VSC Sodba Cp 460/2016

I. Pritožbi prve tožene stranke in druge tožene stranke se zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji polna nerazdelna povračilna zaveza prvo in drugotožene stranke, da povrneta tožniku škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 7. 1. 2011 v prostorih P. d.o.o.

2Prva toženka je s pritožbo izpodbijala vmesno sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane vmesne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženko v celoti zavrne. Podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je zahteva tožniku s strani druge toženke, ki mu je odredila delovne naloge, bila, da se pregled izvede v najkrajšem možnem času. Po pogodbi je H. (v nadaljevanju: zavarovanec prve toženke, tudi tožnikov delodajalec) zavezan, da v primeru obvestila o okvari s strani odgovorne osebe, naročnika organizira takojšnjo odpravo napake, kar je v danem primeru storil s tem, ko je tožnika poslal, da pregleda varovalke in preveri stanje zasilnih svetilk. Tožnik ni prejel navodila, da mora sam odpraviti napako, če jo bo ugotovil. Tudi mu ni bilo naročeno, da mora pregled zasilne razsvetljave opraviti na višini 4 do 5 metrov sam, brez pomoči dodatnega delavca, brez pripomočkov za delo na višini in brez ustreznih zaščitnih sredstev. Delo, ki mu je bilo naročeno, se izvaja na tleh, to je potrdil tudi izvedenec varstva pri delu v svojem mnenju. Tožnik se je lotil popravila sam, zanj se je odločil povsem sam, po poklicu je električar in je strokovno usposobljen za svoje delo, zna preveriti delovanje varovalk, opraviti vizualni pregled luči, zna v primeru ugotovljene napake na inštalaciji presoditi ali lahko konkretno delo opravi sam ali pa mora svojega vodjo obvestiti, da tega sam ne zmore in potrebuje pomoč. Strokovno je usposobljen tudi v tem smislu, da ve, katere pripomočke in katero delo sme na višini opraviti sam in za katero potrebuje pomoč sodelavca. Imel je opravljen preizkus znanja iz varstva pri delu, vedel je, katera varovalna oprema je za delo na višini predpisana, seznanjen je bil z navodili za ravnanje z električnimi napravami in za vzdrževanje mostnih dvigal. Na voljo je imel zaščitna delovna sredstva - čelado v elektro delavnici in bi si jo lahko vzel. Tudi delavca zavarovanca drugotoženke bi zanje lahko prosil pred pričetkom opravljanja dela, pa tega ni storil, ampak se je samovoljno v dogovoru z delavcem zavarovanca druge toženke odločil delo opravljati sam. Glede na to, da je bil po svoji navedbi takrat prvič pri zavarovancu druge toženke in mu je bilo vse nepoznano, je bila takšna odločitev tožnika še posebej nepravilna. Toženka ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zavarovanec prve toženke ni skrbel za uporabo varnostnih čelad in ni nadziral izvajanja tega ukrepa za varno delo. Takšen zaključek ne izhaja iz izvedenih dokazov, saj je tožnik bil napoten na pregled varnostne naprave (verjetno prav: razsvetljave) in ni bil napoten na odpravo napake. S tem, ko se je lotil dela, pri katerem je prišlo do poškodbe, je prekoračil dodeljene naloge, tega pa njegov nadrejeni delavec ni mogel vedeti, saj ga tožnik o tem ni obvestil. Za opravljanje pregleda, na katerega je bil napoten, pa čelade ni potreboval, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. S strani nadrejenega delavca je bilo tožniku izrecno naročeno, da gre pogledati, kaj je z zasilno razveljavo in da napako odpravi, če je to v okviru njegovih zmožnosti. Glede na to, da je tožnik videl, da to ni mogoče, da dela s tal ne bo mogel opraviti, bi kot usposobljeni električar moral o tem svojega nadrejenega obvestiti in se ne kar lotiti dela na nepravilen in nevaren način. Po lastni izpovedbi je delal po navodilih naročnika, da naj se luči popravijo in se je tega lotil sam. Izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da bi tožnik pregled varnostne razsvetljave moral opraviti s tal in bi moral potem, ko bi ugotovil, da kljub temu, da je varovalka cela in svetilke dobijo napajanje, ne deluje, ugotoviti, da sam takšne okvare ne more popraviti. Priča Z., ki je bila pri drugi toženki zaposlena in odgovorna za področje elektrike, je izpovedala, da se pred tem škodnim dogodkom pregled in popravilo varnostne razsvetljave pri drugi toženki še nikoli ni opravljalo. Varnostna razsvetljava se nahaja na drugem mestu kot sama razsvetljava in pregleda razsvetljave s pomočjo mostnega dvigala in pregleda varnostne razsvetljave s pomočjo mostnega dvigala ni možno enačiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Gre za dve povsem različni stvari. Tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, evidentno je, da je tožnik opravljal delo, ki mu ni bilo naročeno in to v nasprotju s pravili varnega dela, na to njegov delodajalec ni mogel vplivati, tožnik ga ni seznanil s tem, kakšno delo bo opravil in na kak način, kot strokovno usposobljen električar bi moral to storiti in nobena od očitanih kršitev ni v vzročni zvezi z nastalo tožnikovo poškodbo. Tudi ni podana objektivna odgovornost zavarovanca druge toženke (verjetno prav: prve toženke) za škodni dogodek, čeprav se sicer ukvarja tudi z dejavnostjo, ki včasih predstavlja povečano nevarnost za poškodbo. Je pa napačen zaključek sodišča, da se zavarovanec prve toženke ukvarja z nevarno dejavnostjo in je zato podana tudi njegova objektivna odgovornost. Vsa dejavnost, ki jo zavarovanec prve toženke opravlja, ni nevarna dejavnost, še posebej ni nevarna dejavnost tista, na katero je bil napoten tožnik, to je pregled varnostne razsvetljave. Zavarovanec prve toženke ni lastnik mostnega dvigala, s katerim se je tožnik prevažal pred poškodbo, tožniku ni naročil, da se mora zaradi opravljanja dela prevažati z mostnim dvigalom v lasti zavarovanca druge toženke, ampak se je o tem odločil tožnik sam skupaj z delavcem zavarovanca druge toženke ali po njegovem navodilu. Za nevarno stvar odgovarja njegov imetnik, v konkretnem primeru zavarovanec druge toženke, ne more za dvigalo in njegovo uporabo odgovarjati tožnikov delodajalec, torej zavarovanec prve toženke. Iz izvedenih dokazov, še posebej iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, jasno izhaja, da je vzrok nastanka škodnega dogodka nepravilna in nenamenska uporaba mostnega dvigala v nasprotju z vsemi predpisi iz varnosti in zdravja pri delu, neustreznega komuniciranja med upravljalcem dvigala in osebo na dvigalu in opravljanje večjega obsega dela, ki je bilo delavcu naročeno, ki pa ga je tožnik opravljal brez osnovnih pravil varnega dela. Če se je tožnik že odločil opraviti večji obseg dela, kot mu je bilo odrejeno, bi o tem moral obvestiti svojega nadrejenega in se pred pričetkom opravljanja dela posvetovati. Dobro je vedel, da je takšno delo nevarno, dobro je tudi vedel, da je na stropu preklada, saj sta z delavcem zavarovanca druge toženke eno že uspešno prevozila, pri prevozu pod naslednjo pa očitno ni bil dovolj pazljiv. Po svojem mnenju prva toženka ne more biti odgovorna solidarno z drugotoženko, ker je očitno, da je do tožnikove poškodbe prišlo izključno v sferi delovanja druge toženke, ki je lastnik mostnega dvigala in je tudi njen delavec upravljal z njim in tožniku dal navodilo, kaj naj dela. Da se bo tožnik povzpel na dvigalo, kar je prepovedano in v nasprotju s pravili varnega dela, ter da bo upošteval navodilo odgovornega delavca druge toženke, pa se je tožnik odločil sam, to pa ne more bremeniti njegovega delodajalca. Za tožnikovo poškodbo je lahko podana le odgovornost druge toženke in pa tožnika samega.

3Druga toženka je v pritožbi uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženko. Navajala je, da je zmotno in napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni prekoračil naloženega obsega dela in da mu ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja. Napačna je v tej zvezi tudi ugotovitev sodišča, da tožnik pred škodnim dogodkom Z. ni dal navodila za premik in napačno je stališče, da tožniku ni mogoče očitati neuporabe varnostne opreme (čelade), pri čemer je vedel, da je za tako delo potrebna. Izvedenec potrjuje, da je tožnik izbral napačen postopek dela za pregled varnostne razsvetljave, poseg v svetilko ni bil predviden za pregled delovanja, pregled bi se lahko opravil z enim delavcem, že pri prvi odprti svetilki bi tožnik moral ugotoviti, da napajanje dela, kar daje logičen zaključek, da nadaljnja odpiranja svetilk niso bila potrebna. Izvedenec je v svojem mnenju obremenil tudi tožnika, zapisal je, da tožnik sploh ne bi smel uporabiti mostnega dvigala, da se za nedvomne znake za komande z Z. ni dogovoril, pri čemer je svetilke odpiral pod napetostjo, kar je prepovedano, teh opisanih kršitev sodišče v zvezi z vplivom na nastalo škodljivo posledico zanemari, oziroma v nasprotju z izvedencem zaključi, da obsega dela tožnik ni prekoračil in mu ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja. Če bi tožnik upošteval pravila varnega in pravilnega dela, o škodi ne bi bilo moč govoriti, to izhaja iz mnenja izvedenca. Tožnik je vedel, da za delo na višini ni opremljen, pravilen postopek dela, če se ga je že lotil, pa terja, da se med premikom ne bi dvigoval. Tožnik sam je prosil Z. za uporabo mostnega dvigala, Z. je povedal, da je pred nesrečo stal tako, da je imel tožnika v vidnem polju, premik sta izpeljala tako, da se je tožnik sklonil, nato pa mu rekel, naj ga premakne in mu to nakazal z roko. Z. je videl, da je tožnik sklonjen, tudi slišal ga je, da lahko premakne dvigalo, saj tam ni bilo tako hrupno. Tožnika ni videl, ko se je dvignil, se pa je ta dvignil zato, da bi odmaknil visečo luč, kakor mu je tožnik sam povedal, saj luči ni pričvrstil nazaj, ampak je ta visela. Netočna je zato tožnikova izpovedba, da je Z. rekel, da mora luč še zapreti in da je zato še klečal na dvigalu in še zapiral luč, ko je Z. že začel peljati, prirejena je potrebam tega postopka. Realno ne tožnik ne Z. ob premikanju nista mogla videti drug drugega, saj je Z., ko je dobil znak, da naj premakne dvigalo, moral stopiti dva ali tri metre stran do konzole, da je lahko začel s premikanjem, od tam pa tožnika ni videl, kar je ugotovilo sodišče samo. Tožnikova izpovedba, da sta se Z. ves čas gledala, tudi za kritični premik, ni točna. Prav tako ne vzdrži tožnikova izpovedba, da luči, pri kateri je prišlo do nesreče, ni pustil odprte. Njegova izpovedba pa je v nasprotju z Z. in v nasprotju z ugotovitvami policije, ki je glede dejanskega stanja tožnikovega poškodovanja zaključila, da je tožnik med premikom mostnega dvigala bil sklonjen pod ograjo dvigala, pri tem je opazil, da ena izmed luči visi navzdol s preklade, ko se je zato dvignil in hotel luč umakniti, takrat ga je ograja mostnega dvigala zagrabila ter mu je stisnilo glavo. V nasprotju z Z. izpovedbo je tožnikova izpovedba o tem, da se z Z. nista za premik dvigala nič dogovorila, prav tako je v nasprotju s policijskimi ugotovitvami, saj je dejansko tožnik Z. dal znak za premik naprej. Uradnih ugotovitev policije tožnik ni z ničemer ovrgel, razen tega, da je v tem postopku sam povedal nekoliko drugače, zato njegovi izpovedbe v tem postopku utemeljeno ni mogoče slediti. Do škodljive posledice je prišlo zaradi tožnikovega voljnega ravnanja, ko je opravljal še delo, ki mu ni bilo naročeno in brez upoštevanja osnovnih pravil varnega dela. Ni upošteval prepovedi dostopa do dvigala in prevoza z njim, za delo, ki ga je opravljal, je bil usposobljen in je imel ustrezna znanja za strokovno izvedbo znotraj varnostnih kriterijev. Delo je izvajal po naročilu, ki ga je zavarovanec druge toženke dal njegovemu delodajalcu, Z. je na tožnikovo prošnjo temu le pomagal, ni pa mogel računati, da se bo tožnik med premikom nepričakovano dvignil. Tožnik si je dejansko sam organiziral delovni proces tako, da je vanj vključil še Z., za kar zavarovanec druge toženke ne more prevzemati odgovoronosti ter ga v škodljivi posledici ni moč utemeljeno obremenjevati. Odgovornost za nastalo škodo je na strani tožnikovega delodajalca in tudi na strani tožnika samega, na ravnanje katerega zavarovanec druge toženke ni imel vpliva, ko je v tedanji funkciji izvrševanja naročenega opravila lahko Z. deloval le kot tožnikov pomoč in je deloval po tožnikovih navodilih, ki se jih je držal. Tožnik nikoli ni očital nedovoljene uporabe mostnega dvigala, to pa dodatno utemeljuje, da zavarovanec druge toženke ni bil strokovnjak s področja dela, ki ga je naročil pri tožnikovemu delodajalcu in ga posledično ni mogoče v ničemer bremeniti za nastalo škodo. Zgolj dejstvo manipulacije z mostnim dvigalom ne utemeljuje objektivne ali krivdne odgovornosti zavarovanca.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbi prve in druge toženke prerekal pritožbene navede obeh in predlagal zavrnitev obeh pritožb.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje:

- delavec zavarovanca druge toženke, Z., je obvestil R., delavca zavarovanca prve toženke, da varnostna razsvetljava ne deluje in da je to treba nujno urediti,

- tožnik je bil pri zavarovancu prve toženke zaposlen kot elektrikar vzdrževanja od 1. 1. 2010 in na dan škodnega dogodka je bil prvič in sam napoten k zavarovancu druge toženke, tja ga je napotil nadrejeni R. z naročilom, da naj pogleda, kaj je narobe z varnostno razsvetljavo in naj napako odpravi, če je mogoče,

- tožnik je najprej preveril napetost v glavni omarici, tam ni bilo nič narobe, zato sta skupaj z Z. z delom nadaljevala na zahodnem delu hale, kjer je bilo mogoče priti do luči z lestvijo, s tal je bilo mogoče ugotoviti, da je varovalka brezhibna in da deluje napajanje v električni omarici, luči pa niso imele indikatorja napetosti (zelene lučke), da bi se od daleč videlo, ali ima luč dovodno napetost, in če je hotel tožnik ugotoviti vzrok, zakaj varnostna razsvetljava ne deluje, je moral luč odpreti,

- luči varnostne razsvetljave so se nahajale pod stropom hale na višini 4 do 5 metrov in nad redno razsvetljavo, do teh je prišel lahko s pomočjo mostnega dvigala, to je bilo daljinsko vodeno s tal s konzolo,

- dvigalo je s tal s konzolo upravljal Z., najprej je tožnika z dvigalom odpeljal na zahodno stran hale, tožnik je pri tem klečal na ploščadi, pod preklado na stropu in kovinsko ograjo ploščadi dvigala je bilo 18 cm prostora in tožnik je moral skloniti glavo, tožnik je odprl luč, da bi ugotovil, zakaj ne deluje, izmeril je napetost, ta je bila, luč pa vseeno ni gorela,

- tožnik je naročil Z., da ga odpelje še na vzhodno stran hale, tudi tam je tožnik odprl luč in pri pregledu ugotovil, da nima napetosti,

- pri opravljanju - premikanju dvigala s konzolo Z. tožnika ni videl, in ko je začel s premikom dvigala, tožnika ni videl, premikanje je potekalo ob govorni komunikaciji med njima, med upravljalcem dvigala in osebo na ploščadi dvigala pa je potrebna komunikacija z nedvoumnimi znaki komande, upravljalec dvigala pa bi moral osebo, ki jo prevaža, pred vsakim premikom videti ležati na tleh podesta in imeti z njo vzpostavljeno nedvomno komunikacijo z vizualnimi znaki,

- v času škodnega dogodka so stroji v hali delovali, njihov hrup je takšne jakosti, da je govorna komunikacija možna na razdalji 1/5 metra, med tožnikom in Z. pa je znašala razdalja od 5 do 7 metrov,

- R. je ponavadi na pregled luči poslal k zavarovancu druge toženke dva delavca, tudi on sam je tam že delal, delavca sta si krmilo dvigala namestila na dvigalo in ga upravljala sama, ali pa ga je s tal upravljal Z., v takem primeru je govorna komunikacija potekala tako, da je R. ob premiku dvigala gledal (s tal) delavca na dvigalu,

- kadar je zavarovanec prve toženke poslal le enega delavca, je Z. sam parkrat pomagal tako, da je upravljal dvigalo in delavca vozil tako, kot je vozil tožnika pred škodnim dogodkom,

- delavci zavarovanca prve toženke, ki so prihajali pred tožnikom, niso s seboj imeli delovne čelade, tožnik pri zavarovancu prve toženike ni prejel čelade, so pa mu te bile na voljo v delavnici zavarovanca prve toženke, čelada je pri delu na dvigalu bila potrebna,

- tožnik je šel k zavarovancu druge toženke prvič in ni mu bilo povedano, da se varnostna razsvetljava nahaja na višini okoli 5 metrov in da bo do nje prišel le s pomočjo dvigala,

- mostno dvigalo je namenjeno prevozu tovora, na vratih dvigala je bila nalepka, ki prepoveduje dostop nepooblaščenim osebam, z njim je prepovedano prevažati osebe, razen v posebnih pogojih in po odobritvi inšpektorata za delo,

- tožnik je opravil preizkus usposabljanja za varno delo, njegov delodajalec (zavarovanec prve toženke) ima za dela z mostnimi žerjavi izdelana navodila za varno delo in tožnik jih je prejel,

- zavarovanca toženk nista izdelala pisnih navodil za varen prevoz oseb z dvigalom in o tem nista poučila delavcev, tožnik ni razsvetljave pri zavarovancu druge toženke poznal in ni bil seznanjen z navodili za varno delo z mostnim dvigalom za prevoz oseb, zavarovanec prve toženke ni skrbel za uporabo varnostnih čelad in ni nadziral izvajanja tega ukrepa za varno delo,

- priča Z. je izpovedala, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu bo le ta povedal, kdaj naj premakne dvigalo in da se bo takrat sklonil, tožnik je rekel, naj ga zapelje na naslednjo svetilko in priča je videla, da se je tožnik sklonil, ko je stopila do konzole, oddaljene od 2 do 3 metre, pa tožnika ni videla,

- tožnik je izpovedal, da se pred pričetkom dela z mostnim dvigalom nista s pričo Z. ničesar dogovorila glede sporazumevanja za premik, dogovarjala sta se sproti, pred nesrečo tožnik Z. ni rekel, naj premakne dvigalo, priča Z. je začela s premikom med tem, ko je tožnik delal, ko je držal pokrov luči in svetilko nameraval zapreti, tožnik pred škodnim dogodkom Z. ni dal navodila za premik.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo:

- tožnik ni prekoračil obsega naročenega dela in mu ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja,

- mostno dvigalo je nevarna stvar, ker ga posameznik, ki z njim upravlja, ne more ustaviti hipoma in preprečiti vseh razsežnosti delovanja, imetnik dvigala je zavarovanec druge toženke in je objektivno odgovoren za tožnikovo škodo, ker za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik,

- zavarovanec prve toženke pa je objektivno odgovoren, ker se ukvarja z vzdrževanjem inštalacij in opreme v industrijskih obratih, kjer se naprave in instalacije nahajajo na stropovih več metrov visokih objektov, za opravljanje tega dela so potrebne delovne naprave, s pomočjo katerih se delavec dvigne v višino in je njena dejavnost nevarna, delo na višini več metrov in s pomočjo naprave za dvig pa je delo s povečano stopnjo nevarnosti,

- zavarovanca obeh toženk sta vedela, da se pregledi varnostne razsvetljave izvajajo s pomočjo dvigala, da je dvigalo upravljal tudi Z. in bi na uporabo dvigala lahko vplivala ter jo preprečila in s tem tudi nastanek škode, zato niso podani razlogi za oprostitev njune odgovornosti,

- tožnikovi sodelavci so na enak način z mostnim dvigalom pregledovali zasilno in redno razsvetljavo, na enak način kot priča Z. je z dvigalom upravljala tudi priča R.,

- za zavarovanca prve toženke ni moglo biti nepričakovano, da bo tožnik razsvetljavo pregledal s pomočjo dvigala, ne drži njegov očitek, da je tožnik razsvetljavo pri zavarovancu druge toženke poznal in da je bil seznanjen z navodili za varno delo z mostnim dvigalom za prevoz oseb, zavarovanec prve toženke ni skrbel za uporabo varnostnih čelad in ni nadziral izvajanja tega ukrepa za varno delo,

- tožnik pred škodnim dogodkom Z. ni dal navodila za premik in trditve prve toženke (da je dal navodilo za premik in se vseeno dvignil) ne predstavljajo razlogov za delno opustitev odgovornosti.

8Pritožbi prve in druge toženke nista konkretizirali uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana vmesna sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Pritožbi tudi nista uveljavljali bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, na te kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

10Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne trditvene podlage pravdnih strank, zato se ni bilo dolžno opredeliti do ugotovitev izvedenca s področja varsta pri delu o tožnikovih kršitvah predpisov o varnosti in zdravju pri delu, to je, da tožnik ne bi smel uporabiti mostnega dvigala, da se z Z. ni dogovoril za nedvoumne znake za komande, da je svetilke odpiral pod napetostjo, kar je prepovedano. Takšen očitek druge toženke ni utemeljen.

Druga toženka je namreč zatrjevala le, da sta se tožnik in Z. dogovorila za znak za premik dvigala, da je tožnik velel premik dvigala in je Z. začel premik, ko se je tožnik že sklonil, potem pa se je med premikom nenadoma dvignil, da bi umaknil s stropa visečo luč, da Z. ni mogel pričakovati in preprečiti nenadnega tožnikovega ravnanja, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ali opustitve dolžne skrbnosti. Kot nepravilno ravnanje, ki je vzrok za nastalo škodno posledico, je torej zatrjevala le dejstvo, da je tožnik Z. velel premik, potem pa se med premikom nenadoma dvignil. Zato ni utemeljen njen pritožbeni očitek, da je ugotovitve izvedenca o opisanem (v nasprotju s pravili varnega dela) ravnanju tožnika sodišče prve stopnje povsem zanemarilo.

11Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, pritožbi obeh toženk neutemeljeno izpodbijata dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prekoračil naloženega dela in da ni ravnal samovoljno.

Pritožbi obeh toženk povsem spregledata z izvedenskim mnenjem podprto ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni mogel brez odpiranja svetilk ugotoviti vzroka za nedelovanje varnostne razsvetljave. Naročeno pa mu je bilo varnostno razsvetljavo pregledati, cilj pregleda pa je logično bilo ugotoviti vzrok nedelovanja.

12Ni resnična pritožbena trditev prve toženke, da je priča Z. izpovedala, da se pred obravnavanim škodnim dogodkom pregled in popravilo varnostne razsvetljave še ni opravljal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo in dokazno ocenilo izpovedbi prič Z. in R. ter pravilno ugotovilo dejstvo, da so delavci zavarovanca prve toženke pregled in popravilo varnostne in redne razsvetljave vedno izvajali s pomočjo mostnega dvigala in da je pri tem nekajkrat pomagala tudi priča Z. na način, da je s tal s konzolo upravljala dvigalo. Priča Z. je izrecno izpovedala, da drugače, kot s pomočjo mostnega dvigala, ni mogoče pregledovati in popravljati ne varnostne, ne siceršnje razsvetljave, da pa se ne spomni, če je pred škodnim dogodkom že kdaj prišlo do okvare varnostne razsvetljave.

13Glede na zgoraj povzeta pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva je neutemeljena tudi pritožbena trditev prve toženke, da se varnostna razsvetljava nahaja na drugem mestu kot sama razsvetljava in da pregleda razsvetljave z pomočjo mostnega dvigala in pregleda varnostne razsvetljave s pomočjo mostnega dvigala ni mogoče enačiti, da gre za dve povsem različni stvari. Dejstvo je, da se razsvetljava nahaja pod stropom hale pod varnostno razsvetljavo in tudi do te je mogoče dostopati le s pomočjo mostnega dvigala.

14Povsem brez dokazne podlage je pritožbena trditev prve toženke, da njen zavarovanec ni mogel vplivati na varno delo tožnika, ker ga tožnik ni seznanil s tem, kakšno delo bo opravil.

Povsem nasprotno in tudi pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil tožnikov delodajalec (oziroma njegov nadrejeni R.) tisti, ki tožnika ni seznanil z okoliščinami na delovišču pri zavarovancu druge toženke, kamor ga je poslal prvič in z nalogo, ki je tožnik ni prekoračil.

15Povsem na mestu je zaključek sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti zavarovanca prve toženke, da je nevarna dejavnost, ki jo je (po svojih delavcih) v ugotovljenih okoliščinah opravljal pri zavarovancu druge toženke, in da je delo na ugotovljeni višini s pomočjo (za ta namen neustreznega) mostnega dvigala nevarno delo.

16Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o vedenju tožnikovega delodajalca, da njegovi delavci brez čelade opravljajo delo, kot ga je opravljal tožnik in neizvrševanje nadzora nad tem, o izvajanju pogodbeno dogovorjene storitve zavarovancu druge toženke s pomočjo mostnega dvigala, s katerim ni bilo dovoljeno prevažati oseb in ob dejstvu, da je bil tožnik za pregled in ugotavljanje vzroka nedelovanja varnostne razsvetljave na višini 4 do 5 metrov zadolžen sam, čeprav sta to isto delo običajno opravljala dva delavca, so vse okoliščine (opustitve in ravnanja) v sferi zavarovanca prve toženke, zato so v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom in posledično škodo.

Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je dejavnost zavarovanca prve toženke v ugotovljenih okoliščinah, v katerih jo je izvajal tožnik, nevarna dejavnost, za škodo, ki nastane od nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen Obligacijskega zakonika - OZ), to je torej zavarovanec prve toženke.

17Brez dokazne podlage in neutemeljena je pritožbena trditev druge toženke, da si je tožnik sam organiziral delo in vanj vključil še Z., da je ta tožniku pomagal na njegovo prošnjo. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je to bil običajen način dela, če je zavarovanec prve toženke poslal k zavarovancu druge toženke le enega delavca.

18Glede na ugotovljena in neizpodbijana dejstva, da sta tožnik in priča Z. med tem, ko je tožnik na ploščadi dvigala pregledoval luči, govorno komunicirala na razdalji 5 do 7 metrov, kar glede na hrup delujočih strojev v hali ni bil ustrezen način komuniciranja, ker bi bil ustrezen način komuniciranja z nedvoumnimi znaki za komande in da Z. ni videl tožnika takrat, ko je stal pri konzoli za upravljanje dvigala in izvršil premik, po presoji pritožbenega sodišča niti ni odločilno dejstvo ali je tožnik pred kritičnim premikom rekel priči Z. naj ga zapelje na naslednjo svetilko (kot je to izpovedal Z.) ali mu tega ni rekel (kot je izpovedal tožnik). Razhajanje v izpovedbah obeh potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da govorni način komuniciranja ni bil ustrezen.

19Druga toženka v pritožbi trdi, da ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi, ker uradnih ugotovitev policije tožnik ni z ničemer ovrgel, te pa so, da je bil tožnik med premikom dvigala sklonjen pod ograjo dvigala, pri tem pa je opazil, da ena izmed luči visi navzdol, ko se je dvignil in hotel luč umakniti, ga je ograja dvigala zgrabila ter mu je stisnila glavo in da je tožnik Z. dejansko dal znak, da premakne naprej.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz zapisnika o ogledu kraja dejanja (priloga A55) in iz poročila (priloga B26) ne izhaja, da sta ti dokazni listini bili sestavljeni ob sodelovanju (ob navzočnosti in na podlagi podane izjave) tudi tožnika. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je priča Z. izpovedala, da ji je tožnik rekel, naj zapelje na naslednje svetilko, pa se pokaže, da tudi ta priča ni potrdila izrecne ugotovitve policije o tem, da je tožnik priči dal znak za premik, oziroma da ta ugotovitev policije ni konkretizirana v tem smislu, ali je bil ta znak izgovorjen ali pokazan z gesto.

20Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo druge toženke, da njen zavarovanec na ravnanja tožnika ni imel vpliva. Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja. Takih trditev pa druga toženka ni niti zatrjevala.

21Tožnik je res utemeljeval objektivno odgovornost zavarovanca druge toženke na podlagi določbe 147. člena OZ, ko je trdil, da njegov delavec Z. dela upravljanja dvigala ni opravljal v redu (v skladu s pravili stroke), ko pred premikom ni povedal tožniku, da bo prestavil vzvratno glede na tožnikov položaj na ploščadi, ko ni spremljal vožnje s potrebno skrbnostjo in ni pravočasno ustavil dvigala glede na to, da je videl, da se tožnik približuje prekladi vzvratno.

Vendar pa druga toženka v pritožbi (kot je navedeno že uvodoma) ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. in 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo dejstva za obstoj objektivne odgovornosti zavarovanca druge toženke na podlagi 150. člena OZ, ko je ugotovilo dejstvo, da je imetnik nevarne stvari, iz katere izvira tožnikova škoda in je vedoma dopuščal izvajanje pregledovanja razsvetljave s pomočjo te stvari - mostnega dvigala in da jo je uporabljal Z., bi pa na takšno uporabo lahko vplival in jo preprečil.

22Pravno neupoštevno za presojo objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari pa je pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da zavarovanec druge toženke ni bil strokovnjak s področja naročenega dela pri tožnikovem delodajalcu in da ga posledično ni mogoče bremeniti za nastalo škodo.

23Pritožba prve toženke je pritrdila ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vzrok za nastalo škodo nepravilna uporaba mostnega dvigala in neustrezno komuniciranje med upravljavcem dvigala ter tožnikom. Izpodbijala pa je presojo sodišča prve stopnje o tem, da je dejavnost njenega zavarovanca nevarna dejavnost. Trdila je, da se njen zavarovanec sicer ukvarja tudi z dejavnostjo, ki včasih predstavlja povečano nevarnost za poškodbo, ni pa vsa dejavnost, ki jo opravlja, še posebej pa ni nevarna tista dejavnost, na katero je bil napoten tožnik, to je pregled varnostne razsvetljave "kot je že podrobno pojasnila".

Po mnenju pritožbenega sodišča je pri takih pritožbenih trditvah imela v mislih v pretežnem delu pritožbeno podano trditev, da se je tožnik samovoljno odločil opraviti delo in je prekoračil naloge, ki so mu bile dodeljene, ker je bil napoten le na pregled varnostne razsvetljave, ni pa bil napoten na odpravo napake. Že ob zgoraj obrazloženem se je ta pritožbena trditev izkazala za neutemeljeno, saj je z izvedenskim mnenjem podprta in zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral pregledati tudi svetilke varnostne razsvetljave pod stropom hale, torej jih odpreti, da je lahko ugotovil vzrok za nedelovanje in da je do poškodovanja prišlo pri pregledovanju svetilk. Sicer pa pritožba hkrati zatrjuje tudi (prvi odstavek na zadnji strani pritožbe prve toženke), da je tožnik dobro vedel, da je takšno delo nevarno, s čimer negira svojo prejšnjo trditev.

Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da pritožba ni izpodbila pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je bila dejavnost zavarovanca prve toženke v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in posledično njegova odgovornost za nastanek škodnega dogodka in tožnikovo škodo objektivna.

24Prva toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala tožnikov soprispevek s trditvami, da je imel na razpolago varnostno čelado in da je dal (Z.) navodilo za premik, pa se je vseeno med premikom dvignil. V pritožbi pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je njen zavarovanec dopuščal prakso svojih delavcev, da pri delu pri zavarovancu druge toženke, kot ga je opravljal tudi tožnik, niso uporabljali čelade in da je vedel, da se to delo opravlja s pomočjo mostnega dvigala na višini 4 do 5 metrov. Tožnik pa je že v pritožbi zatrjeval obstoj objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, ki jo je utemeljeval prav s trditvami, da je moral delo opraviti na višini 4 do 5 metrov in s pomočjo dvigala, ki ga je upravljal drug delavec, kar predstavlja delo s povečano nevarnostjo.

Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ), česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva. Zato pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

25Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja. Določba prvega odstavka 186. člena OZ pa določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Pritožba prve toženke je tudi v tem delu neutemeljena.

26Glede na vse obrazloženo sta obe pritožbi neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno sodbo, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP.