UPRS Sodba IV U 31/2016-10

I. Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Celje, št. 351-307/2015-11(13102) z dne 11. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Celje, prvostopenjski organ, je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-613/2013-2(13102) z dne 10. 7. 2013, s katerim je bila investitorju A.A. dovoljena gradnja nezahtevnega objekta - garaže, na parc. št. 119/8 k.o. ...

2Prvostopenjski organ je odločitev sprejel v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi odločbe drugostopenjskega organa, št. 35108-98/2015/4(MP) z dne 31.7.2015, s katerim je bil odpravljen sklep prvostopenjskega organa z dne 15. 6. 2015. Razpisana je bila ustna obravnava, na kateri je bil 3. 11. 2015 napisan zapisnik, iz katerega izhaja, da je predlagateljica obnove postopka potrdila, da je bila na Upravni enoti v Celju v aprilu 2015 ustno seznanjena z vsemi dovoljenji, ki jih je upravni organ izdal investitorju A.A. Tako je predlagateljica že v aprilu 2015 izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja, vlogo za obnovo postopka pa je vložila 8. 6. 2015, zato je prekoračila enomesečni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka.

3Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnilo.

4Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in se z ugotovitvijo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, ne strinja. Za izdano gradbeno dovoljenje je izvedela 7. 5. 2015 od gradbenega inšpektorja, kar je navedla že v predlogu za obnovo postopka z dne 6. 6. 2015 in potrdila s predložitvijo zapisnika z dne 11. 3. 2016. Dne 8. 5. 2015 je pri prvostopenjskemu organu podala vlogo za vpogled v gradbeno dovoljenje in 3. 6. 2015 pridobila kopijo dokumenta, za kar ji je bil 3. 6. 2015 izdan račun za fotokopiranje. Dne 6. 6. 2015 je tožnica s priporočeno pošto prvostopenjskemu organu poslala predlog za obnovo postopka.

5Zanika seznanitev z izdanim dovoljenjem aprila 2015, niti na ustni obravnavi ni izjavila, da je bila na upravni enoti v Celju najmanj dvakrat v aprilu 2015, ko se naj bi seznanila z izdanim dovoljenjem. Zapisnik o ustni obravnavi ni verodostojen, ni sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato ni javna listina in ne potrjuje resničnosti navedb. V tožbi obširno pojasnjuje datum seznanitve z izdanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. ter navaja, da je v postopku nastopala kot prava neuka stranka, ki ji ni bilo v skladu s 7. členom ZUP zagotovljeno varstvo njenih pravic. Prav tako je zmotno razzlogovanje drugostopenjskega organa, da naj tožena stranka pri podanem predlogu ne bi podala zadostne trditvene podlage, glede dejstev, kdaj je izvedela za sporno gradbeno dovoljenje. Vse navedbe stranke so podprte z listinami in jih lahko potrdijo tudi priče. Tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi oba upravna akta ter dovoli obnovo postopka gradbenega dovoljenja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Na tožbene navedbe ni odgovorila.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica 6. 6. 2015 (prvostopenjski organ je vlogo prejel 8. 5. 2015) predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-613/2013-2(13102) z dne 10. 7. 2013, s katerim je bila investitorju A.A. dovoljena gradnja nezahtevnega objekta - garaže, na parc. št. 119/8 k.o. ... in sicer iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker je bil objekt zgrajen brez soglasja in vednosti tožnice, tik ob meji ter prislonjen na oporni zid. Sporno v zadevi je, ali je bil predlog vložen v roku iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

9V skladu s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP je treba predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba, v konkretnem primeru gradbeno dovoljenje št. 351-613/2013-2(13102) z dne 10. 7. 2013, izdano.

10V roku enega meseca je torej morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo, jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Stranka je torej dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je bila izdana upravna odločba, ki se lahko nanaša na njene pravice oziroma pravne koristi. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

11Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja obnove postopka. Pravočasnost vloženega predloga mora biti izkazana z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj zakonsko predpisanega subjektivnega roka. To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je tožnica zatrjevala pravočasnost predlagane obnove postopka, kot tistih, ki jih v postopku morda zatrjujejo stranke z nasprotnim interesom (sodba Upravnega sodišča I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014).

12Tožnica je pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka utemeljila s podatkom, da je za gradbeno dovoljenje izvedela od gradbenega inšpektorja in da je po pridobitvi te informacije opravila poizvedbe pri prvostopenjskem organu. Navedeno trditev je tožnica izkazala s tožbi priloženim zapisnikom razgovora opravljenega po uradni dolžnosti pri Inšpektoratu RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-1125/2013/8 z dne 11. 3. 2016, ni pa kopija tega zapisnika bila vložena v listine upravnega spisa, oziroma upravni organ ni preverjal tožničinih navedb in zahteval dokazil o razgovoru, na katerega se sklicevala.

13Izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvah ustne obravnave na terenu samem, z dne 3. 11. 2015. Sodišče po vpogledu v zapisnik ustne obravnave št. 351-307/2015-10(13102) ugotavlja, da je bila ustna obravnava združena z ogledom na terenu. Ne iz vabila na ustno obravnavo z dne 25. 9. 2015, ne iz zapisnika, ne izhaja namen razpisane ustne obravnave in ogleda, čeprav je mogoče iz navedbe v uvodu zapisnika, da je zoper pravnomočno gradbeno dovoljenje tožnica vložila predlog za obnovo postopka, sklepati, da se ustna obravnava nanaša na postopek obnove.

14Iz zapisnika z dne 3. 11. 2015 izhajajo "ugotovitve ogleda", da je bila tožnica najmanj dvakrat v aprilu 2015 pri upravnem organu, kjer je pridobila vse fotokopije glede (spornega) posega. Na tem mestu sodišče opozarja na pojem ogleda, kot dokaznega sredstva, ki se opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega pravno pomembnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si uradna oseba, ki vodi postopek, stvar neposredno ogleda. Tako ogled ne more nadomestiti drugih dokaznih sredstev, pri katerih uradna oseba pravno pomembna dejstva ugotavlja z listinami, potrdili, zaslišanjem prič, stranke, izvedenca ... Na uvodoma navedeni ugotovitvi, torej "pridobitvi vseh fotokopij glede posega" v mesecu aprilu 2015, temelji nadaljnja ugotovitev upravnega organa, da je bila tožnica že v aprilu 2015 ustno seznanjena z vsemi dovoljenji za gradnjo sporne garaže in z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sodišče na tem mestu, v kolikor se navedba v zapisniku, ki se nanaša na tožničino "izjavo" oziroma "potrditev" dejansko nanaša na izjavo tožnice, in že zaradi narave ogleda, kot dokaznega sredstva po ZUP, ne na ugotovitve ogleda, pritrjuje tudi tožbeni navedbi, da zapisnik ni zapisan skladno z določbami ZUP, predvsem z določbo 78. člena. Sodišče ugotavlja tudi, da v zapisniku niso zapisani niti drugi podatki, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je uradna oseba do spornih ugotovitev (seznanitve s fotokopijami listin posega v mesecu aprilu) prišla z uporabo drugih dokaznih sredstev, niti takšen podatek ne izhaja iz listin odgovoru na tožbo priloženega spisa Upravne enote Celje, št. 351-61372013 (gradbeno dovoljenje-legalizacija garaže, A.A.). Tako je glede na navedeno zaključek prvostopenjskega organa, na katerem temelji izpodbijana odločitev, brez podlage oziroma pomanjkljiv. Sklicevanje na ugotovitve ogleda, ki po presoji sodišča ne izkazujejo dokazne vrednosti skladno s pravili ZUP, ne zadošča za preizkus zakonitosti te odločitve, niti po presoji sodišča navedba, da je tožnica "pridobila vse fotokopije glede posega", ne dokazuje, da je bila seznanjena z izdano odločbo.

15Ker je v obravnavani zadevi organ odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil dolžan pred izdajo odločbe upoštevati tudi načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in dati tožnici možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, torej v obravnavanem primeru, katere okoliščine organ štetje kot odločilne za izdajo odločbe. Z opustitvijo te dolžnosti je organ bistveno kršil pravila postopka, ta kršitev pa je lahko vplivala na odločitev v zadevi.

16Ker je po presoji sodišča organ odločitev oprl na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ker je pri odločanju bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbi na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči.

17Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče moralo presoditi ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo obnove kot izrednega pravnega sredstva, zato glede na določbe 2. alinee drugega odstavka 59. člena in odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

18Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožnico zastopal odvetnik, davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).