UPRS Sodba I U 1139/2016-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje 6040-27/2016/18 z dne 25. 1. 2016 (pravilno: 24. 6. 2016) se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 26. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) ugotovila, je tožnica opravljala pisni del pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) iz civilnega področja 6. 6. 2016 in bila ocenjena z oceno 5 (točka 1 izreka). Tožnici se ne dovoli pristop na ustni del PDI, določen za 13. 7. 2016 (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 1. 4. 2016 vložila zahtevo za ponovno opravljanje PDI. Iz dokumentacije je razvidno, da je opravila usposabljanje v skladu z določbami ZPDI. Z odločbo z dne 20. 4. 2016 je bil dovoljen pristop k opravljanju pisnega dela PDI v času od 9. in 10. 5. 2016 ter ustnega dela 1. 6. 2016. Tožnica je bila na civilnem področju pisnega dela izpita ocenjena z oceno 5, na kazenskem pa z oceno 8. Na podlagi drugega odstavka 26. člena ZPDI je v primeru, če je negativno ocenjeno le področje pisnega dela izpita in je drugo ocenjeno z najmanj 8 točkami, kandidat ne opravlja ustnega dela izpita. V takem primeru lahko kandidat v naslednjem izpitnem roku ponavlja pisni del izpita s področja, ki je bilo ocenjeno negativno. Ponovitev se ne šteje za ponoven pristop k izpitu. Na podlagi navedenega se je tožnici z odločbo 6040-27/2016/16 z dne 27. 5. 2016 dovolil pristop k opravljanju pisnega dela PDI iz civilnega prava dne 6. 6. 2016 ter k ustnemu delu 13. 7. 2016. Tožnica je bila za pisno nalogo iz civilnega področja ocenjena z oceno 5, tako pisnega dela izpita ni opravila. Na podlagi drugega odstavka 26. člena ZPDI se v primeru, če kandidat ponovitve ne opravi uspešno šteje, da celotnega izpita ni opravil. Na podlagi drugega odstavka 28. člena ZPDI pa se pisni in ustni del izpita ocenita tako, da se vsaka pisna naloga oceni s točkami od 0 do 10 in vsako področje ustnega dela izpita s točkami od 0 do 10. Posamezno področje izpita je uspešno opravljeno, če je kandidat ocenjen najmanj s 6 točkami. ZPDI v prvem odstavku 26. člena določa, da je pozitivno ocenjen pisni del PDI pogoj za pristop na ustni del izpita. Pozitivna ocenjena pa je tista naloga, ki sta jo pozitivno ocenila oba člana komisije. Če sta pozitivni oceni različni, velja povprečna ocena. Glede na navedeno, je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZPDI ter Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in PDI (v nadaljevanju Pravilnik) nista v skladu z Ustavo RS, saj ne določata objektivnih kriterijev in meril za ocenjevanje pisnih izdelkov (sodb) kandidatov, ki pristopajo na pisni del PDI, kar pomeni, da je odločitev članov državne komisije za PDI arbitrarna oz. samovoljna, s čimer je kršeno načelo pravne države (2. člen Ustave RS), načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zakon ali na njegovi podlagi izdan podzakonski predpis bi moral določati objektivne kriterije, ki bi bili v razumni povezavi s ciljem zakonske ureditve PDI. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne interpretacije in s tem možnost za arbitrarnost državnih organov. Pri tem pa ne zakonodajalec, ne ministrstvo nista določila nikakršnih kriterijev ali meril, ki bi opredelili, kako se vrednoti posamezne dele pisnega izdelka. Teh meril tudi ne določa Pravilnik kot podzakonski akt in tako na tem področju vlada neustavna pravna praznina, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. V nadaljevanju tožnica navaja primerjavo z ureditvijo mature na podlagi Zakona o maturi. Za zagotovitev pravne varnosti in enakosti kandidatov bi bilo nujno potrebno, da bi bili kriteriji in merila navedeni v zakonu ali podzakonskem aktu. Postavitev jasnih objektivnih kriterijev bi omogočala tudi naknadno kontrolo uporabe teh kriterijev in v konkretnem primeru tudi primerjavo dosledne uporabe kriterijev pri različnih kandidatih. Tožnica meni, da je ureditev v ZPDI ter Pravilniku v neskladju z Ustavo RS tudi zato, ker ne predvideva učinkovitega pravnega sredstva zoper izdano negativno odločbo upravnega organa o tem, da se kandidatu ne dopusti pristop na ustni del izpita, ker ni uspešno opravil pisnega dela. Tožeča stranka sicer priznava, da je zoper takšno odločbo dopusten upravni spor, vendar pa gre po stališču upravnega sodišča pri ocenjevanju pisne nalogi pri PDI s strani ocenjevalca za strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje (npr. sodba Upravnega sodišča RS, U 1124/2007, II U 100/2012 in I U 940/2012). Zaradi navedenega tožnica meni, da gre za neustavnost ureditve, saj tožnici ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, kar podrobneje obrazloži. Navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da gre za poseg v pravico iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kršen je 25. člen Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje načela instančnosti pri odločanju sodišč in državnih organov ko odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela instančnosti pa je po razlagi Ustavnega sodišča RS (sodba U-I-309/94) v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Opisana ureditev je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter v nasprotju s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zlasti s prvim odstavkom 13. člena ZUP.

3Tožnica sodišču predlaga, da naj predmetni postopek prekine in predloži zadevo Ustavnemu sodišču RS, saj je opisana ureditev neustavna, podana je neustavna pravna praznina, ker ZPDI ne določa jasnih, natančnih, objektivnih in vnaprej določenih ocenjevanjih kriterijev, ki bi bili enaki za vse kandidate ter ne določa pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Gre tudi za neobstoj podzakonskega pravnega akta, ki bi podrobneje določil merila in kriterije za ocenjevanje ter možnosti pravnega sredstva, torej za praznino na izvedbeni ravni zakona zaradi nesprejema ustreznega podzakonskega akta. Pravno praznino je treba zapolniti tako, da odločitev ne odstopa od rešitev v podobnih primerih, ki so normativno urejeni, kot npr. v Zakonu o maturi, Zakonu o inšpekcijskem nadzoru, Zakonu o splošnem upravnem postopku in na njihovi podlagi izdanih podzakonskih aktov. Kot primer navaja tudi Pravilnik o strokovnem izpitu za inšpektorje, Uredbo o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku in Pravilnik o splošni maturi. Ker mora sodišče v konkretnem primeru pravno praznino na predmetnem področju zapolniti tako, da ne bo odstopala od rešitev v podobnih primerih, ki so normativno urejeni pomeni, da mora za zapolnitev pravne praznine primerno uporabiti načela in pravila predhodno navedenih zakonov in podzakonskih aktov.

4Vsak posameznik ima pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS ter prvi odstavek 13. člena ZUP). Tako ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pritožbo pa je možno predpisati le z zakonom. V posameznih upravnih zadevah zakon določi, da pritožba ni dovoljena. V danem primeru pa ne ZPDI, ne Pravilnik ne vsebujeta določb o pritožbi, zato je treba upoštevati splošno ureditev po Ustavi RS in po ZUP, ki v takem primeru daje možnost pritožbe zoper oceno. Takšno ocenjevanje pa ima tudi lahko vpliv na posameznikove pravice in je tako lahko podvrženo sodni presoji, o čemer je odločalo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1027/2008. Ocena članov komisije pri PDI pa ima enako težo in vpliv na pravice kandidata, saj je neposredno od podeljene ocene odvisno ali bo kandidat lahko opravil PDI in s tem opravljal poklic, za katerega je opravljeni PDI pogoj. Po mnenju tožnice ne obstaja razumen, iz narave stvar izhajajoč razlog, ki bi utemeljeval različno obravnavo v bistveno podobnih položajih v primeru kandidatov za PDI in javnih uslužbencev.

5Tožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ne vsebuje obveznih sestavin v skladu z 214. členom ZUP in gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjska odločitev nima pravilno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka 214. člena ZUP), nima razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP). Iz obrazložitve ne izhaja, koliko točk kot jih predvideva drugi odstavek 28. člena ZPDI je tožnica prejela, temveč zgolj navedbo, da je bila za pisno nalogo iz civilnega področja ocenjena z oceno 5. Že iz tega razloga je obrazložitev odločbe pomanjkljiva. Iz sodne prakse upravnega sodišča pa izhaja, da mora upravna odločba v obrazložitvi vsebovati navedbo kriterijev, ki so bili uporabljani ter kakšno število točk je tožeča stranka prejela in razlogi zanjo (navaja sodbe upravnega sodišča U 1639/2004, U 421/2006, I U 718/2010, I U 682/2010, I U 9/2012, I U 72/2014 in I U 574/2014). Iz obrazložitve bi moralo biti razvidno, kateri kriteriji so bili v predmetnem postopku upoštevani in s kakšnim številom točk je bil posamezni kriterij ocenjen kot tudi razlogi za takšno oceno nato pa ugotovljen skupni seštevek vseh točk. Pravica do enakega varstva pravic vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, s katero pristojni organi odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristi strank (navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1260/2013) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2/94. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je tožnica dobila določeno število točk po posameznih merilih oziroma kriterijih. Izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Poleg navedenega bi morala biti vsem kandidatom, ki pristopijo k PDI zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji opravljajo izpit. Enako obravnavanje kandidatov na izpitu pa se lahko doseže le tako, da se vsem kandidatom zagotovi enakovredno obravnavanje. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zahteva nearbitrarno uporabo prava in transparentnost. Do različnega obravnavanja enakih pravnih subjektov ne sme priti samovoljno brez razumnega in stvarnega razloga. Tožnica meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena, saj toženka v njej ni navedla dejstev in dokazov ter razlogov, ki so bili podlaga za ugotovitev, da bi tožnica za pisno nalogo iz civilnega področja bila ocenjena z oceno 5, čeprav gre za bistveno dejstvo, ki je vplivalo, da je bila izdana negativna odločba in se tožnici ni dovolilo pristop na ustni del izpita določen za dne 13. 7. 2016. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe le povzema določila ZPDI brez navedbe okoliščin, ki so pripeljale do zaključka, ki ga je sprejela. V obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedena ne merila, ne kriteriji, ki naj bi bili pri ocenjevanju uporabljani niti ni bila ob uporabi vsakega merila oziroma kriterijev za oceno izpita navedena konkretna pravna podlaga v podzakonskem predpisu. V zvezi z obrazložitvijo tožnica tudi navaja, da je 13. 7. 2016 na tožečo stranko naslovila vlogo (smiselno pritožbo), v kateri je zahtevala pojasnilo glede uporabljanih kriterijev pri ocenjevanju ter izrazila nestrinjanje z oceno članov izpitne komisije. Na navedeno vlogo tožnice je toženka odgovorila z vlogo z dne 14. 7. 2016, v kateri je pojasnila, da pritožba zoper oceno ni možna. Do vprašanja tožnice glede uporabljenih kriterijev pa se ni opredelila. Tožnica pa navaja, da tudi iz ocenjevalnih listov, ki sta jih izpolnila člana izpitne komisije ne izhaja navedba kriterijev in meril, ki so bili pri ocenjevanju uporabljani in tudi ne število točk po posameznih postavkah, predvideni na ocenjevalnem listu. Niso navedeni razlogi za končno oceno oziroma pojasnilo, zakaj je bil izdelek tožnice ocenjen negativno. Po povedanem tožnica sodišču predlaga, da naj na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUSts) prekine postopek in zadevo predloži v odločanje Ustavnemu sodišču RS. Če pa sodišče temu ne bi sledilo tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je tožeči stranki dolžna določiti nov datum za pristop na ustni del PDI in ji tudi naloži povrnitev stroškov tega postopka. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter tožnici prisodi povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z očitanimi kršitvami predpisov in nepravilnostmi v postopku odločanja. Razlog za zavrnitev možnosti pristopa k ustnemu delu PDI je bil pojasnjen v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S tem v zvezi pa toženka še dodatno pojasnjuje, da je izdala izpodbijano odločbo 6040-27/2016/18 dne 24. 6. 2016. Pri navedbi datuma je prišlo do očitne napake, saj je datum 25. 1. 2016 napačno naveden. Toženka meni, da ZPDI in Pravilnik nista v neskladju z Ustavo RS, ocenjevanje pa je stvar akademske presoje in ne odločanja v upravnem postopku. Pri ocenjevanju pisne naloge ne gre za upravno odločanje ampak za strokovno opravilo. Tako je tudi stališče Upravnega sodišče RS o pritožbah strank zoper oceno PDI kot na primer U 1224/2007-14 ter II U 100/2012-8, ko je Upravno sodišče RS v podobnem primeru tožbo v upravnem sporu zavrglo. Toženka tudi meni, da izpodbijana odločba vsebuje vse obvezne sestavine kot jih določa ZUP. V obrazložitvi so navedeni razlogi, ki so bili odločilni pri izdaji izpodbijane odločbe. Iz tožničinih doseženih rezultatov v pisnem delu v skladu s 26. členom in 28. členom ZPDI izhaja, da ne more pristopiti k ustnemu delu izpita, ker ni bila uspešna na pisnem delu. Toženka se ne strinja z navedbo tožnice, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno, koliko točk je na pisnem delu dosegla, saj je število točk navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe kot tudi v njeni obrazložitvi.

7Tožnica v pripravljalni vlogi poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe v nobenem delu niso razvidni razlogi, zakaj je tožeča stranka za sodbo prejela oceno 5 točk. Manjka tudi obrazložitev o bistvenih okoliščinah, ki so narekovala takšno odločitev upravnega organa. Tožnica meni, da so za spremembo sodne prakse upravnega sodišča pomembni razlogi in njihova utemeljenost, ti pa so navedeni v pritožbi zoper oceno na pisni oziroma ustni del PDI. Primarno tožnica navaja, da je ureditev kot je priznamo pri nas primerljiva z ureditvijo v Nemčiji, ki jo v nadaljevanju podrobno obrazloži. Navaja, da je iz ocenjevalnih listov, ki sta jih oddala ocenjevalca pri ocenjevanju pisnega dela izpita (pisanje civilne sodbe) razvidno, da sta oba ocenjevalca navedla, da sodba tožnice vsebuje vse obvezne sestavne dele (324. člen ZPP) ter, da so ti ustrezni. Ocenjevalca A.A. ter B.B. sta ocenila, da so vse točke, ki jih je na ocenjevalnem listu predvidelo ministrstvo (uvod, izrek, obrazložitev) ustrezni, pri čemer pa sta navedla, da je odločitev tožnice, ki je tožbenemu zahtevku ugodila, napačna. Tožnica je zgolj drugače odločila v konkretni zadevi. Gre za prestrogo razlago pravnega standarda skrbnosti. Tožnica svojo obrazložitev sodbe tudi ustrezno obrazložila in podkrepila z argumenti, za kar navaja teorijo in sodno prakso. Po mnenju tožnice negativna ocena izpita zgolj zato, ker se ocenjevalec z odločitvijo kandidatke ne strinja pomeni nesorazmeren poseg v ustavno pravico kandidatke do svobodne izbire zaposlitve. Da bi bila sporna sodba, ki jo je izdelala tožnica pomanjkljiva še v kakšnih drugih vidikih, pa iz ocenjevalnih listov ni bilo razvidno. Tega tudi toženka ni zatrjevala niti dokazovala. V nadaljevanju navaja prakso iz Zvezne Republike Nemčije. Pri tem meni, da ne more biti nobenega pomisleka o tem, da je tuja nemška sodna praksa lahko tudi podlaga za argumentacijo v Republiki Sloveniji, ker kontinentalni pravni sistem sam pa sebi ne pozna sodne prakse kot formalnega vira prava. Poleg navedenega je Ustavno sodišče RS že sprejelo nekaj odločitev, s katerimi je odločilo o posegu v pravico do proste izbire zaposlitve (tretji odstavek 49. člena Ustave RS) in sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) ter nudijo oporo argumentom tožnice v konkretni zadevi. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-321/96 z dne 10. 10. 1996 in U-I-167/97 z dne 3. 7. 1997. Sklepno navaja, da mora biti zoper posamični akt, s katerim se odloča o pravicah posameznika v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS zagotovljeno sodno varstvo pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom ustanovljenim sodiščem. Po mnenju tožnice ureditev v ZPDI, na podlagi katere zoper negativno odločbo ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, pravico do sodnega varstva tožnici dejansko odvzema. Poleg tega ponovno poudarja, da sta ZPDI in Pravilnik v neskladju z 2. členom Ustave RS, ker ne določata ustreznega pritožbenega postopka v okviru upravnega postopka. Upravno sodišče RS pa je v predmetni zadevi tisto, ki ima moč s svojimi odločitvami toženko prisiliti k aktivni rešitvi nevzdržne situacije, po kateri so kandidati na milost in nemilost izpostavljati odločitvam toženke. Sodišču predlaga, da primarno predmetni postopek prekine in pred Ustavnim sodišče RS začne postopek za oceno ustavnosti ZPDI, podrejeno pa, da tožbi ugodi.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito ugotovila, je tožnica 6. 6. 2016 opravljala pisni del PDI iz civilnega področja in bila ocenjena z oceno 5. Posledično tožnici ni dovolila pristopa na ustni del PDI, ki je bil določen za 13. 7. 2016.

10ZPDI v prvem odstavku 26. člena določa, da je pozitivno ocenjen pisni del PDI pogoj za pristop na ustni del izpita. Pozitivno je ocenjena tista naloga, ki sta jo pozitivno ocenila oba člana izpitne komisije. Na podlagi drugega odstavka 28. člena ZPDI pa se pisni in ustni del PDI ocenita tako, da se vsaka pisna naloga oceni s točkami od 0 do 10 in vsako področje ustnega dela izpita s točkami od 0 do 10. Posamezno področje izpita je uspešno opravljeno, če je kandidat ocenjen najmanj s 6 točkami. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da je izpitna komisija pisni del PDI iz civilnega področja ocenila z oceno 5 in tako navedeno področje PDI tožnica ni uspešno opravila. Tako so v konkretnem primeru nastopile relevantne okoliščine, na podlagi katerih je toženka izdala izpodbijano odločbo.

11Po presoji sodišča je sicer samo ocenjevanje strokovno opravilo in zato ocena sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Glede na povedano je presoja sodišča v tovrstnih upravnih sporih zelo zadržana. Navedeno izhaja že iz narave stvari, saj v predmetni zadevi ne gre za klasično upravno odločanje, pri katerem organ uporabi splošni predpis, temveč za samo ocenjevanje, ki mu sledi izdaja odločbe, ta pa temelji na pravilih stroke (enako Upravno sodišče RS v sodbah U 1244/2007, II U 100/2012, I U 187/2013 in II U 353/2014). Ker gre po navedenem pri ocenjevanju za strokovno opravilo, presoja strokovnosti ne more biti predmet preizkusa v upravnem sporu. Sodišče v takšnih primerih presoja le obstoj bistvenih kršitev določb postopka in morebitno arbitrarnost pri ocenjevanju, kar pa v danem primeru tožnica toženki tudi očita. Arbitrarno ocenjevanje pa je podano v primeru, če je ocena povsem neobrazložena ali pa če bi bila obrazložitev ocene popolnoma nerazumljiva.

12Sodišče je predmetno odločbo obravnavalo kot upravni akt v smisli prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v delu, v katerem je toženka odločala o tožničinem pravnem interesu, da država ustvarja možnost da si državljani lahko pridobijo ustrezno strokovno izobrazbo (tretji odstavek 57. člena Ustave RS), ob spoštovanju načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in v delu zagotavljanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS. V tem delu pa ima tožnica dostop do sodnega varstva na podlagi 157. člena in 23. člena Ustave RS v zvezi z 2. členom ZUS-1, ne glede na to, da se v teh primerih sodišče ne spušča v presojo zakonitosti samega ocenjevanja, kot strokovnega opravila.

13Tožnica v tožbi med drugim ugovarja, da je v predmetni zadevi podana bistvena kršitev pravil postopka, saj pravilnosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker toženka v njeni obrazložitvi ni navedla razlogov, ki so bili podlaga za ugotovitev, da je bila tožnica za pisno nalogo iz civilnega področja ocenjena z oceno 5. S tem v z vezi sodišče meni, da ne glede na to, da gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo, v katero sodišče ne posega in je njegova presoja s tem v zvezi zadržana, pa sodišče v takšnih primerih presoja obstoj bistvenih kršitev določb postopka in morebitno arbitrarnost pri ocenjevanju, kar pa v danem primeru tožnica toženki tudi očita. Arbitrarno ocenjevanje je po presoji sodišča podano tudi v primeru, če je ocena neobrazložena. V predmetni zadevi iz izredno skope obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zgolj dejstvo, da je bila kandidatka na civilnem področju pisnega dela izpita ocenjena z oceno 5, na kazenskem pa z oceno 8. Tako pomanjkljivo obrazložene odločbe pa sodišče ne more preizkusiti.

14Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki med drugim obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločb. Zahteva po obrazložitvi je tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če pa odločbe ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

15Sodišču je tožnica v tožbi tudi predlagala, da naj predmetni postopek prekine in pred Ustavnim sodišče RS začne postopek za oceno ustavnosti, vendar pa sodišče ni našlo neskladja ZPDI in Pravilnik z Ustavo RS iz razlogov, ki jih zatrjuje tožnica v tožbi, zato temu predlogu ni sledilo.

16Ker so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena relevantna pravila postopka, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka navedene kršitve pravil postopka odpravi. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavka 64. člena ZUS-1).

17Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1.

18Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

19Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).