VSL Sodba I Cpg 342/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 11.480,00 EUR in zneska 275,40 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.705,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožeča stranka pred odstopom od pogodbe toženi stranki ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe. Prav tako ji ni uspelo izkazati, da postavitev primernega dodatnega roka za izpolnitev konkretne obveznosti ni bila potrebna, saj ji tožeča stranka ni nikoli izjavila, da pogodbe ne bo izpolnila, prav tako to ni izhajalo iz njenega ravnanja.

2Tožnica se je pravočasno pritožila zoper prvostopenjsko sodbo in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazov tožeče stranke, da jih ni preučilo, oz. jih je obravnavalo izven konteksta ali pa jih je priredilo. Zaradi tega je podana kršitev 6.člena EKČP in 22. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila toženka že od začetka v zamudi (agregat ni bil pripeljan, ampak odložen), ni upoštevalo niti narave posla, ki pa je bila v takojšnji izpolnitvi, zaradi morebitne pozebe rastlin. Podaja tudi obilo trditev glede dejstva, da je kljub izrecni odsotnosti navedbe roka, vseeno toženki podala dodaten rok za izpolnitev (kar izhaja iz 2x prihoda toženke k agregatu in konstantnem grajanju napak s strani tožnice, ki so bile očitne). Napačne so ugotovitve, da tožeča stranka odprave napak po 5. 3. 2008 ni zahtevala, da je celo preprečila pregled agregata in odpravo pomanjkljivosti in da je imela toženka ves čas interes za razrešitev dane situacije. Toženkina odsotnost interesa za razrešitev situacije izhaja iz dejstva, da je zamudila z izpolnitvijo, da sploh ni bila registrirana za opravljanje te dejavnosti, niti ni bila pristojna oz. usposobljena za popravilo agregata, sploh pa ji ni bilo znano, kdo je bil serviser, ki je 2. 2. 2008 in 5. 3. 2008 pregledoval agregat. Meni, da toženka niti v dodatnem roku ne bi mogla izpolniti pogodbe (drugi odstavek 470. člena OZ). Odločilno v tem sporu se tožnici zdi, da je sama svojo obveznost v celoti izpolnila, toženka pa ni izpolnila svoje obveznosti in je sploh ne more izpolniti (sklicuje se na sodbo VSL I Cpg 473/2011).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrdila je razlogom prvostopenjskega sodišča in predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožbeno sodišče je v predmetnem sporu že odločalo in sicer je s sodbo I Cpg 757/2013 dne 25. 11. 2014 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je bila tožena stranka dolžna vrniti kupnino v višini 11.448,00 EUR z obrestmi takrat, ko bo tožeča stranka vrnila toženi stranki kupljeno stvar - agregat, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Navedeno sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 113/2015 z dne 24. 3. 2017 razveljavilo. Obrazložilo je, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez terminsko določenega roka oz. brez kakršnekoli omembe roka) izpolnil dolžnost pustiti prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev iz prvega odstavka 470. člena OZ. Ker tožeča stranka s pozivom za odpravo napak toženi stranki ni pustila določenega roka za odpravo napak, ni veljavno odstopila od pogodbe po prvem odstavku 470. člena OZ oz. ni prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu na podlagi 471. člena OZ. Zadevo je vrnilo drugostopenjskemu sodišču, da odgovori še na druge pritožbene razloge.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila EKČP in Ustave RS, ker naj se do navedb tožeče stranke ne bi opredelilo oz. jih ni obravnavalo, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ključnih trditev tožeče stranke, ki so bile pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku. Obsežne navedbe pritožbe, ki le kopirajo že navedeno v vlogah, podanih pred sodiščem prve stopnje, so v smislu kršitev EKČP in Ustave RS, nerelevantne.

7Kar se tiče sklicevanja tožeče stranke na zamudo pri izpolnitvi tožene stranke, je pomembno opozoriti, da se izpolnitev prodajne pogodbe opravi tako, da prodajalec stvar izroči kupcu, kupec pa to stvar prodajalcu plača. Ker se skladno s prvim odstavkom 60. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ lastninska pravica na premičnini (kar agregat je) pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta v konkretnem primeru opravljena, saj je tožeča stranka agregat, ki je bil predmet kupne pogodbe, prevzela v svojih prostorih oz. zemljišču v svojo posest (ga celo montirala) in je v njeni posesti še danes. Prevzemni zapisnik služi samo dokazovanju izročitve, ne pomeni pa izročitve same. Po prevzemu agregata v svojo posest je imela tožeča stranka na voljo le še jamčevalne zahtevke zaradi napak stvari. Na fiksnost posla se tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nikoli ni sklicevala niti ni sama štela, da je zaradi zamude pri izpolnitvi pogodba prenehala po samem zakonu (v tem primeru bi morala že prvo dobavo agregata nemudoma zavrniti in ne dovoliti niti njegove odložitve).

8Kupec ima na podlagi drugega odstavka 470. člena pravico odstopiti od pogodbe, tudi brez postavitve dodatnega primernega rok za izpolnitev, če iz prodajalčevega ravnanja ali iz drugih okoliščin izhaja, da te svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti ali če mu je prodajalec sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil (če je na primer izjavil, da za napako ne odgovarja). Nesporno je, da je bila tožena stranka prisotna ob dobavi agregata dne 2. 2. 2008 ter dne 5. 3. 2008, obakrat je bila pozvana na odpravo napak, tožeča stranka pa je od pogodbe odstopila 8. 5. 2008. Tudi ni sporno, da tožena stranka tožeči stranki v tem obdobju ni sporočila, da napak ne bo odpravila. Pravno pomembno je torej le še vprašanje, ali je iz ravnanja oz. obnašanja tožene stranke v navedenem obdobju (obdobje po tožničinem odstopu od pogodbe ni več relevantno za presojo po 2. odstavku 470. člena OZ) mogoče razumno sklepati, da toženka niti v dodatnem roku po 5. 3. 2008 ne bi mogla izpolniti predmetne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišče, da je odgovor na navedeno vprašanje negativen. Kot izhaja iz spisa, toženka v tem obdobju sicer res ni izvajala nobenih aktivnosti v smeri odprave napak, vendar je po lastni izpovedbi utemeljeno lahko sklepala, da jih odpravlja proizvajalec, ker jo tožeča stranka sama obvestila, da se bo obrnila na proizvajalca. Navedeno potrjuje izpovedba priče A. F., da s toženko po 5. 3. 2008 ni več sodelovala (glej list št. 63 spisa), dne 11. 3. 2008 pa je tožnica naslovila poziv za odpravo napak le na proizvajalca (priloga A12). Ni torej izkazano, da je tožeča stranka v navedenem obdobju kadarkoli kontaktirala toženko in jo obveščala o nastali situaciji. Torej ni mogoče sprejeti zaključka, da je v navedenem obdobju iz okoliščin primera izhajalo, da toženka ne bi mogla izpolnit predmetne pogodbe. Okoliščina, da toženka ni registrirana za prodajo agregatov in da ni usposobljena za sanacijo njegovih napak, je nepomembna. Prodajalec lahko za odpravo napak angažira kateregakoli pooblaščenega serviserja ali drugo osebo, važno je da si prizadeva napako odpraviti. Tudi iz dejanskih okoliščin primera izhaja, da je toženka že ob prvem grajanju za odpravo napak angažirala proizvajalca agregata, ki je v tem oziru nastopal kot njen izpolnitveni pomočnik. Tožnica bi torej morala, če proizvajalec niti v drugo ni uspel popraviti agregata, o tem obvestiti toženo stranko in ji omogočiti, da angažira drugega serviserja, da bi se lahko sklicevala na nepripravljenost ali nezmožnost tožene stranke, da napake odpravi po 2. odstavku 470. člena OZ (vsemu temu bi se lahko izognila z določitvijo dodatnega roka po 1. odstavku 470. člena OZ).

9Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ker tudi niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.