh predpostavk za sprejem na zdravljenje brez privolitve, in da je zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni.

9Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, in je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).