VSRS Sklep II Ips 285/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 174743/2013 z dne 6. 11. 2013, v 3. odstavku izreka in 1. odstavku izreka glede plačila glavnice 25.170,15 EUR ter dela zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka sodbe). Glede preostanka zakonskih zamudnih obresti je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnice (II. točka izreka sodbe).

3Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 41/2016 z dne 16. 6. 2016 je toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

5Tožnica je bila 30. 12. 2016 izbrisana iz sodnega registra zaradi izvedbe pripojitve k Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije, ki je njen univerzalni pravni naslednik (6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu RS, Ur. l. RS, št. 39/2016). Ker so bila v revizijskem postopku vsa procesna dejanja opravljena, preden je prišlo do pravnega nasledstva, je revizijsko sodišče odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Dejanski okvir spora

6V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- Tožnica kot štipenditorka in toženec kot štipendist sta (po toženčevi uspešni kandidaturi na javnem razpisu za štipendije za dodiplomski in podiplomski študij slovenskih državljanov v tujini v letu 2006 in na tej podlagi izdani odločbi tožnice o upravičenosti do štipendije) dne 16. 10. 2006 sklenila Pogodbo o štipendiranju št. ... (v nadaljevanju Pogodbo), kasneje pa še aneks k Pogodbi, na podlagi katerih je bila tožencu izplačana štipendija za študijsko leto 2006/2007 in jesenski del 2007 za študij na University of Alabama v ZDA.

- V šesti alineji 6. člena Pogodbe se je štipendist zavezal, da se bo v 30 dneh po uspešno zaključenem študiju zaposlil v Sloveniji pri delodajalcu s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji v okviru njegove registrirane oziroma dovoljene dejavnosti vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo.

- 8. člen Pogodbe je določal, da mora štipendist v primeru, če po uspešno končanem študiju ne izpolni obveznosti iz šeste alineje 6. člena Pogodbe, povrniti revalorizirano vrednost štipendije najkasneje v obdobju, enakem tistemu, v katerem jo je prejemal.

- V skladu z 9. členom Pogodbe bi moral štipendist v 30 dneh po zaključku študija predložiti dokazila o zaposlitvi ali o prijavi v evidenco aktivnih iskalcev zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje. Enoletni neprekinjeni status aktivnega iskalca zaposlitve bi ga oprostil vračila štipendije.

- Toženec je dne 15. 12. 2007 študij uspešno (in pravočasno) zaključil. V 30-dnevnem roku po zaključku študija se ni zaposlil v Republiki Sloveniji. Od 4. 1. 2008 do 2. 4. 2008 je bil sicer prijavljen v evidenci aktivnih iskalcev zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje, iz katere pa ga je Zavod izbrisal, ker se ni udeleževal razgovorov za zaposlitve. V evidenco aktivnih iskalcev zaposlitve je bil ponovno prijavljen v obdobju od junija 2009 do oktobra 2011.

- Tožnica je toženca večkrat pozvala na predložitev dokazil o izpolnitvi pogodbenih obveznosti, aprila 2012 pa ga je pozvala na vračilo štipendije zaradi neizpolnitve (nezaposlitve v 30-dnevnem roku in neizkazanega enoletnega statusa aktivnega iskalca zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje po končanem študiju).

- Pri delodajalcu v Sloveniji se je toženec nato zaposlil junija 2012 in bil tam zaposlen do junija 2014.

Razlogi izpodbijane sodbe

7Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na presojo, da je določba šeste alineje 6. člena Pogodbe o 30-dnevnem roku jasna, nedvoumna in da jo je treba uporabiti tako, kot se glasi (82. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ). Razprava o vprašanju prekluzivnosti roka naj ne bi bila pomembna. Razlago po 83. členu OZ naj bi bilo mogoče uporabiti le v primeru nejasne določbe. Neutemeljeno naj bi bilo tudi sklicevanje na splošne pogodbene pogoje, ki roka ne določajo, saj v primeru dvoma prevladajo posebni pogodbeni dogovori. Ker se toženec v pogodbeno dogovorjenem roku ni zaposlil v Republiki Sloveniji, niti ni imel po končanem študiju eno leto neprekinjeno statusa aktivnega iskalca zaposlitve, naj bi svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnil. Tožnica naj bi zato Pogodbo utemeljeno razdrla.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja fiksnosti 30-dnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko, in tudi sicer v pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklepala in jih še sklepa s štipendisti v Republiki Sloveniji.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

10Revident vztraja, da rok iz šeste alineje 6. člena Pogodbe ni prekluziven oziroma fiksen. Pogodbena določba naj bi bila sporna, zato naj bi jo bilo treba razlagati v skladu s skupnim namenom pogodbenih strank. Ta namen naj bi bil v tem, da štipendisti, ki jim je država omogočila študij v tujini, tam pridobljeno znanje nekaj časa uporabljajo tudi doma, pri čemer naj bi bilo nepomembno, kdaj to obveznost izpolnijo. Bistvena sestavina pogodbe naj bi bila torej zaveza toženca za zaposlitev v domovini, ne pa rok, v katerem naj bi to storil. Uporabiti naj bi bilo treba tudi razlago v korist šibkejše stranke (toženca), saj naj bi šlo za vnaprej natisnjeno pogodbo. Toženec naj bi svojo obveznost izpolnil s prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje v letih 2009-2011 in nato z zaposlitvijo v Republiki Sloveniji v letih 2012-2014. Tožničini pozivi na predložitev dokazil o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti še dolgo po izteku roka naj bi kazali, da tudi sama spornega roka ni štela za fiksnega.

11Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da je šlo za jasna pogodbena določila, ki zaradi tega ne potrebujejo razlage glede na skupen namen sopogodbenikov ali razlage v korist šibkejše stranke po 83. členu OZ. Tudi sicer naj bi toženec ne bil šibkejša pogodbena stranka, saj je bila Pogodba sklenjena v celoti v njegovo korist. Ob sklenitvi pogodbe naj bi ne nasprotoval njeni vsebini, in tudi kasneje naj ne bi predlagal podaljšanja roka. Volja pogodbenih strank naj bi bila, da je rok prekluziven in da se mlade kadre pritegne v domovino takoj po zaključku študija, ko sta njihovo znanje in entuziazem za delo na najvišjem nivoju. Tožničini pozivi na predložitev dokazil naj bi izražali njeno pričakovanje, da je bila obveznost že izpolnjena v dogovorjenem roku (ne pa, da bi bila izpolnitev še pravočasna, če bi jo toženec začel izpolnjevati šele po izdaji poziva), kar je v skladu z načelom pacta sunt servanda.

Presoja utemeljenosti revizije

12Revizija je utemeljena.

13Za fiksen pravni posel gre, kadar je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe (prvi odstavek 104. člena OZ). Izpolnitev po dogovorjenem roku je namreč takrat za stranko (upnika) brez pomena. Če pa izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena OZ). Če hoče upnik v tem primeru odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ).

14Dejstvo, da je v pogodbi dogovorjen izpolnitveni rok, samo po sebi nič ne pove o naravi tega roka. Določenost izpolnitvenega roka še ne pomeni, da je pogodba fiksna.¹ Pogodbeno določeni rok je fiksen šele, če je hkrati tudi bistvena sestavina pogodbe. Za presojo narave roka je odločilno, ali ima izpolnitev z zamudo za sopogodbenika še kak smisel. Če v primerih sicer na videz jasne pogodbene določbe pogodbeni stranki uspe z ustreznimi navedbami ustvariti dvom v to, da sta bistveni sestavini pogodbe ne samo izpolnitev same obveznosti, temveč tudi njena izpolnitev v predpisanem roku, in da je zato povsem mogoče, da je bil skupni namen pogodbenikov drugačen - tak, ki bi v primernem dodatnem izpolnitvenem roku dovoljeval tudi izpolnitev z zamudo -potem je treba šteti pogodbeno določbo za sporno in je ni mogoče enostavno uporabiti tako, kot se glasi. Tedaj je treba dognati, kakšen je bil v resnici skupni namen pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena OZ).²

15V obravnavanem primeru 30-dnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe za zaposlitev štipendista v Republiki Sloveniji tako ni mogoče šteti za fiksnega že samo zato, ker je jasno in določno opredeljen v dnevih. Toženčeve navedbe v smeri, da je bistvena izpolnitev same obveznosti (to je zaposlitev v domovini) in da je bil pogodbeno določen rok nerazumno kratek, je treba razumeti v smeri, da naj bi rok ne predstavljal bistvene sestavine Pogodbe. Pogodbeno določilo je sporno, če je (pomotoma) zapisano tako, kot je, vendar ne izraža prave volje pogodbenih strank.³ Kot sporno kaže zato razumeti šesto alinejo 6. člena Pogodbe v povezavi z določbo 8. člena Pogodbe. Slednja kot posledico za neizpolnitev pogodbene obveznosti iz šeste alineje 6. člena Pogodbe predpisuje vračilo štipendije (ter opredeljuje začetek in obdobje njenega vračanja). Sklicevanje 8. člena Pogodbe na (celotno) šesto alinejo 6. člena Pogodbe, kar potemtakem zajema tudi 30-dnevni izpolnitveni rok iz navedene alineje, naj bi, kljub takemu zapisu, ne odražalo prave volje pogodbenih strank. Drugače povedano: res sta stranki predvideli vračilo štipendije kot posledico neizpolnitve obveznosti iz šeste alineje 6. člena Pogodbe, vendar bi bilo treba ugotoviti, ali je bila ne le izpolnitev obveznosti, temveč izpolnitev prav v 30-dnevnem roku tako bistvenega pomena, da brez tega Pogodba sploh ne bi bila sklenjena (essentialia negotii). Pri tem je po presoji Vrhovnega sodišča že na načelni ravni mogoč utemeljen pomislek v to, da bi bila zaposlitev mladih izobraženih štipendistov po izteku zelo kratkega roka za tožnico (ki je javni sklad, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija) povsem brez pomena. To pa pomeni, da bi bilo treba (kot vprašanje dejanskega stanja) ugotavljati iz pogodbene kavze izhajajočo voljo pogodbenih strank.

16Vendar tudi morebitna ugotovitev, da izpolnitveni rok ni bil fiksen, še ne pomeni, da je (kot zmotno navaja revident) povsem nepomembno, kdaj toženec svojo obveznost izpolni. Kadar rok ni bistvena sestavina pogodbe, lahko nasprotna pogodbena stranka prav tako odstopi od pogodbe in ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ), v konkretnem primeru do vračila revalorizirane vrednosti štipendije (8. člen Pogodbe). Mora pa pred tem dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnica toženca naknadno pozivala le na predložitev dokazov o izpolnitvi v 30-dnevnem roku, ne pa na izpolnitev še vedno neizpolnjene obveznosti.

17Stališče sodišča druge stopnje, da je razpravljanje o vprašanju prekluzivnosti tridesetdnevnega roka iz šeste alineje 6. člena Pogodbe nepomembno, je torej materialnopravno zmotno. Ker kljub toženčevim trditvam, da ta rok ni fiksen, niso bila uporabljena ustrezna razlagalna pravila, kot so določena v OZ, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, zaradi česar je dejansko stanje (vprašanje prave pogodbene volje oziroma skupnega namena pogodbenih strank) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Odločitev o reviziji

18Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

19Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka.

¹ Enako VS RS v zadevi III Ips 127/2015 z dne 9. 12. 2015, 10. točka obrazložitve.
² Glej tudi sklep VS RS v zadevi III Ips 54/2002 z dne 14. 11. 2002.
³ Glej sodbo VS RS v zadevi VIII Ips 135/2013 z dne 14. 10. 2013, 7. točka obrazložitve.