VSRS Sklep X Ips 116/2017

Revizija se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 410-159/2016/2 (1313-37) z dne 2. 9. 2016 s katero je upravni organ ugodil zahtevku tožnice - osebe s priznano mednarodno zaščito - za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu (1. točka izreka), ki se tožnici in njenim družinskim članom dodeli za obdobje treh mesecev, in sicer od 2. 9. 2016 do 1. 12. 2016, (2. točka izreka) in se izplača na osebni račun tožnice v enkratnem znesku v višini 756,99 EUR (3. točka izreka).

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.¹

5Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.²

6V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso mora revident natančno in konkretno, glede na vsebino zadeve, navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7Revidentka navedenemu standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, zgolj z navedbo, "da gre tu očitno za pomembno pravno vprašanje, kar je razvidno iz utemeljitve te revizije", ni zadostila, zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti. Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, revidentka namreč sploh ni navedla, še manj pa ga je izpostavila na način, ki bi ustrezal zgoraj izpostavljenim standardom. Vrhovno sodišče s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da po ustaljeni upravnosodni praksi³ navajanje revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez ustrezne konkretizacije pravnega vprašanja, samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

8Ker revidentka torej ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

¹ Razloge za to je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi X Ips 420/2014.
² Prim. sklepe VSRS v zadevah X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge.
³ Prim. npr. sklepa VSRS v zadevah X Ips 138/2017 in X Ips 103/2015.