VSL Sodba II Cpg 663/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 214,20 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 3.349,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila (I. točka izreka). Prav tako ji je naložilo v plačilo 724,06 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nesklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, ki so v njej navedena, četudi bi se vsa izkazala za resnična, ne bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Sama resničnost zatrjevanih dejstev in njeno dokazovanje na sklepčnost nima vpliva. Pritožbeni očitek, da je zahtevek nesklepčen, ker tožbi niso bili priloženi dokazi, iz katerih bi bil razviden način obračuna domnevne terjatve, je zato nesmiseln. S takšnim ugovorom in nadaljnjimi ugovori, da tožeča stranka ni predložila dokazov iz katerih bi bilo razvidno zakaj, na kakšen način in s katerim plačilom naj bi tožena stranka račun št. 92 delno poravnala (v višini 1.031,48 EUR), skuša pritožba izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, to ni mogoče. S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v njih predstavlja neizpodbojno bazo pritožbene odločitve. Višje sodišče zato navedb, ki skušajo izpodbiti dokazno oceno in dejstva, ugotovljena s strani sodišča prve stopnje, ni vsebinsko presojalo.

6Prav tako nesklepčnosti tožbe ne more pomeniti očitano pomanjkanje trditev o posameznih postavkah vtoževanih računov oziroma o tem kako je tožeča stranka prišla do zahtevanih zneskov. Oboje lahko vpliva le na (ne)utemeljenost tožbe. Tako so v zvezi s tem relevantni le očitki, s katerimi tožena stranka uveljavlja kršitev pravice do izjave, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo in odločitev oprlo na ne (dovolj) specifične trditve tožeče stranke. V zvezi s tem pritožba očita, da naj bi odločitev oprlo na dejstvo, da tožena stranka zahtevku ni argumentirano ugovarjala v delu, v katerem tožeča stranka od nje zahteva plačilo fiksnega dela plačila po sklenjeni pogodbi, čeprav zaradi nekonkretnosti trditev tožeče stranke, tožena stranka bolj konkretnih ugovorov ni mogla podati. Takšni očitki so povsem neutemeljeni. Tožeča stranka je že v tožbi jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva in v kakšnih zneskih. Pojasnila je tudi, da je bil eden izmed računov (št. 92) delno že plačan, zato je v predmetnem postopku zahtevala le še plačilo preostanka. Takšne navedbe so povsem zadostne. Tožeča stranka je z njimi podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko.

7Tudi določba 451. člena ZPP ni tako stroga kot skuša prikazati tožena stranka. Res sicer določa, da mora tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena pa v odgovoru na tožbo. Že naslednji (452. člen) pa daje strankama možnost, da v dodatni pripravljalni vlogi odgovorita na navedbe, ki jih v svoji vlogi poda nasprotna stranka. V tej vlogi načelno res ne smeta navajati novih dejstev. Drugače je le, če je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke.¹ Točno taka situacija je podana v obravnavanem primeru. V odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka izpostavila, da je tožeči stranki plačala bistveno več kot 1.031,48 EUR - in sicer 2.108,40 EUR. Tožeča stranka je tako seveda morala imeti možnost, da v pripravljalni vlogi pojasni, kaj je storila s takšnim (višjim) plačilom.² Tako je navedla, da je znesek 1.031,48 EUR porabila za plačilo računa št. 92 (in je zato relevanten za predmetno pravdno ter ga je iz istega razloga omenila že v tožbi), s preostankom pa so bili plačani starejši računi, ki s predmetnim postopkom niso povezani (jasno je torej da o teh plačilih navedb v tožbi ni podala, kaj takšnega pa, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, tudi ni bilo potrebno). Ker se je vprašanje, kaj in koliko je tožena stranka tožeči stranki že plačala, odprlo šele z odgovorom na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi evidenco plačil, ki jo je tožeča stranka priložila svoji prvi pripravljalni vlogi. Ne ta, ne prej povzete trditve namreč ne pomenijo utemeljevanja tožbenega zahtevka neodvisno od navedb tožene stranke, kot trdi pritožba. Pomenijo odgovor na navedbe, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo. Pritožba tako ne more uspeti z očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi se tožena stranka upravičeno zanesla na določbe ZPP (konkretno na 451. člen) in naj se prav zaradi njih ne bi ustrezno opredelila do navedb tožeče stranke, podanih v prvi pripravljalni vlogi. Poleg 451. člena bi tožena stranka morala upoštevati tudi 452. člen ZPP. Ker tega ni storila, krivde za opustitev opredelitve do navedb tožeče stranke ne more prevaliti na sodišče. Slednje je pravila ZPP dosledno upoštevalo in s tem toženi stranki pravice do izjave ni kršilo. Prav tako je ni bilo dolžno pozivati oziroma opozarjati na katere navedbe tožeče stranke mora odgovoriti. Takšno pozivanje bi bistveno preseglo pravico in dolžnost, ki jo sodišču daje 285. člen ZPP (materialno procesno vodstvo).

8Nadalje med stranka ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči plačala 2.108,40 EUR. V zvezi s tem je tožeča stranka konkretno pojasnila kaj je bilo s plačilom krito. S tem je trditveno in dokazno breme o tem, da so bili s plačilom kriti vtoževani računi in ne računi, ki jih navaja tožeča stranka, prešlo na toženko. Z zatrjevanjem in dokazovanjem teh dejstev, bi ta lahko dosegla, da bi se vtoževani znesek znižal za že izvedeno plačilo. Način vodenja računovodstva tožeče stranke s tem nima nobene veze. Dejstvo je, da je razmerje med strankama trajalo dlje časa, da je tožeča stranka izdala številne račune in da v predmetnem sporu zahteva le plačilo nekaterih od njih. Zato je pomembno, ali so s plačili, ki jih je tožena stranka nesporno izvedla, bili plačani prav vtoževani računi. Da je temu tako pa bi, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, morala dokazati tožena stranka.

9V zvezi z dodatno obračunanimi storitvami je sodišče prve stopnje zapisalo (višje sodišče pa temu pritrjuje), da je bil obseg storitev, ki jih bo opravljala tožeča stranka določen že s samo pogodbo. Prav tako je bilo z njo določeno, katere storitve se plačujejo z mesečnim pavšalom in kako se obračunavajo tiste, ki v ta znesek niso zajete. Tako je zaključilo, da glede na dejstvo, da obseg storitev, ki naj bi jih opravljala tožeča stranka, določa pogodba, posebno naročilo za vsako od njih ni bilo potrebno. Ali je tožena stranka posamične obračunane (in prejete) storitve naročila, tako za rešitev predmetnega spora ni relevantno.³ Irelevantnost ugovora v zvezi z naročanjem pa avtomatično pomeni, da takšen ugovor ne more biti utemeljen. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ob tem zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Pogodbe o zunanjem izvajanju računovodstva (5. in 11. člen). Njuna uporaba je povsem pravilna in na mestu. Čeprav se pritožba s tem ne strinja, je namreč v teh členih določen obseg storitev, njihova cena in to koliko in katere storitve bo zajemal mesečni pavšal.

10Z zaključkom, da vprašanje naročanja dodatnih storitev ni relevantno, sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage strank, toženi stranki ni onemogočilo učinkovite obrambe, niti ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Takšne kršitve niso podane niti v delu, v katerem sodišče ugotavlja da je 11. člen pogodbe jasen, s tem pa je jasno tudi katere storitve so vključene v plačilo 340,00 EUR mesečno in kako se bodo obračunavale druge storitve. Neresnična pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje obseg storitev, ki so zajete v mesečnem pavšalu, ugotavljajo brez ustrezne trditvene podlage. Ob tem pritožba očitno spregleda, da je tožeča stranka takšno trditveno podlago podala. Storitve, ki so v pavšal zajete, je jasno in specifično naštela v vlogi z dne 29. 6. 2016.

11S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni utemeljen, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo in 2% (7,5 točk) materialnih stroškov, oboje z 22% DDV. Ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR mora tako tožena stranka tožeči povrniti 214,20 EUR njenih pritožbenih stroškov.

¹ N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 715.
² Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka že v tožbi pojasniti, da je tožena stranka z izvedenimi plačili plačala druge račune (in le delno enega od vtoževanih) ter, da bi za sklepčnost tožbe morala jasno povedati zakaj od tožene stranke vtožuje le del enega izmed računov in sicer z navedbo datuma in zneska plačila s strani tožene stranke.
³ Zato bi bilo zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi s tem vprašanjem popolnoma odveč. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.