VSRS Sodba II Ips 15/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom med postopkom tožeči stranki priznalo lastnost pravdne stranke, s sodbo pa je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 44.063,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 41.337,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2013. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da agrarna skupnost ni upravičena zahtevati odškodnine. Kot upravičenci za vrnitev premoženja so v denacionalizacijskih odločbah navedeni člani tožeče stranke in ne tožeča stranka. Tudi v zemljiški knjigi so kot lastniki vpisani člani tožeče stranke. Zato odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe teh nepremičnin ne more terjati tožeča stranka kot agrarna skupnost. Sklicuje se na na drugačno stališče višjega sodišča v zadevi II Cp 2877/2015, po katerem gre za individualno prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca, tega pa ne more terjati tožeča stranka kot agrarna skupnost. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) celovito ureja področje denacionalizacije za agrarne skupnosti in zakonodajalec ni predvidel, da bi člani agrarnih skupnosti, ki jim je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZPVAS, lahko terjali odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe. Z ZPVAS je sprejel "posebno zakonsko ureditev" zaradi nedoslednosti Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki vračanje premoženja omejuje le na posamezne fizične osebe, pri tem pa ne upošteva načina razlastitve agrarnih skupnosti. Članom agrarnih skupnosti ni dodelil upravičenja terjati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe premoženja. Zakonodajalec upravičeno razlikuje agrarne skupnosti od ostalih denacionalizacijskih upravičencev, saj se je namen agrarne skupnosti, ki je v razvoju vasi in podeželja, kljub nacionalizaciji uresničeval preko instituta družbene lastnine in upravljanja z družbeno lastnino, zaradi česar ni potrebe, da bi se agrarnim skupnostim priznala pravica do odškodnine zaradi nemožnosti pridobivanja koristi od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji. Določbe ZPVAS govorijo o vračanju premoženja in le v zvezi s tem na določenih mestih napotujejo na uporabo taksativno naštetih določb ZDen, nič pa ne govorijo, da bi bila agrarna skupnost oziroma njeni člani upravičeni tudi do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe tega premoženja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki. V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navedla, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožena stranka zastopa stališče, da je ZPVAS celovit predpis, ki ureja vsa vprašanja na področju denacionalizacije premoženja nekdanjih agrarnih skupnosti in se zato uporablja le ta predpis, ZDen pa le toliko, kolikor se nanj izrecno sklicuje. Vendar pa Vrhovno sodišče temu ne pritrjuje. Nasprotno sodi, da se za vprašanja, ki jih ZPVAS ne ureja (drugače), uporablja ZDen kot splošni predpis na področju denacionalizacije. Oba, tako ZDen kot ZPVAS sta namreč tranzicijska predpisa s tega področja. Da sta v medsebojnem razmerju splošnega in posebnega predpisa, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče že v zadevi II Ips 206/2009,¹ pravilnost takega stališča pa potrjuje tudi zakonodajno gradivo ob sprejemanju ZPVAS. Pripravljalci gradiva so "izhajali iz dejstva, da je osnovni zakon, ki rešuje vprašanje vračanja nacionaliziranega premoženja zakon o denacionalizaciji."² Razlog za sprejem "posebne zakonske ureditve" je bila "nedoslednost ZDen, ki vračanje premoženja omejuje le na posamezne fizične osebe in pri tem ne upošteva načina razlastitve agrarnih skupnosti", s čimer je bil "zgrešen tudi osnovni namen zakona - vračanje nacionaliziranega premoženja in vzpostavljanje prejšnjega stanja na način, ki bi popravil storjene in preprečil nastajanje novih krivic."³ Gre torej za predpis, ki dotedanjo zakonsko ureditev dopolnjuje in odpravlja ugotovljene pomanjkljivosti in nedoslednosti. ZPVAS je bil sprejet z namenom, da se s ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti ustvari položaj, v katerem bo tudi ob drugačni, spremenjeni koncepciji lastnine⁴ mogoča vrnitev premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitev drugih premoženjskih pravic. Ni razumih razlogov, da bi bila zgolj zato (zaradi odprave nedoslednosti dotedanje zakonodaje) ureditev glede nadomestitve koristi zaradi nemožnosti uporabe vrnjenega premoženja izključena. Vprašanje nadomestitve te koristi ne sodi v postopek vračanja premoženja (in zato ne v sklop vprašanj, ki jih ureja ZPVAS). Nadomestitev koristi je posledica vrnitve premoženja v naravi in ker na to področje ZPVAS (sploh) ne posega, se glede tega uporabijo (splošna) pravila ZDen. Premoženje se - enako kot v postopkih po ZDen - vrača fizičnim in pravnim osebam, zato različno obravnavanje ni na mestu in bi povzročilo celo nove krivice, saj so člani agrarnih skupnosti v primerih, ko je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana tudi nanje, lahko zahtevali vrnitev lastninske pravice po ZDen⁵ in jim torej - tudi po stališču tožene stranke - pripada nadomestilo koristi za nemožnost uporabe vrnjenega premoženja od denacionalizacije do vrnitve. Diskriminatorno in krivično bi bilo, če članom, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS, samo zaradi druge pravne podlage vrnitve to ne bi bilo omogočeno. Če je namen ZPVAS v dosledn(ejš)i popravi krivic, ni razlogov, da bi se te pravice popravljale drugače. Namen agrarne skupnosti⁶ sicer presega samo (zasebne) interese posameznega člana, vendar to ne izključuje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe premoženja. Vrnjeno premoženje je premoženje z znanimi lastniki, namen agrarne skupnosti pa je (tudi) zagotavljanje upravljanja s premoženjem članov in trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, presežek prilivov nad odlivi v posameznem letu pa se lahko razdeli med člane. Če ne bi bilo krivic, ki se odražajo v prikrajšanju na premoženjskem področju, se premoženje ne bi vračalo; če in ko se vrne, prikrajšanja na premoženjskem področju ni več, dotlej pa se to prikrajšanje oziroma korist, ki bi jo sicer od premoženja imela agrarna skupnost oziroma njeni člani, priznava v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZDen. Glede na čas, za katerega se priznavajo ti zahtevki, pa o zagotavljanju namena agrarne skupnosti preko (ravno v tem obdobju ukinjenega) instituta družbene lastnine ni mogoče govoriti.

7Vrhovno sodišče torej pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da se določilo drugega odstavka 72. člena ZDen uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS.

8Tožena stranka nadalje oporeka aktivni stvarni legitimaciji agrarne skupnosti. Meni, da terjatev pripada njenim članom, enako kot vrnjeno premoženje.

9Premoženje nekdanje agrarne skupnosti je bilo v konkretnem primeru članom agrarne skupnosti vrnjeno kot skupna lastnina. Skupna lastnina gradi na enotnosti enega samega upravičenja, ki kot takšno pripada skupnosti oseb (skupnim lastnikom), to pa pogojuje medsebojne odnose med udeleženci v tej meri, da samostojna razpolaganja niso mogoča - ne v celoti ne z delom. Pravice (lastninska upravičenja in tudi druga iz skupnega premoženja izvirajoča upravičenja) lahko udeleženci izvajajo le skupaj. Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je nedvomno upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine njenih članov, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev.⁷ Takšno terjatev lahko uveljavlja(jo) član(i) v korist vseh članov skupnosti, nobenih ovir pa ni, da je ne uveljavlja agrarna skupnost kot kolektivni pravni subjekt (združenje, skupnost), v katerega se člani prostovoljno združujejo. Razloge za to je Vrhovno sodišče natančneje pojasnilo v odločbi, ki jo obširno citira sodišče prve stopnje, tj., odločbi II Ips 73/2014, ko je stvarno legitimacijo priznalo agrarni skupnosti za odškodninske zahtevke po 10. členu ZPVAS. Povsem enaki razlogi narekujejo priznanje aktivne stvarne legitimacije agrarni skupnosti v tej zadevi. Tudi tu gre za skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, enako kot v drugih zadevah skupnega pomena za vse člane agrarne skupnosti in se tičejo npr. odločanja o članstvu v agrarni skupnosti, uporabnini ali siceršnji odškodnini v zvezi z zemljišči.

10Drugačne presoje ne narekuje dejstvo, da je bilo v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno posameznim članom agrarne skupnosti kot njihova skupna lastnina. Stvarne pravice se vračajo individualno določenim subjektom, v konkretnem primeru članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina, saj uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom. Iz tega premoženja izvirajoče terjatve prav tako kot skupne (kolektivne) pripadejo članom agrarne skupnosti. Kot kolektivne jih je mogoče uveljavljati le v korist vseh članov oziroma v korist celotne skupnosti. Takšna skupnost pa je prav agrarna skupnost kot skupnost fizičnih in pravnih oseb (članov) na podlagi pogodbe. V njej člani medsebojna razmerja in odločitve o upravljanju premoženja praviloma urejajo prosto (načelo avtonomnosti⁸) in preko organov agrarne skupnosti.⁹ Skupno terjatev oziroma skupno prikrajšanje vseh članov agrarne skupnosti kot kolektiva zato lahko uveljavlja tudi agrarna skupnost.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka, ki jih sestavljajo nagrada za revizijski postopek (1.274,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR) in 22 % DDV.

¹ "ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na "odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih", je treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen."
² Poročevalec z dne 25. 11. 1993.
³ Poročevalec z dne 17. 6. 1993.
⁴ V zadevi II Ips 73/2014 je Vrhovno sodišče obširneje pojasnilo zgodovinski pomen agrarnih skupnosti in razlike med ob odvzemu lastninske pravice agrarnim skupnostim kolektivističnim in sedaj ob vračanju premoženja individualističnim konceptom lastninske pravice, ki preprečuje vračanje stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom.
⁵ Po podatkih v Poročevalcu z dne 25. 11. 1993 je bilo tedaj odločeno le v 19 zadevah od vloženih 325 zahtev.
⁶ Tega sedaj opredeljuje Zakon o agrarnih skupnostih v 3. členu: Namen agrarne skupnosti je zagotavljanje upravljanja s premoženjem članov, trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, skupno uresničevanje interesov prebivalcev na podeželju, ohranjanje poseljenosti in običajev na podeželju ter razvoj podeželja.
⁷ Ker v tej zadevi terjatev uveljavlja agrarna skupnost kot kolektivni pravni subjekt, za odločitev ni relevantno, ali jo lahko zaradi individualnega prikrajšanja v ustreznem deležu uveljavlja (tudi) posamezen član agrarne skupnosti. Se je pa Vrhovno sodišče s tem vprašanjem podrobneje ukvarjalo v zadevi II Ips 283/2016.
⁸ 5. člen ZAgrS: Agrarna skupnost prosto ureja razmerja med člani v okviru omejitev in prepovedi, ki jih določajo predpisi.
⁹ Prvi odstavek 37. člena ZAgrS.