VSL Sklep III Cp 911/2017

I. Pritožbama se ugodi in se sodba in sklep v razmerju do četrto tožene stranke razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe v izvršilnih zadevah opr. št. In 1628/08, In 1058/2004, In 593/2006, In 1332/2006, In 1028/2008, In 1135/2008, In 950/2005, In 2120/2010, In 1351/2010, VL 116907/2010, In 483/2006, In 597/2006, VL 22142/2008 ter In 894/2008 v delu do 51/100 celote, na nepremičninah parc. št. 383/86 (ID ...), parc. št. 383/87 (ID ...) in parc. št. 383/3 (ID ...) ter toženkam naložilo nerazdelno povrnitev stroškov pravdnega postopka tožnice v višini 4.453,61 EUR.

2Pritožila se je četrto tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tekom postopka je opozarjala, da izven postopka v tej pravdi ne morejo biti pridobivane pravice, ki bi preprečevale nadaljevanje postopka izvršbe po pravnomočnem sklepu o dovolitvi izvršbe. Pozneje pridobljene pravice, kot je v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 763/2012, ne vplivajo na hipoteke iz izvršb, ne glede na to, da gre za domnevno originarno pridobitev lastninske pravice. Samo z ugotovitveno sodbo, da izvršba na predmetu izvršbe ni dopustna, se namreč odpravi učinek pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe. Le takšna sodba bi lahko imela deklaratoren učinek in to v pravdi, v kateri bi se upnikom kot toženim strankam omogočalo sodelovati v postopku. V nasprotnem primeru so tožene stranke prikrajšane za enako varstvo pravic v sodnih postopkih. Tudi o tem, ali je na pasivni strani zajeta pravilna stranka, sodba nima razlogov. Dolžnik izvršilnih postopkov bi moral biti zajet na strani tožene stranke, saj gre za zakonito sosporništvo na pasivni strani. Napačna je tudi odločitev sodišča, da se o nedopustnosti izvršbe in lastniškem statusu tožnice na spornih nepremičninah odloča kot o predhodnem vprašanju. Ne gre za odločanje o predhodnem vprašanju, temveč o obstoju izločitvenega razloga v izvršbi. Zato je napačno tudi razlogovanje sodišče, da je vezano na odločitev pravdnega sodišča v postopku zaradi ugotavljanja obsega in deleža na skupnem premoženju dolžnika in tožnice. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na napotilo razveljavitvenega sklepa, da mora ugotoviti obseg mej pravnomočnosti sodbe III P 763/2012. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče uporabiti kriterije iz 160. člena ZPP.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Po opozorilu tožeče stranke, da ni bilo odločeno o vseh priglašenih stroških postopka, je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilni sklep, s katerim je toženkam naložilo, da so dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki še dodatnih 2.853,74 EUR pravdnih stroškov.

5Tudi v pritožbi zoper dodatni sklep četrto tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču očita, da ni navedlo razlogov, zakaj je priznalo tožeči stranki dodatne stroške. Ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti specialno določbo 160. člena ZPP. V izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, ali je četrto tožena stranka kot upnik lahko utemeljeno mislila, da na predmetu izvršbe ne obstajajo pravice tretjih. V času vlaganja izvršilnih predlogov, izdaje sklepov o dovolitvi izvršb in podajanja ugovora tretjega, v zemljiški knjigi ni obstajala nobena zaznamba, ki bi upnike opozarjala na morebitno vknjižbo skupnega premoženja dolžnika in tožnice.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Zmotno je stališče pritožbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Dolžnik v pravdi za nedopustnost izvršbe ni niti enotni (196. člen ZPP), še manj nujni sospornik, saj se v pravdi za nedopustnost izvršbe odloča o pravici tretjega.

8Tudi stališče pritožbe, da vprašanje skupnega premoženja, obravnavano v pravdi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 763/2012, ni relevantno za odločitev v tej zadevi, je zmotno. Vprašanje lastništva predmeta izvršbe je predhodno vprašanje.² Že v razveljavitvenem sklepu III Cp 1011/2016 je višje sodišče obrazložilo, da gre za predhodno vprašanje, saj je odločitev v tem sporu odvisna od vprašanja, ali so nepremičnine parc. št. 383/86, 383/87 in 383/3, vse k.o. X, skupno premoženje dolžnika M. K. in tožnice. Višje sodišče pa je opozorilo tudi, da ni nujno, da pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru III P 763/2012 onemogoča ponovno razpravljanje o vprašanju skupnega premoženja tožnice in dolžnika ter njunih deležev na njem. Pravnomočne sodbe namreč zavezujejo le stranke postopka, za osebe, ki niso bile udeležene v postopku, imajo učinek le izjemoma. Zato je naložilo prvostopenjskemu sodišču, naj presodi meje pravnomočnosti sodbe III P 763/2012. Sodišče prve stopnje tega ni storilo. Brez ugotavljanja koga veže navedena sodba, je upoštevalo v njej ugotovljene deleže na skupnem premoženju tožnice in dolžnika, kar ni pravilno. Pravnomočna sodba praviloma veže le v postopku udeležene stranke, kar je neposreden izraz pravice do izjavljanja.³ Subjektivne meje pravnomočnosti se širijo le izjemoma, ko to zahteva zagotovitev katere od ustavnih pravic. Obravnavani primer ni taka izjema. Torej je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, zmotno. Zato je treba pritožbi ugoditi ter razveljaviti izpodbijano sodbo, vendar le v razmerju do pritožnice. Upniki nepremičninske izvršbe namreč niso enotni sosporniki v postopku, ki teče na podlagi tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe,⁴ zato pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev, kolikor se nanaša na prve tri toženke, ne more poseči. Zadevo vrača prvemu sodišču v novo sojenje na podlagi določb 355. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je vezano na pravnomočno sodbo o delitvi skupnega premoženja tožnice in dolžnika, ni ugotavljalo za razsojo relevantnega dejanskega stanja. Ugotavljanje celih sklopov pravno relevantnih dejstev na pritožbeni stopnji bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP)⁵, strankama pa bi bila tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS).

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg in vrsto vlaganj v nepremičnine dolžnika, katerih izvršitev bo dokazala tožnica, ter razliko v vrednosti nepremičnin pred in po adaptaciji. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin bo moralo presoditi, ali je prišlo do zadostne spremembe vrednosti in funkcionalnosti nepremičnine, da so nastopili stvarnopravni učinki. Če so bila vlaganja in dela, izvedena v času obstoja zunajzakonske skupnosti tožnice in M. K. tako obsežna, da so spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine,⁶ je tožnica na originaren način pridobila (so)lastninsko pravico na nepremičninah že, ko je prišlo do spremembe identitete nepremičnin. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da ima zakonec oziroma partner, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, večji delež na skupnem premoženju. V odločbi, ki jo bo izdalo po ponovljenem sojenju, naj prvo sodišče odgovori na vse relevantne navedbe tožeče in četrto tožene stranke, saj bo le tako odločbo mogoče preizkusiti. Glede na dosedanji potek postopka višje sodišče pripominja, da je vprašanje nastanka nove stvari (sprememba identitete nepremičnine) pravni standard in mora nanj odgovoriti sodišče; izvedencu lahko naloži le ugotavljanje posameznih dejstev, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali so bila vlaganja v nepremičnino tako obsežna, da je prišlo do znatne spremembe vrednosti in funkcionalnosti nepremičnine.

10Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je moralo v razmerju do četrto tožene stranke višje sodišče razveljaviti tudi stroškovno odločitev, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Posledično je moralo razveljaviti tudi dodatni sklep, to je sklep, s katerim je sodišče odmerilo dodatne stroške tožnice. Glede na pritožbeno zavzemanje za uporabo 160. člena ZPP pa pojasnjuje, da je pogoj za uporabo tega člena, da upnik utemeljeno misli, da na predmetu izvršbe ne obstajajo pravice drugih. To se v pravdnem postopku praviloma ne more zgoditi, saj mora biti pred pravdnim postopkom že pravnomočno zavrnjen ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi.⁷

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Prim. npr. sodba VS RS II Ips 1124/2008.
² Gl. komentar dr. A. Galiča k 319. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 173 do 176.
³ Gl. npr. sklep VS RS II Ips 380/2008.
⁴ Zamudneje in dražje je izvajanje dokazov pred senatom treh sodnikov in v pravdnim strankam oddaljeni Ljubljani.
⁵ Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 905/2008.
⁶ Gl. komentar mag. N. Betetto k 160. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba 2006, stran 50 in 51.