VDSS Sklep Psp 169/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrglo predlog za odložitev izvršitve odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe A. št. ... z dne 30. 8. 2016 v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 21. 2. 2017 do pravnomočne sodne odločbe v socialnem sporu o glavni stvari (I. tč. izreka). Posledično je zavrglo tudi predlog, da se toženemu ministrstvu odredi, da tožnika v roku 8 dni ponovno prijavi in vpiše v evidenco brezposelnih oseb ter izda potrdilo o vodenju v evidenci brezposelnih (II. tč. izreka) ter da začasna odredba velja takoj ob izdaji ter še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v predmetnem socialnem sporu (III. tč. izreka). Zaključilo je, da je obravnavani predlog za začasno odredbo z dne 12. 4. 2017, ki ga je sodišče prejelo 14. 4. 2017 identičen predlogu z dne 22. 3. 2017, o katerem je bilo že odločeno s sklepom z dne 27. 3. 2017, zato ponovno odločanje glede na 274. člen ter 319. člen Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) ni dopustno.

2Zoper sklep je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve predlogu oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Predloga za začasno odredbo z dne 13. 4. 2017 (pravilno 12. 4. 2017) in z dne 22. 3. 2017 po vsebini nista identična. Tako kot s prvim tudi z obravnavanim predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen je ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe ter varstvo obstoječega stanja. V predlogu je veliko natančneje obrazložil finančni položaj svoje družine in navedel številna nova dejstva ter predložil dokaze, ki jih v prvem predlogu ni bilo. Utemeljil je verjetnost obstoja nedenarne terjatve ter nastanek težko nadomestljive oz. nenadomestljive škode, saj je oče treh otrok, ki jih je dolžan preživljati. Izčrpno je pojasnil višino stroškov za preživljanje otrok s poudarkom na stroških študija v B. in posledico izgube nadomestila za brezposelnost za nadaljnje izpolnjevanje preživninske obveznosti. Navedel je višino mesečnih dohodkov svoje žene, pojasnil, da ti ne zadostujejo za kritje vseh stroškov preživljanja skupnih otrok ter izpostavil obveznost odplačevanja kredita po pokojnem očetu. V dokaz je predložil številne listine ter predlagal svoje in ženino zaslišanje, zato je jasno, da obravnavani predlog ni identičen z zavrnjenim. Že površen pregled obeh pokaže, da je obravnavani veliko bolj izčrpen, vsebuje drugo vsebino, čeprav sta zahtevka enaka, vendar pa glede na pravno posledico drugačnega zahtevka niti ne more postaviti.

Drži, da je obravnavani predlog dopolnil po usmeritvah sodišča, kar je življenjsko in zdravo razumsko. Sodišče je v sklepu št. II Ps 551/2017 z dne 27. 3. 2017 dalo jasno vedeti, kaj konkretno bi moral zatrjevati in dokazati, vendar mu je z izpodbijanim sklepom to možnost vzelo, kar ni v skladu z namenom zakona, njegovimi temeljnimi načeli, še manj s funkcijo sodstva. Sodišče se ni spustilo v vsebinsko presojo navedb, in mu tako odvzelo z Ustavo RS zagotovljeno pravico do sodnega varstva (23. člen). Ker ni obrazložilo, v čem je vsebinska identičnost predloga, se sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Razlogi sklepa so sami s seboj v nasprotju, v kolikor se ugotavlja, da sta predloga za začasno odredbo po vsebini identična, nato pa povzete nove navedbe in predloženi dokazi, ki jih v prvotnem predlogu ni bilo.

Ne strinja se z zaključkom, da ni izkazal višine ženine plače in kredita, ki ga plačuje po očetu, saj je v dokaz predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje žene, česar sodišče brez utemeljitve ni izvedlo. Čeprav pri izdaji začasne odredbe uporablja nižji standard, mora izvesti predlagane dokaze in jih oceniti, ali pa dokazne predloge obrazloženo zavrniti. Moralo bi razpisati narok in omogočiti kontradiktoren postopek, če naj bi se s predlagano začasno odredbo že anticipirala končna odločba. V posledici navedenega je prišlo do kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj mu je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi zavrženja predloga se sodišče ni opredelilo do zatrjevane nenadomestljive škode. Ker ni izvedlo nobenega dokaza, ni moglo zaključiti, da dejstva niso izkazana, čeprav so bili zato predlagani dokazi. Napačen je tudi zaključek, da presoja verjetnosti terjatve ni dopustna, ker bi pomenila vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku, saj je ravno to bistvo regulacijskih začasnih odredb, katerih namen je zavarovanje obstoječega stanja.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena v zvezi z 2. odst. 339. člena ZPP je potrebno ugotoviti, da je pritožba tožnika v celoti utemeljena.

Zaradi zmotnega materialno in procesnopravnega izhodišča, sklicujoč se pri tem sicer na nekatere judikate iz civilnopravnih zadev ter posledične pomanjkljivosti postopka, so ostale dejanske okoliščine predlaganega začasnega ukrepa zavarovanja nedenarne terjatve popolnoma neocenjene. S procesnim zavrženjem predloga na temelju 274. člena v zvezi s 319. členom ZPP je dejansko odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja zadeve pred sodiščem, s čimer je prišlo do zatrjevane bistvene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Hkrati je podana tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj ni zadovoljivo pojasnjeno, v čem naj bi bila identičnost obravnavanega predloga s prvotno zavrnjenim. V kolikor je mišljen predlagani ukrep zavarovanj, ta seveda ne more biti drugačen kot v prvotnem predlogu, medtem ko je sam predlog z dne 12. 4. 2017 (list. 26 do 34) že prima facie glede utemeljitve predpostavk, vključno s predloženimi dokazi (priloge A/6 do A/11) bistveno drugačen in popolnejši, kot pavšalni predlog z dne 22. 3. 2017 (list. št. 6 in 7).

5Začasne odredbe so sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. Izdati jih je mogoče pred, med ali celo po končanem sodnem postopku iz spora o glavni stvari. V sodno socialnih sporih je v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih² (ZDSS-1) začasno odredbo mogoče izdati na predlog stranke ali celo po uradni dolžnosti, ob pogojih določenih z Zakonom o izvršbi in zavarovanju³ (ZIZ), v kolikor ni z ZDSS-1 urejeno drugače. Po 70. členu ZDSS-1 se z začasno odredbo lahko odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi stranki z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

Seveda mora stranka tudi v teh sporih za zavarovanje nedenarne terjatve v skladu z 272. členom ZIZ-a verjetno izkazati, da terjatev obstoji, ali da bo zoper dolžnika nastala, ter vsaj še eno od nadaljnjih predpostavk. Torej nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.

6Vendar pa sodišče prve stopnje predhodno navedenih predpostavk za predlagan ukrep zavarovanja nedenarne terjatve iz spora o glavni stvari, ki se nanaša na presojo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih, zaradi zmotnega zaključka o njegovi identičnosti z že zavrnjenim predlogom z dne 23. 3. 2017⁴, sploh ni ocenjevalo niti ugotavljalo. Do navedb ter predloženih dokazov se v obravnavanem primeru zaradi procesnega zavrženja predloga sploh ni opredeljevalo. Ni uporabilo določbe 267. člena ZIZ-a, po kateri je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in celo po končanem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba. Prav navedena določba pa zagotavlja, da je mogoče tekom sodnega postopka v neki zadevi predlagati celo več začasnih odredb, o katerih je potrebno odločati po vsebini⁵. Sodišče prve stopnje bi se bilo tudi v obravnavanem primeru dolžno opredeliti do relevantnih navedb tožnika in predloženih dokazil. Torej do tistih, ki se nanašajo na verjetno izkazanost terjatve za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih, do zatrjevane nevarnosti nenadomestljive škode, ki bi nastala pri preživljanju tožnika in njegove družine zaradi ustavitve izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti kot posledica izbrisa iz evidence brezposelnih in drugih.

7Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je iz predhodno navedenih materialnih in procesnih razlogov potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijani sklep na temelju 1. odst. 351. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo, vsebinsko odločanje v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili iz te sodne odločbe. Tedaj bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o priglašenih stroških pritožbe, ki so v skladu s 3. odst. 165. člena ZPP pridržani za končno odločbo.

¹ Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 51/1989 s spremembami.
⁴ Sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe št. opr. II Ps 551/2017 z dne 27. 3. 2017.
⁵ Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi opr. št. Psp 282/2014 z dne 2. 6. 2014.