VSL Sodba IV Cp 1327/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se preživnina, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1807/2012-IV z dne 19. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1835/2013 z dne 28. 8. 2013 v višini 270,00 EUR mesečno, zniža tako, da je tožnik od 9. 12. 2013 za preživljanje mladoletnega toženca dolžan plačevati mesečno preživnino v zneskih:

- od 9. 12. 2013 do 31. 3. 2014 196,00 EUR,

- od 1. 4. 2014 do 30. 6. 2014 229,00 EUR,

- od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 196,00 EUR,

- od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 224,00 EUR,

- od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2015 233,00 EUR,

- od 1. 11. 2015 do 30. 9. 2016 213,00 EUR,

- od 1. 10. 2016 dalje 214,00 EUR,

do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti sodbe natekle obroke pa v roku petnajstih dni, na račun zakonite zastopnice mladoletnega toženca. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od tedaj dalje pa v tako določenih zneskih v skladu z obvestilom centra za socialno delo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila določena preživnina, ker so se mesečni stroški plačila vrtca iz 320,00 EUR znižali na 101,97 EUR oziroma 112,63 EUR. Zaradi spremenjenih potreb toženca je sodišče znova ugotavljalo obseg potreb mladoletnega otroka in zmožnosti njegovih roditeljev. Ugotovilo je, da se preživninske zmožnosti roditeljev približno enake, kot ob določitvi preživnine in da so skupne življenjske mesečne potrebe otroka 392,00 EUR (stroški bivanja 62,00 EUR mesečno, oblačila in obutve 60,00 EUR športni pripomočki, računalnika, kostumi za pusta in podobno 15,00 EUR hrana 100,00 EUR, osebna higiena 10,00 EUR, čistila in pralna sredstva 5,00 EUR, razvedrilo in daril 20,00 EUR in vrtec 120,00 EUR). Pri določitvi preživninske obveznosti tožnika je sodišče upoštevalo, da je toženec obiskoval tečaj angleškega jezika v obdobju od 1. 4. do 30. 6. 2014 (povečan povprečni mesečni strošek iz tega naslova je bil ocenjen na 66,00 EUR), od oktobra 2014 dalje pa obiskuje tečaja tenisa (povečan povprečni mesečni strošek iz tega naslova je bil ocenjen na 35,04 EUR oziroma 36,26 EUR), v oktobru 2015 pa je bil tožnik tudi v nogometni šoli (ocenjen strošek v višini 40,00 EUR).

2Tožnik izpodbija sodbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil ključ delitve preživninskega bremena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1835/2013 z dne 28. 8. 2013 spremenjen iz razmerja 2 (oče) proti 3 (mati) v razmerje 1:1. Svojo odločitev je Višjega sodišča v Ljubljani v citirani sodbi oprlo na dejstva; da niso bili ugotovljeni prihodki tožnika, da naj bi uporabljal Apple računalnik in I-pad tablico in da ni sproti porabil nadomestila za brezposelnost. Tožnik ni mogel plačevati tako določene preživnine. Iz teh razlogov ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da na strani tožnika ni spremenjenih okoliščin. Tožnik je izpovedal, da dela za krajši delovni čas in za polovico minimalne plače, takšni so zato tudi njegovi prihodki. Družba, ki je v njegovi lasti, ne ustvarja dobička. Tožnik se trudi dobiti delo. Denar, ki ga prejme od prodaje fotografij na internetu, porabi za plačilo plače in prispevke iz socialnega zavarovanja ter za stroške. Iz listin izhaja, da si tožnik več kot polovico minimalne plače ne more izplačevati. Sodišče se do te finančne situacije tožnika v sodbi ni opredelilo. S svojo odločitvijo je določilo preživninsko obveznost tožnika v višini polovice njegove minimalne plače. Tožniku po plačilu preživnine ostane za preživljanje le 200,00 EUR. Nekritično so ocenjeni prihodki zakonite zastopnice. Zakonita zastopnica porabi za otroka več kot zasluži. Zakonita zastopnica kljub pozivu sodišča ni želela predložiti podatkov in listin o svojih dohodkih, njene izpovedbe pa se ne ujemajo z listinskimi dokazi. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, kako zakonita zastopnica zmore plačevati prostočasne dejavnosti toženca. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se je povečal obseg stikov tožnika s tožencem na podlagi sklepa N 143/2015. Zakonita zastopnica tudi ni nikoli obvestila tožnika v katere dejavnosti bo vpisala toženca.

3Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so se razmere na strani tožnika izboljšale, saj je znova zaposlen v svoji družbi, na svoj TRR prejema še dodatna nakazila, prav tako pa dodatno mesečno še zasluži s prodajo fotografij med 150,00 do 250,00 EUR. Preživninske razmere na strani tožnika so se izboljšale. Na podlagi listin je sodišče nepravilno ugotovilo življenjske potrebe toženca. Stroške bivanje je ocenilo v višini 62,00 EUR mesečno, čeprav iz listin in 11. točke obrazložitve sodbe izhaja, da so mesečni stroški bivanja 150,79 EUR, katerim je treba prišteti še strošek 55,00 EUR za najem garažnega prostora, ki ga je navedla zakonita zastopnica v svojem zaslišanju. Sodba o stroških garažnega prostora nima razlogov. Bivalni stroški toženca so 223,54 EUR mesečno. Zakonita zastopnica je podrobno specificirala stroške prehrane in higiene, ki jih ocenila v višini 162,00 EUR mesečno. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da so stroški prehrane in higiene 110,00 EUR. Dokazano je bilo, da je strošek za pralna in čistilna sredstva 10,00 EUR mesečno, sodišče pa je ta strošek ocenilo zgolj v višini 5,00 EUR. Iz naslova športne opreme, računalnika, kostuma za pusta in podobno je sodišče priznalo 15,00 EUR, čeprav iz obširne trditvene podlage toženca izhaja, da potrebuje vsako leto nove športne pripomočke, kot so smučarska čelada, kolesarska čelada, rolerji, smuči, plavalni pripomočki, kolo, računalnik in druge v postopku navedene predmete, kar skupaj znese 40,00 EUR mesečno. Strošek nakupa knjig in pripomočkov za ustvarjanje je 10,00 EUR mesečno, strošek razvedrila in izobraževanja pa 60,00 EUR mesečno. Sodišče je te stroške ocenilo le v višini 15,00 EUR mesečno. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo starosti toženca, da hitro raste, zato mu je treba kupiti novo kolo vsako drugo leto, rolerje vsako leto, čelado na vsake dve leti, smučarsko opremo vsako sezono, tako da je mesečni strošek najmanj 40,00 EUR. Strošek obleke in obutve je zmotno ocenjen le v višini 60,00 EUR mesečno. Sodišče je izhajalo iz vrednosti stroška za obleko in obutev primerljivo starih otrok, takšen pristop pa je zmoten. Toženec se sklicuje na predložene račune in na sodbo I Ips 271/99. Sodišče bi moralo upoštevati račune in natančno specificirane stroške po višini. Stroška zdravil in prehranskih dodatkov sodišče ni upoštevalo, čeprav so bili podrobno specificirani. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov zdravljenja toženca pri zobozdravniku. Toženec ne želi obiskovati zobozdravnika, zato je bilo potrebno zdravljenje v zasebni ambulanti. Nastale so spremenjene okoliščine, ker so se znižali stroški plačila vrtca, vendar so se povečali drugi stroški za preživljanje toženca. Sodišče ni ugotavljalo spremenjenih potreb toženca glede na september 2013, ko je bila pravnomočno določena preživnina.

4Pravdni stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali, da se pritožba nasprotne stranke zavrne.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Takoj, ko sodišče ugotovi spremenjene okoliščine, mora znova ugotavljati preživninske zmožnosti roditeljev in potrebe otroka, kot to določajo prvi odstavek 123. čl. ter 129. in 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR).¹ Pri tem sodišče upošteva, da so roditelji dolžni preživljati otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotavljajo življenjske razmere za otrokov razvoj. Večje kot so te zmožnosti, večji je lahko obseg življenjskih potreb otroka, ki ga morajo roditelji kriti zaradi otrokovih koristi, da se zagotovi čim bolj uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse te predpostavke in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera določilo primerno preživninsko obveznost tožniku.

7Sodišče prve stopnje je v postopku (pravilno) znova ugotavljalo premoženjske zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice. Ker so se premoženjske sposobnosti tožnika in zakonite zastopnice ugotavljale znova, je primarno odločilno dejstvo, kakšne so bile finančne zmožnosti tožnika od vložitve tožbe na znižanje preživnine, ker pa je bila tožba na znižanje preživnine vložena le nekaj mesecev od določitve preživnine, je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo premoženjske (pridobitne) zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice ob določitvi preživnine in v obdobju, ki je predmet tega pravdnega postopka. Prav zato sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da se njune premoženjske zmožnosti in sposobnosti niso spremenile.

8Toženec v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo premoženjske zmožnosti tožnika. Zatrjuje (le), da se je premoženjsko stanje tožnika od določitve preživnine izboljšalo, ker je tožnik sedaj zaposlen in s fotografiranjem mesečno dodatno zasluži do 250,00 EUR. Toženec še zatrjuje, da tožnik prikriva dejansko premoženjsko stanje, s tem, ko prikazuje, da njegova družba ne posluje z dobičkom in da mu izplačuje le polovico minimalne plače. Tožnik izpodbija le del sodbe, ki se nanaša na oceno premoženjskih zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice. Trditev toženca, da že ob določitvi preživnine ni mogel plačevati preživnine ne predstavlja pravno upoštevane spremenjene okoliščine, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Tožnikovo podjetje X. d.o.o je imelo že ob določitvi preživnine likvidnostne težave, tožniku družba sedaj izplačuje minimalne zneske plače², ob določitvi preživnine pa je prejemal nekaj časa nadomestilo za brezposelnost. Tožnik je bil ob določitvi preživnine in je tudi sedaj edini družbenik družbe, kljub dolgoletnim likvidnostnim težavam družba še naprej posluje na enak način (z običajno negativno letno bilanco), kljub temu pa tožnik še vedno gradi svojo poslovno dejavnost preko te družbe in se drugje ne zaposli. Nobene spremembe torej ni, saj se je tudi ob določitvi preživnine ukvarjal s storitveno dejavnostjo, fotografijo, posloval pa je tudi preko spletne trgovine in preko spletnih strani. Tožnik tudi v pritožbi ne pojasni namena nakazila 1.093,80 EUR. Tudi odjava avtomobila iz prometa, prodaja fotoaparata, vožnje na stike z javnimi prevoznimi sredstvi pri pritožbenemu sodišču ne ustvarijo nobenega dvoma, da bi bila tožniku določena previsoka preživninska obveznost. Tožnik tudi ne navaja nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi bistveno vplivale na drugačno oceno glede njegovih finančnih in pridobitnih sposobnosti. Primerjava premoženjskih razmer tožnika ob določitvi preživninske obveznost in v tem postopku služi le kot dodaten dokaz, da bo tožnik lahko izpolnjeval določeno preživninsko obveznost. Ali povedano drugače; če bi tožnik uveljavljal znižanje preživnine zgolj iz razloga, da so se njegove premoženjske zmožnosti zmanjšale, bi bilo treba tak tožbeni zahtevek zavrniti. Pavšalne pritožbene navedbe pravdnih strank, da tožnik oziroma zakonita zastopnica dejansko premoženjsko stanje prikrivata, ne terjajo posebnega odgovora, kot ga je pravdnim strankam že dalo sodišče prve stopnje. Glede pritožbenih navedb tožnika, da trditve zakonite zastopnice o višini mesečnih stroškov, ki jih porabi za preživljanje toženca, kažejo, da zakonita zastopnica prikriva dejanske premoženjske zmožnosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v nadaljevanju pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo neutemeljene navedbe zakonite zastopnice glede zatrjevanih življenjskih stroškov toženca, ki niso v okviru premoženjskih zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice. Pritožbeno sodišče tudi sledi razlogom sodišča prve stopnje, kot so navedeni v sodbi, glede dohodkov, ki jih prejemata tožnik in zakonita zastopnica.³ Tudi povečan obseg stikov, kot ga zatrjuje tožnik v pritožbi, ne terja drugačne določitve potrebnih mesečnih stroškov toženca in tudi ne drugačne delitve preživninskega bremena med tožnikom in zakonito zastopnico, tudi iz razloga, ker je na zakoniti zastopnic večje breme varstva in vzgoje otroka.

9Listine v spisu potrjujejo, da so stroški bivanja takšni, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (123,72 EUR). Pritožba toženca opredeljeno tudi ne pojasni napačnega izračuna, sklicuje se le na račune in na obrazložitev iz 11. točke sodbe sodišča prve stopnje. Tudi ob določitvi preživnine so bili stroški bivanja toženca ocenjeni v višini 62,00 EUR, toženec pa ne zatrjuje, da bi se ti stroški bistveno povišali. Strošek najema garažnega prostora ne predstavljati stroška, ki bi bil potreben za preživljanje toženca, še posebej glede na finančne zmožnosti njegovih roditeljev. V teh okvirih je treba presojati tudi ostale življenjske stroške toženca in tudi račune, ki pa so lahko relevantni le glede dokazovanja, da se je toženec udeležil jezikovnega tečaja in da je bila plačana nogometna in teniška šola. Sodišče prve stopnje je priznalo tožencu za obleko in obutev mesečne stroške v višini 60,00 EUR (ob določitvi preživnine je bilo tožencu priznan iz enakega naslova strošek v višini 50,00 EUR mesečno). Pravilno so ocenjeni stroški za nakup: računalnika, kostuma in drugih podobni stroški v višini 15,00 EUR mesečno. Zmotne so pritožbene navedbe, da je treba otroku v tej starosti vsako (oziroma vsako drugo) leto kupiti smučarsko opremo, kolo, rolerje in druge podobne predmete. Pravilno so bili ocenjeni stroški za razvedrilo in za darila v višini 20,00 EUR. Stroška za osebno higieno (10,00 EUR) in za čistila (5,00 EUR) sta primerno določena, enako tudi strošek za hrano (100,00 EUR; ob določitvi je bil priznan strošek za prehrano in higieno v višini 70,00 EUR). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je mesečni strošek za vrtec 120,00 EUR, pri čemer je pojasnilo razloge, zaradi katerih ni upoštevalo stroškov, kot izhajajo iz potrdil o plačilih (112,63 EUR mesečno).

10Zobozdravstvene storitve niso potreben strošek, saj toženec lahko koristi brezplačne zobozdravstvene storitve skozi javne zobozdravstvene ustanove, ta izdatek pa tudi ni izkazan kot nujno potreben, predvsem pa ni v okviru premoženjskih zmožnosti roditeljev. Toženec ne zatrjuje, da je potrebno posebno zdravljenje njegovega zobovja, ki ni krito iz zdravstvenega zavarovanja, zgolj okoliščina, da ne želi obiskovati zobozdravnika, ker želi imeti posebne metode zdravljenja zobovja, pa ne predstavlja okoliščino, zaradi katere bi morala tožnik in zakonita zastopnica navedene stroške tožencu plačati. Stroški zdravil in prehranskih dodatkov so upoštevani v stroških prehrane, ki jih je sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, pravilno ocenilo.

11Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi ne kršitev pravdnega postopka na katere opozarjata pritožbi. Ker tudi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista bila potrebna, zato morata pravdni stranki sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Glej VSRS sodba II Ips 333/2015.
² Podrobneje o tem glej 10. tč obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³ Glej obrazložitev sodbe 10. in 12. ter 14. tč.