VSRS Sklep II Ips 310/2016

Revizija se zavrže.

1Prvi dve tožnici sta dedinji denacionalizacijskih upravičencev pokojnih zakoncev A. A. in B. A., tretje tožeči center za socialno delo pa skrbnik za poseben primer. Skupaj zoper toženo družbo C. uveljavljajo več zahtevkov iz naslova plačila uporabnine za uporabo podedovanega solastninskega deleža 1/6 nepremičnin parc. št. 716/6 in 720/2 k.o. ... (proizvodno skladiščni kompleks bivše tovarne C., d.o.o. ).

2Tožnice so v tožbi navedle tudi, da je njuna sodedinja B. A. kot skrbnica denacionaliziranega premoženja določen čas do preklica upravljala s tem premoženjem brez vednosti sodedinj. Tako je B. A. s toženo družbo C. sklenila predpogodbo, s katero se ji je zavezala prodati 1/6 solastninski delež nepremičnin, ki je pripadel denacionalizacijskih upravičencem. Družba C. je B. A. plačala 54.248,04 EUR kot predplačilo dela kupnine, ob dogovoru, da se za primer, če prodajna pogodba ne bo sklenjena, to plačilo šteje kot predplačilo najemnine za uporabo tega soalstninskega deleža nepremičnin. Potem ko je bila razrešena kot skrbnica, pa je B. A. ta znesek vrnila toženi družbi C.. Tako so tožnice zoper toženo družbo postavile še zahtevek po paulijanski tožbi. Navedle so, da ima prva tožnica zoper B. A. terjatev v višini 326.423,21 EUR, druga tožnica pa terjatev višini 163.211,61 EUR in je B. A. z vračilom zneska 54.248,04 EUR toženi družbi storila pravno dejanje v njuno škodo in je utemeljen njun zahtevek po tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Potem, ko je bila dediščina razdeljena, sta prvi dve tožnici tožbo spremenili tako, da sta zoper toženo družbo uveljavljali vsaka svojo terjatev.

3Po tem, ko je sodišče druge stopnje pritožbi tožnic delno ugodilo, je bilo pravnomočno odločeno, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati 11.754,56 EUR, drugi tožnici pa 5.877,28 EUR. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da obstaja terjatev prve tožnice do tožene stranke v znesku 27.610,72 in druge tožnice v znesku 13.805,36 EUR. Vse ostale tožbene zahtevke je sodišče zavrnilo. Zahtevka tožnic po paulijanski tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnici nista izkazale neplačevitosti B. A.. Takšno oceno je sodišče druge stopnje potrdilo.

4Tožnice vlagajo revizijo le zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po paulijanski tožbi (VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožnici sta s tem zahtevkom zahtevali, naj sodišče ugotovi, da plačilo B. A. v znesku 54.248,04 EUR v korist tožene družbe nima pravnega učinka proti tožnicama, kolikor je to potrebno za izterjavo njunih denarnih terjatev in je dolžna tožena stranka prvi tožnici plačati 36.167,17 EUR, drugi tožnici pa 18.080,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila

6Revizija ni dovoljena.

7Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče.

8Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave, ki pa nimata samostojne narave. Ne gre za dva samostojna zahtevka - oblikovalni nedenarni zahtevek in dajatveni denarni zahtevek, (pri katerih bi se vrednost spornega predmeta seštevala - kot zmotno navajata tožnici v reviziji), temveč za en nedenarni zahtevek, za katerega mora tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta (primerjaj z odločbo II Ips 167/2010) .

9Opozoriti je tudi treba, da sta prvi dve tožnici po razdelitvi dediščine, s pripravljalno vlogo z dne 19. 11. 2014 tožbeni zahtevek ponovno spremenili tako, da vsaka od njiju uveljavlja pravno varstvo za svojo terjatev in ne več terjatev skupnosti dedičev. Tožnici sta tako navadni (formalni) sospornici v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj bi lahko vsaka v zvezi s svojo terjatvijo uveljavljala samostojno paulijansko tožbo. Tako se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti zahtevka vsake od tožnic. Tožnici sta ob spremembi tožbe navedli, da je vrednost spora za denarne zahtevke enaka glavnici, za spremenjen nedenarni zahtevek pa sta določili le skupno vrednost 54,248,04 EUR. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da gre ob stališču, da gre za nedenarni zahtevek, za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne zadošča za dovoljenost revizije. Tudi, če bi šteli, da gre za denarna zahtevka, pa vrednost vsakega od zahtevkov tožnic (36.167,17 EUR in 18.080,87 EUR) ne dosega praga za dovoljenost direktne revizije. Revizija tožnic tako v nobenem primeru ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo zavrglo.

10Odločitev, da tožnici sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrženju revizije.