VSRS Sodba XI Ips 15709/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 15709/2017 z dne 10. 4. 2017 zoper osumljenega A. K. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena in po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 15709/2017 z dne 13. 4. 2017 pritožbi osumljenca in njegove zagovornice zavrnil.

2Zoper izpodbijani pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila osumljenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da utemeljen sum v obravnavanem primeru temelji na dokazih, ki še niso bili izvedeni na sodišču, da na podlagi v sklepu navedenih okoliščin ni mogoče napraviti utemeljenega sklepa, da je pri osumljencu podana ponovitvena nevarnost, ter da sodišče v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni pretehtalo, ali je varnost ljudi zaradi osumljenčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa v celoti razveljavi, pripor zoper osumljenca pa odpravi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je sodišče obrazložilo svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma in zavzelo stališče do v predkazenskem postopku zbranih dokazov. Sodišče je prav tako konkretiziralo ter ocenilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga, iz prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da s sklicevanjem na nepravnomočno končane kazenske postopke ni kršena domneva nedolžnosti. Meni še, da je pripor sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila osumljenec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedla, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne izhajajo odločilna dejstva, na podlagi katerih bi lahko sodišče utemeljilo obstoj utemeljenega suma, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni uporabilo načela sorazmernosti, ter poudarila, da v konkretnem primeru ni bilo prisotno nasilje osumljenca.

B.

5Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da utemeljen sum temelji na dokazih, ki še niso bili izvedeni na sodišču. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah¹ presodilo, da za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar najvišjo stopnjo verjetnosti, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, sodišče pa bo obdolženčev zagovor in dokaze v zvezi s kaznivim dejanjem presojalo na glavni obravnavi. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (8. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 7. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma osumljencu očitanih kaznivih dejanj oprli na številne dokaze, ki jih sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni zgolj naštelo, temveč je obsežno povzelo njihovo vsebino. Osumljenčeva zagovornica s trditvijo, da predmeti, ki so bili najdeni pri osumljencu, ne potrjujejo storitve očitanega kaznivega dejanja, izpodbija s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da pri osumljencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo predvsem s težo, načinom in okoliščinami storitve očitanih kaznivih dejanj, pri katerih naj bi bila skupna vrednost odtujenih predmetov na škodo vseh oškodovancev kar 15.700,00 EUR, in okoliščinami, da je bil osumljenec zaradi istovrstnih kaznivih dejanj doslej že večkrat pravnomočno obsojen, da so mu bile izrečene tako zaporne kot pogojne obsodbe, ki niso dosegle namena kaznovanja, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil le nekaj dni po poteku preizkusne dobe, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, da se zoper njega vodi na podlagi pravnomočne obtožnice še en kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, da je osumljenec pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj pokazal veliko stopnjo predrznosti, ter da je osumljenec brez bivališča, dohodkov in premoženja ter odvisnik od prepovedanih drog, ki si sredstva za preživljanje in nakup droge pridobiva z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi in tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo osumljenec na prostosti nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji.

7V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi trdi, da se sodišče pri utemeljitvi obstoja ponovitvene nevarnosti ne bi smelo sklicevati na morebitne "obsodbe v času mladoletništva", na pogojne obsodbe, ki so bile že izbrisane iz kazenske evidence, ter na kazenski postopek pri istem sodišču zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, ki še ni pravnomočno končan, in v katerem osumljenec velja za nedolžnega. V zvezi s temi navedbami je formalni pogoj izčrpanja izpolnjen, saj sta osumljenec in njegova zagovornica zoper sklep o odreditvi pripora vložila pritožbi (listovni št. 86 in 91 spisa), ni pa izpolnjen materialni pogoj, saj v pritožbah te kršitve, ki jih sedaj v zahtevi uveljavlja osumljenčeva zagovornica, niso bile uveljavljane. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato teh kršitev ni bilo mogoče presojati v okviru odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

8Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče ob uporabi načela sorazmernosti ni pretehtalo, ali je v obravnavanem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (10. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka sklepa zunajobravnavnega senata) izrecno presodilo, da teža kriminalne dejavnosti in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje osumljencu očitanih kaznivih dejanj predstavlja, opravičuje najstrožji omejevalni poseg v osumljenčevo pravico do svobode gibanja. Takšne razloge sodišča v zvezi s sorazmernostjo in neogibno potrebnostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo osumljenčeve ponovitvene nevarnosti in tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo sklep, da je pripor sorazmeren z nevarnostjo, ki bi jo osumljenec na prostosti predstavljal za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Osumljenčeva zagovornica s trditvijo v zahtevi, da osumljenec pri storitvi kaznivih dejanj ni bil nasilen, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

C.

9Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter delno v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice osumljenega A. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

¹ Primerjaj npr. sodbo XI Ips 45074/2014 z dne 9. 6. 2016.