VSRS Sodba II Ips 315/2016

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v delu, ki se nanaša na dvosobno stanovanje, s površino cca. 55 m2, ki se nahaja na severovzhodni strani I. nadstropja zgradbe (št. stavbe 3585) na naslovu ... , parc. št. 2165/5, k. o. ... (ID ...), skupne prostore, naprave in dele stavbe na tem naslovu ter dve leseni drvarnici, ki se nahajat na severni strani parcele št. 2165/4, k. o. ..., zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in IV. točki njenega izreka.

II. V delu, ki se nanaša na zidano betonsko garažo (št. stavbe 3612) in montažno garažo, ki stojita na vzhodni strani parcele št. 2165/4, k. o. ..., se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnika solastnika (vsak do ene polovice) dvosobnega stanovanja, s površino cca. 55 m2, ki se nahaja na severovzhodni strani I. nadstropja zgradbe (št. stavbe 3585) na naslovu ... , parc. št. 2165/5, k. o. ... (ID ...), skupnih prostorov, naprav in delov stavbe na tem naslovu, zidane betonske garaže (št. stavbe 3612) in montažne garaže, ki stojita na vzhodni strani parcele št. 2165/4, k. o. ..., ter dveh lesenih drvarnic, ki se nahajata na severni strani parcele št. 2165/4, k. o. ... (I. točka izreka sodbe). Razsodilo je še, da tožnikoma pripada služnostna pravica poti za hojo in vožnjo (ter opisalo potek poti) v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2165/4, k. o. ..., ki je v lasti toženke (II. in III. točka izreka sodbe), in toženki prepovedalo poseganje v tako določeno služnostno pravico (IV. točka izreka sodbe). V preostanku¹ je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se je glasil na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, obeh garaž in drvarnic ter na plačilo 5.200,00 EUR, je v celoti zavrnilo (VI. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov (VII. točka izreka sodbe). O podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo.²

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v njeni I. do IV. točki izreka spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, v njeni VI. in VII. točki izreka (gre za odločitev glede nasprotne tožbe in stroškov postopka) pa jo je razveljavilo in v tem delu ter zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo je namreč pritožnici, da do priposestvovanja ni prišlo, ker priposestvovalna doba sploh ni mogla začeti teči. Teči bi začela, če bi tožnika po lastninjenju obravnavanih nepremičnin pridobila na njih lastniško posest, česar pa nista zatrjevala.

3Tožnika sta zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno sta predlagala spremembo izpodbijane odločbe tako, da se pritožba toženke v celoti zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje. Priglasila sta stroške revizijskega postopka.

4Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrženje v delu, ki se nanaša na razveljavitveni del odločbe sodišča druge stopnje, saj v tem delu odločitev še ni pravnomočna. V preostanku je predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

5Revidenta sodišču druge stopnje očitata ravnanje v popolnem nasprotju z načelom pravičnosti. Sklicujeta se na (po njunem mnenju docela pravilno) obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Menita, da naj bi bil za začetek teka priposestvovalnega roka odločilen trenutek, ko so nepremičnine izgubile status družbene lastnine, in ne trenutek, ko je pravni prednik toženke na njih formalno pridobil lastništvo. Za odločitev naj bi bilo povsem nepomembno razlogovanje o obdobju, ko je bila sporna nepremičnina še v družbeni lastnini. Na njuno dobro vero glede lastniške posesti pa naj bi kazale okoliščine, da sta imela dovoljenje družbeno-pravne osebe Umetni kamen za gradnjo, da sta v nepremičnino vložila denarna sredstva in delo, da za nepremičnino nista nikoli sklenila najemne (ali podobne) pogodbe, na podlagi katere bi imela zgolj status "uporabnikov" stanovanja, in tudi nista plačevala najemnine, saj sta se štela za lastnika.

Navedbe iz odgovora na revizijo

6Po toženkinem prepričanju naj bi bil graditelj lahko v dobri veri le, če ni vedel, da gradi na tujem svetu, tožnika pa naj bi to vedela. Za dobroverno lastniško posest naj bi ne zadoščalo zgolj uživanje nepremičnine (bivanje v njej), ampak naj bi bil potreben pravni naslov. Tožnika pa naj bi imela zgolj dovoljenje bivanje, ne pa tudi pravice do uporabe stanovanja - to je imela družba Umetni kamen. Zaradi pomanjkanja dobre vere naj bi priposestvovalna doba torej sploh ne začela teči, če pa bi že tekla, bi lahko kvečjem od novembra 2006, ko je toženka na podlagi pravnomočnega sodnega sklepa, s katerim je bil zaključen postopek denacionalizacije, postala lastnica sporne nepremičnine, in se še do danes ne bi iztekla.

O očitku nedovoljenosti revizije

7Toženka je predlagala zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na razveljavitveni del odločbe sodišča druge stopnje. Vendar pa iz obrazložitve revizije jasno izhaja, da revidenta vsebinsko izpodbijata le pravnomočno zavrnilno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče zato očitku o nedovoljenosti revizije ni sledilo.

Dejansko stanje, na katero se opira izpodbijana sodba

8Izpodbijana sodba temelji na naslednjih pravnorelevantnih dejstvih:

- Tožnika sta med letoma 1970 in 1971 v prvem nadstropju stavbe na naslovu ... , kjer je bilo do takrat podstrešje v zelo slabem stanju, zgradila dvosobno stanovanje.

- Leta 1976 sta tožnika na sosednji parceli zgradila še betonsko in montažno garažo, vendar nista zatrjevala, da bi za to imela dovoljenje takratne družbeno-pravne osebe U.

- Tako nepremičnina, kjer sta zgradila stanovanje, kot nepremičnina, kjer sta postavila garaži, sta bili tedaj v družbeni lastnini.

- Tožnika sta imela za izgradnjo tega stanovanja dovoljenje direktorja in, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi delavskega sveta takratne družbeno-pravne osebe U., ki je imela v tej stavbi delavnico (brusilnico).

- Omenjena pravna oseba svojim delavcem ni mogla zagotoviti t. i. kadrovskih stanovanj. Njihove stanovanjske stiske je zato reševala tako, da jim je v objektu, kjer je imela delavnico, dovoljevala izgradnjo stanovanj. Poleg tožnikov sta si v tem objektu stanovanjski problem na enak način rešila še dva njena delavca.

- Tožnika nista sklenila pogodbe o prenosu lastništva in se tudi nista dogovorila, da bi imel njun vložek (izgradnja stanovanja v podstrešnih prostorih) stvarnopravne posledice.

Pravna presoja teh dejstev

Stanovanje

9Revizijsko sodišče se je v tej zadevi soočilo z vprašanjem pridobitve lastninske pravice na stanovanju, ki sta ga tožnika zgradila na podstrešju brusilnice z dovoljenjem tožnikovega delodajalca. Gre za življenjski primer, ki je v bistvenem podoben tistemu, ki ga ureja prvi odstavek 116. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ). Ta določba se glasi: "Občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del".

10Tožnika sicer nista preuredila podstrešja stanovanjske hiše, temveč podstrešje brusilnice tožnikovega delodajalca. Vendar ta okoliščina ni bistvena. Položaj tožnikov je namreč v vseh bistvenih prvinah, ki opredeljujejo zakonodajalčev namen privatizacije stanovanj po prvem odstavku 116. člena SZ, enak tistim, ki tvorijo zakonski dejanski stan prvega odstavka 116. člena SZ. Te prvine so naslednje: 1) tožnika sta na neuporabnem podstrešju (ki je bilo pred tem v slabem stanju) zgradila stanovanje; 2) gradnjo jima je dovolil direktor in delavski svet takratne družbenopravne osebe, pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju; in 3) tožnika sta s tem rešila svoj stanovanjski problem.

11Neposredno pravno (normativno) urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan se torej ujemata v bistvenih lastnostih. Zakaj v bistvenih lastnostih, ni težko ugotoviti. Namen omenjene določbe SZ, kot skupni vrednostni temelj - kot tretje v primerjavi (tertium comparationis) - je namreč enak ne glede na to, ali je šlo za stanovanja, nastala s preureditvijo (nadzidavo) skupnih prostorov v stanovanjski hiši, ali pa neizkoriščenih (npr. tako kot v konkretnem primeru podstrešnih) prostorov v kaki drugi stavbi v družbeni lastnini (npr. delavnici).³ Smisel privatizacije po prvem odstavku 116. člena SZ je namreč jasen: 1) urediti do tedaj pravno povsem neurejena razmerja, nastala zaradi preureditve skupnih prostorov,⁴ in 2) omogočiti privatizacijo stanovanj, ki so jih občani zgradili s svojimi sredstvi. Zadnje izhaja tudi iz tretjega odstavka 116. člena SZ, ki daje tistim, ki so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji, pravico zahtevati od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo. Učinke določbe prvega odstavka 116. člena SZ je treba zato z argumentom analogije razširiti tudi na položaje, kot je obravnavani.

12Da življenjskega primera, kakršen je konkreten, ni mogoče rešiti z argumentom po nasprotnem razlogovanju (kar bi za ta primer pomenilo, da ker preureditev ni bila na podstrešju stanovanjske hiše, ampak na podstrešju proizvodnega obrata, tožnika nista upravičena do privatizacije po prvem odstavku 116. člena SZ), ter da zato ne gre za navidezno, temveč za zapolnljivo pravno praznino, govorijo zahteve ustavnoskladne razlage. Položaj tožnikov se namreč od zakonsko neposredno urejenega položaja razlikuje samo v marginalni okoliščini, namreč v tem, da si stanovanja nista zgradila v stanovanjski hiši, ampak na podstrešju brusilnice tožnikovega delodajalca. Ker za razlikovanje na podlagi dejstva, ali je bilo stanovanje zgrajeno v stanovanjski hiši ali na podstrešju proizvodnega obrata, ni videti razumnih in iz narave stvari izhajajočih razlogov,⁵ načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) zahteva uporabo argumenta analogije. Ne samo na namenu zakonodajalca utemeljen razlagalni argument analogije, tudi ustavni razlogi zapovedujejo, da morata biti zaradi bistveno podobnega dejanskega položaja tožnika v enakem pravnem položaju kot vsi, ki so si stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Argument analogije tako razlago omogoča, argument ustavnoskladne razlage pa jo terja.

13Tožnika sta torej na spornem stanovanju originarno pridobila lastninsko pravico že na podlagi prvega odstavka 116. člena ZS. Četudi nista zatrjevala (in sodišču predložila) gradbenega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, to ne vpliva na pridobitev lastninske pravice. Upravna odločba namreč ni pogoj za sámo originarno pridobitev lastninske pravice. Je le podlaga za vpis že pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo.⁶

14Tako kot lastninsko pravico na stanovanju, sta tožnika pridobila tudi služnost dostopa do stanovanja. Brez dostopa bi bila rešitev njunega stanovanjskega problema (kar je smisel pridobitve lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ) nesmiselna in iluzorna. Biti lastnik stanovanja brez možnosti dostopa do njega, je tako, kot imeti avtomobil brez ključa. Zato vse, kar velja za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, velja tudi za služnost dostopa do stanovanja.

15Ker sta torej tožnika pridobila lastninsko pravico že na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ, je pritožbeno sodišče, ki je svojo presojo oprlo na institut priposestvovanja, to pravno podlago pa spregledalo, zmotno uporabilo materialno pravo. Do pravilnosti stališča sodišča druge stopnje v zvezi s priposestvovanjem se revizijsko sodišče pri tem ne opredeljuje.

Garaži

16Povedano velja samo za stanovanje in njegovi pritiklini (drvarnici) ter služnost dostopa do stanovanja. Ne velja pa za garaži, ki nista pritiklini stanovanja. Pritožnika sta ju namreč postavila leta 1976, torej več let po rešitvi svojega stanovanjskega vprašanja s preureditvijo podstrešja v stanovanje. Glede garaž tudi nista dokazala lastniške posesti, torej pravnega naslova posesti. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta posebej poudarjala pomen dovoljenja oziroma soglasja direktorja in delavskega sveta bivšega tožnikovega delodajalca kot pravni naslov njune posesti - vendar samo za izgradnjo stanovanja (gl. njune navedbe pod VII pripravljalnega spisa z dne 22. 4. 2014). Nikjer pa nista pojasnila pravne podlage za postavitev garaž. Tožnika nista navajala, da sta tudi za postavitev teh objektov imela dovoljenje tožnikovega delodajalca. In če sta upravičeno mislila, da sta lastnika stanovanja, ker sta ga zgradila z dovoljenjem direktorja in delavskega sveta takratne družbenopravne osebe, ki je imela v upravljanju in v uporabi par. št., sta imela ob neobstoju takega dovoljenja glede postavitve garaž močan razlog za dvom v svoje lastništvo na njih. Zgolj dejstvo, da sta garaži sama postavila, ne da bi imela za to dovoljenje pristojnega upravljalca družbene lastnine na zemljišču, namreč tudi v tistem času ni moglo veljati kot pravni naslov, na podlagi katerega bi bilo po splošnem povprečnem laičnem gledanju mogoče pridobiti lastnino. Pritožbeno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da tožnika, ki nista bila dobroverna lastniška posestnika garaž, lastninske pravice s priposestvovanjem nista mogla pridobiti (gl. 27, 28 in 269. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, 91/2013).

Odločitev o reviziji

17Revizijsko sodišče je po obrazloženem reviziji delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na stanovanje, drvarnici in služnost dostopa do tega stanovanja spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), tako da je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem delu (glede obeh garaž) pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

18V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP sodišče v primeru, da spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka. Posebnost obravnavane zadeve pa je v tem, da je že sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu glede nasprotne tožbe in v stroškovni odločitvi, ter pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo. Odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji tako še ni pravnomočna, o pritožbenih stroških pa še ni bilo vsebinsko odločeno. Revizijsko sodišče je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo le delno, sicer pa je revizijo zavrnilo. Posledica take odločitve je, da bo sodišče prve stopnje moralo v ustreznem delu presojati tudi utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka in nasprotne tožbe. Šele upoštevaje končno odločitev bo mogoče odločiti o stroških celotnega postopka, vključno z revizijskimi stroški. Revizijsko sodišče je zato odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Preostanek zahtevka se je nanašal na lastninsko pravico na vrtu in na izstavitev zemljiškoknjižne listine.
² S podrednim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala povračilo tistega, za kar naj bi bila toženka z izgradnjo stanovanja, garaž in drvarnic obogatena, ter na ugotovitev priposestvovanja služnosti stanovanja, garaž in drvarnic.
³ Prim. Marijan Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 5., pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 398, 399. Avtor uči, da sta si "[d]va primera [...] pravno podobna šele tedaj, ko se ujemata v lastnostih, ki so ratio legis za pravno urejanje družbenih razmerij (Ubi eadem est decisionis ratio, ibi eadem est legis dispositio)." (prav tam, str. 399).
⁴ Gl. sodbo VS RS II Ips 376/2004 z dne 22. 12. 2005.
⁵ V primeru očitka nedopustne različne obravnave domnevno enakih položajev, torej pri očitku kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave, ki določa, "Vsi so pred zakonom enaki"), uporablja Ustavno sodišče test razumnosti, natančneje test "razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari". V novejši ustavnosodni presoji se zdi ustaljena sledeča zgornja premisa: "Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec takšne/enake položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari." Gl. odločbe št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. tč., št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. tč., št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12, 4. tč.), št. U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 18. tč., št. U-I-57/15, Up-2/16 z dne 14. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 31/16), 9. tč.. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) - to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj. Gl. odločbo št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13, in OdlUS XX, 7), t. 19. Enako odločba U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 18/14), 14. tč., odločba št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 40/14, in Uradni list RS, št. 58/14), 8. tč.. Podobno tudi odločba št. U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 29/14), 8. tč. (izpuščeno je citiranje stališča US iz odločbe št. U-I-59/03).
⁶ Gl. sodbo VS RS II Ips 172/2009 z dne 7. 5. 2009, kjer sodišče v t. 7 obrazložitve pravi, da "sta lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje zgolj podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, na katerem je bila pridobljena lastninska pravica na originaren način po pogojih iz prvega odstavka 116. člena SZ/91, njun obstoj pa ni predpostavka pridobitve lastninske pravice." Enako tudi v sodbi II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007.