VSC Sodba II Kp 30297/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je prvo sodišče naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in to z izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine kot prave. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Iz opisa dejanja izhaja, da se obdolžencu po spremenjeni obtožbi očita izvršitvena oblika z uporabo ponarejene listine kot prave. Uporaba krive listine se lahko stori z obema oblikama naklepa, torej direktnim in eventualnim, vendar pa je konkretizacija naklepa stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. V skladu z navedenimi izhodišči je zato treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da opis kaznivega dejanja v izreku, v katerem je naveden očitek, da je obdolženec "ponarejeno listino uporabil kot pravo, s tem, da je dne 16. 3. 2012 v podjetju A. d.d., na naslovu I., M. K. predložil pooblastilo iz katerega je izhajalo, da ga je M. Č. kot zastopnik podjetja M. d.o.o., pooblastil, da uredi vse potrebno za odjavo vozila z registrsko št. X. in št. šasijeY., ki je bilo ponarejeno, saj ga M. Č. za odjavo vozila sploh ni pooblastil in pooblastila ni napisal, niti podpisal, niti ni odtisnil štampiljke podjetja M. d.o.o., in s tem lažno izkazoval, da je upravičen vozilo odjaviti iz prometa, zaradi česar je M. K. vozilo z navedenim dnem tudi odjavila iz prometa", zadošča zahtevi po opredelitvi krivdne oblike. Kot rečeno, pa je podrobnejša opredelitev stvar razlogov v obrazložitvi, kar pa je prvo sodišče storilo pod točko 15 izpodbijane sodbe. Pritožbeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

7Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, je bila njegova poglavitna naloga presoja, ali je bilo pooblastilo z dne 16. 3. 2012 ponarejeno in če je bilo, ali je obdolženi D. K. pooblastilo uporabil kot pravo, zavedajoč se, da je ponarejeno. Obenem je sodišče v razlogih sodbe smiselno ugotovilo, da predmetno pooblastilo predstavlja listino v skladu z določbo petega odstavka 99. člena KZ-1, saj je bilo namenjeno izkazovanju, da je obdolženec upravičen do odjave vozila iz prometa. Pritožnica, sklicujoč se na obdolženčev zagovor, meni, da bi bilo nenavadno in nelogično, da bi vozilo prešlo v obdolženčevo last, ne da bi ta M. Č. karkoli plačal. Po prepričanju sodišča druge stopnje, ki v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, pa bi bilo še bolj nelogično, da bi M. Č. zanikal, da je obdolžencu napisal in podpisal pooblastilo za odjavo vozila, če res ne bi bilo tako. Na listinski dokumentaciji v spisu (pogodba o finančnem leasingu št. X., z dne 17. 11. 2009, na list. št. 8-9, in ostale priloge k tej pogodbi na list. št. 10-13, aneks G., št. Y. z dne 22. 9. 2010, na list št. 39) se nahaja žig podjetja M., d. o. o., , ki se že na prvi pogled popolnoma razlikuje od žiga na predmetnem pooblastilu. Prav tako je na predmetnem pooblastilu M. Č. podpisan s priimkom, medtem ko je na listinski dokumentaciji (tudi sodnih pisanjih), podpisan le s parafo. Kot priča je M. Č. izpostavil, da se je le redkokdaj podpisoval s celim imenom in priimkom (večinoma z inicialkami), pa še tedaj nikoli le s priimkom, kot je to na predmetnem pooblastilu. Torej ni nobenega logičnega razloga, da bi M. Č. za obdolženca pripravil pooblastilo s takšnim žigom in podpisom, ki ju sicer ni uporabljal, z namenom, da bi pozneje s poizvedbami pri A. ugotavljal, na kakšen način je bilo vozilo odjavljeno in obdolženca lažno bremenil ponarejanja listine. Res je, da se je M. Č. hotel tovornega vozila znebiti in ta cilj je dosegel, ko ga je v uporabo, s pogojem plačevanja leasing obrokov, predal obdolžencu. Res je tudi, da leasingodajalca, pa tudi kupca družbe M. o tem ni obvestil, a to še ne pomeni, da bi imel kakršenkoli razlog, da krivo izpoveduje glede tega, ali je predmetno pooblastilo sam izdal ali ne. Pritožnica v tej zvezi ne pojasni, zakaj bi se M. Č. z osporavanjem pristnosti pooblastila izognil plačilu leasinga, ob nespornem dejstvu, da je že s predajo vozila obdolžencu brez pisnega dovoljenja leasingodajalca bistveno kršil pogodbo v smislu 8. točke Splošnih pogojev o finančnem leasingu 1/07. Pritožnica poudarja, da naj bi obdolženčev zagovor potrdila njegova žena T. K. ter da v njenih izpovedbah ni takšnih nasprotij, ki bi kazala na neverodostojnost priče. Sodišče prve stopnje je pričevanje T. K. dokazno ovrednotilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe in pravilno ugotovilo, da je ta priča na isti glavni obravnavi 9. 2. 2015 neskladno izpovedovala glede ene od odločilnih okoliščin. O tem, ali je pooblastilo videla je najprej izjavila: "Povem, da takrat, ko se je mož vrnil s pooblastilom od M. Č., ki mi ga je pokazal, je bil pri M. Č. sam", v nadaljevanju pa je na vprašanje okrožne državne tožilke izpovedala: "Jaz tega pooblastila nisem videla, nisem mu rekla pokaži mi ga...".

8Nič nerazumljivega in protispisnega sodišče druge stopnje ne vidi v dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca za preiskave pisav in dokumentov dr. D. K.. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, izvedenec, zaradi neustreznosti spornega in primerjalnega pisnega gradiva, ni mogel potrditi, da sta pooblastilo napisala obdolženec ali M. Č., niti da ga je kdo o njiju podpisal. V nadaljevanju obrazložitve pod točko 10 pa prvo sodišče pri presoji, da pooblastila ni napisal in podpisal M. Č., ne izhaja iz dognanj izvedenca, pač pa iz primerjave podpisa in žiga na predmetnem pooblastilu z žigom podjetja M. in načinom podpisovanja M. Č. na drugih relevantnih listinah v spisu, ter logičnega sklepanja, da če bi M. Č. obdolžencu že hotel dati pooblastilo za odjavo tovornega vozila iz prometa, bi za to uporabil pravi žig družbe M. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje najprej v celoti sprejelo izvedensko mnenje, nato pa sprejelo zaključke v nasprotju z njim. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice, da izvedenec M. Č. ni izključil kot pisca pooblastila. Izvedenec je namreč dognal, da je primerjava s podpisi M. Č. nemogoča (nedokazljivo), ker gre pri primerjalnih podpisih za parafe, to pa onemogoča, da bi lahko bodisi potrdili bodisi ovrgli predpostavko, da je sporni in primerjalni rokopis/podpis napisala ista oseba oziroma, da spornega in primerjalnega rokopisa/podpisa ni napisala ista oseba. Ocenil je, da so bile omejitve preiskave tolikšne, da preiskava ni bila mogoča.

9Sodišče prve stopnje je pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe opravilo izčrpno presojo verodostojnosti M. Č. kot priče in zapis, da je "v tem času doživel tudi možgansko kap", se v kontekstu celotne povedi nanaša na M. Č. in ne na obdolženca, kot to pritožbeno graja pritožnica.

10Po prepričanju pritožnice so tudi nerazumljivi zaključki prvega sodišča pod točko 13 obrazložitve, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pod to točko je sodišče prve stopnje na podlagi dognanj dokaznega postopka, da obdolženec pooblastila ni prejel od M. Č., kot zastopnika družbe M., ter da iz obdolženčevega zagovora in drugih okoliščin ne izhaja, da bi pooblastilo prejel na tak način oziroma od takšne osebe, da bi lahko sklepal na njegovo pristnost, sprejelo pravilen zaključek, da je obdolženec potemtakem vedel, da je pooblastilo ponarejeno in ga kot takšnega uporabil. Sodišče druge stopnje v povzetem ne najde ničesar nerazumljivega, saj sodišče prve stopnje na podlagi pravilne dokazne ocene ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da naj bi mu predmetno pooblastilo izročil M. Č.

11Pritožnica je v zmoti, ko kot dejstvo izpostavlja, da za odjavo vozila iz prometa pooblastilo sploh ni potrebno in bi ga obdolženec lahko odjavil tudi brez predmetnega pooblastila. Na glavni obravnavi 4. 5. 2015 je delavka na A., priča M. K. izpovedala, da pooblastilo ni potrebno v primeru, če ga odjavlja leasingojemalec, v konkretnem primeru torej družba M. Kadar odjavo opravlja pravna oseba, jo lahko opravi lastnik oziroma direktor le-te oziroma oseba, ki ima žig ali pooblastilo pravne osebe. Oseba, ki pride s pooblastilom ali žigom pravne osebe, se mora identificirati z osebno izkaznico. Obdolženec torej ni imel takšnega statusa v družbi M., da bi lahko odjavo vozila opravil brez pooblastila.

12V sklepnem delu pritožbe pritožnica izraža prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja preveriti vse obstoječe žige podjetja M., ne pa da je le na podlagi izpovedb M. Č. zaključilo, da žig na pooblastilu temu ne pripada. Takšnega dokaznega predloga obramba med glavno obravnavo ni podala, vendar po prepričanju sodišča druge stopnje glede na vse ostale izvedene in pravilno ovrednotene dokaze, ni bilo potrebe, da ta dokaz sodišče prve stopnje izvede po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je M. Č. družbo M. P. I. prodal 23. 4. 2012, torej že po uporabi predmetnega pooblastila (16. 3. 2012), o tem, da žig ni bil pravi, pa ni sklepalo le na podlagi izpovedb M. Č., pač pa tudi na podlagi primerjave z žigom uporabljenim na več drugih listinah ter na podlagi logičnega sklepanja. Prav tako gre ugotoviti, da zaslišanje P. I. glede števila in usode domnevno odtujenih vozil, ne bi z ničemer pripomoglo k pravilni rešitvi kazenske zadeve, ki se vendarle nanaša uporabo ponarejene listine.

13Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni štirih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, se je dovolj odrazila tudi ugotovljena olajševalna okoliščina in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

14Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Obdolženec je po odločbi Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 11. 2016, opr. št. Bpp 1452/2016, upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki zajema sestavo in vložitev pritožbe zoper predmetno sodbo po odvetnici M. K. M. Organ je v postopku odločanja o obdolženčevi prošnji ugotovil, da obdolženec nima nobenih prihodkov niti premoženja in izpolnjuje subjektivni in objektivni kriterij za dodelitev tovrstne pomoči. Upoštevaje navedeno, je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da obdolženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj bi plačilo gotovo škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).