VSL Sodba II Cp 293/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo glavna tožbena zahtevka, ki se glasita, da je tožeča stranka (tožnik) solastnik parc. št. 2, dvorišče v izmeri 101 m2, stanovanjska stavba v izmeri 66 m2, gospodarsko poslopje 48 m2, vpisane pri vl. št. 1, k. o. X, do 1/2 celote ter, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožniku izstaviti listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim bo dovolila vpis solastniškega deleža 1/2 prej navedenih nepremičnin na ime tožnika, v 15 dneh pod izvršbo, sicer bo listino nadomestila sodba (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 50.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 5.026,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 563/2015 navedlo, da bi bilo treba v okviru presojanja, ali je utemeljen zahtevek tožnika na podlagi zatrjevane skupne gradnje, presojati tudi izjavo toženke z dne 20. 7. 2000. Sodišče prve stopnje navedenemu ni sledilo. Zato je prišlo do kršitev pravil postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, gre pa tudi za sodbo presenečenja¹. Sodišče je izjavo toženke še vedno obravnavalo ločeno od vseh ostalih dokazov, čeprav je tožnik ves čas zatrjeval in izpovedoval, da gre za izjavo, ki je sledila ustnemu dogovoru o skupni gradnji in pridobitvi solastnine na nepremičninah, ter da takšna izjava le dodatno dokazuje, da je bil med pravdnima strankama (in prej še z njunim očetom) sklenjen ustni dogovor o skupni gradnji, na podlagi katere bo tožnik pridobil solastninsko pravico do 1/2 predmetne nepremičnine. Ravno zaradi tega ustnega dogovora je toženka podpisala izjavo z dne 20. 7. 2000. V nasprotju z zaključkom sodišča, da je tožnik izpovedoval le o soglasju očeta (in kasneje sestre) za vlaganje v nepremičnino, je iz zapisnikov o zaslišanju tožnika razvidno, da je bil med njim in očetom dosežen dogovor o tem, da bo na podlagi vlaganj pridobil solastninsko pravico. Prav tako je iz izpovedi tožnika jasno izhajal dogovor s sestro. Tudi ne drži, da je tožnik šele na naroku dne 6. 9. 2016 izpovedal o ustnem dogovoru med njim, toženko, pokojnim F. B. in M. B., da je zgornja polovica hiše od toženke, spodnji del pa njegov, ter da je bilo enako dogovorjeno glede garaž. Tožnik je sklenitev (ustnega) dogovora o pridobitvi (so)lastninske pravice zaradi skupne gradnje oziroma tožnikovih vlaganj v nepremičnino vseskozi zatrjeval, četudi z laičnimi in pogovornimi izrazi. Sodišče je vso težo dalo le sklenjeni darilni pogodbi med pokojnim očetom pravdnih strank in toženko, zaključek sodišča je arbitraren in tudi materialnopravno zmoten, saj se v primeru skupne gradnje razmere ne urejajo z darilno pogodbo. Podana je bistvena kršitev pravil postopka, saj je sodišče preseglo trditveno podlago strank, izpovedi strank in prič pa je povzelo v nasprotju z vsebino zapisnikov. V nasprotju s tem, kar je zapisalo sodišče v razlogih sodbe, je iz zapisnikov o zaslišanju prič razvidno, da sta oče in mati pravdnih strank v času gradnje tretjim osebam pripovedovala, da bo tudi tožnik postal v določenem deležu lastnik stanovanjske hiše, pri čemer se sklicuje na izjave iz zapisnikov o zaslišanju prič M. R., L. K. in B. K. ter kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. Izjave očeta, o kateri je govorila priča B. K., ni mogoče razumeti kot izjave o dedovanju. Zaključek, da sodišče ne dvomi, da bi pokojni F. B. v primeru dogovora o skupni gradnji in pridobitvi solastnine, to uredil ob sklepanju darilne pogodbe, nima podpore v izvedenih dokazih, je neživljenjski in nelogičen, toženka in oče pravdnih strank sta s sklenitvijo darilne pogodbe želela zaobiti naveden ustni dogovor. Razlogi sodišča v 53. točki obrazložitve sodbe, da bi moral imeti tožnik za dela v letu 2000 in 2007 izrecno, čeprav ustno soglasje toženke, da sme ta dela izvesti in da bo zaradi izvedbe teh del pridobil solastninsko pravico, ob dejstvu, da je bilo s toženko dogovorjeno, da se bo po smrti očeta na "delu stanovanjske hiše" prenesla lastninska pravica na tožnika, niso pravilni. Nadaljnja vlaganja so bila sproti ustno dogovorjena, upoštevajoč že dano zavezo po prenosu lastništva, ki izhaja iz izjave z dne 20. 7. 2000. Sodišče je nadalje napačno in protispisno navedlo, da tožnik ni zatrjeval pridobitve solastninske pravice kot posledice skupne gradnje, trditvena podlaga glede tega se nahaja v IV., V. in VII. točki prve pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2009 in v drugem odstavku XI. točke pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 3. 2013. Napačen in protispisen je zaključek sodišča v 45. točki razlogov sodbe, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je glede na sklenjen dogovor le lastnik stanovanja. Tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih² kot sodna praksa sta v času ustnega dogovora pravdnih strank v takih primerih priznavala nastanek solastninske pravice. V času dogovora so se podobni primeri obravnavali tudi po določilih 23. člena ZTLR in 24. do 26. člena ZTLR. Tudi drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika³ govori v primerih dogovora o skupni gradnji, ob hkratnem dogovoru o pridobitvi solastninske pravice, o nastanku solastnine in ne lastnine na določenem delu stavbe. Brez vzpostavitve solastnine na zemljišču in skupnih delih tudi ni mogoče pridobiti etažne lastnine. Napačen je zaključek sodišča v 47. točki razlogov sodbe, saj je tožnik v trditveni podlagi navajal, da je solastninsko pravico tudi pridobil. Da sta si pravdni stranki v naravi razdelili uporabo nepremičnine, ne pomeni, da zato tožnik ne more pridobiti solastninske pravice na nepremičnini. V svoji vlogi je tožnik navedel trditveno podlago in postavil zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vknjižil kot solastnik. Ne drži, da je tožnik zahteval več, kot se je toženka zavezala z izjavo, saj bi bilo treba izjavo razlagati v povezavi z zakonskimi določili in zgoraj obrazloženim ustnim dogovorom. V izjavi tudi ni navedeno zaporedje, niti potrebni postopki, po katerih bo v zaključku prišlo do vpisa lastninske pravice, pač pa je zasledoval končno stanje. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2013, ki je bila vložena v roku, postavljenem s strani sodišča (torej pravočasno), in glede na navedbe toženke, ki so bile prvič podane v pripravljalni vlogi, ki jo je pooblaščenec toženke vložil na naroku za glavno obravnavo, dne 1. 3. 2013, navedel, da je z vlaganji tožnika nastala nova stvar ter se v zvezi s tem skliceval na uporabo določil ZTLR in SPZ. Sodišče prve stopnje se glede te pravne podlage ni opredelilo. Sodišče je zaključilo, da tožnik ni izgubil posesti na predmetni nepremičnini in zato terjatev tožnika še ni nastala, pri čemer tožnik opozarja, da je protispisna trditev sodišča, da je tožnik očitno svojima polnoletnima otrokoma dovolil, da živita v tem stanovanju. Do navedenega zaključka sodišče ni prišlo na podlagi trditvene podlage toženke in dokazne ocene. Sicer pa je pravna podlaga, zaradi katere je tožnik vlagal v predmetno nepremičnino, odpadla že z vložitvijo tožbe toženke na izselitev tožnika iz predmetne nepremičnine in njeno izpraznitev in je tožnik najmanj od tedaj upravičen terjati povračilo vlaganj, zaradi katerih je bila toženka obogatena. Sodišče druge stopnje je v 9. točki razlogov zgoraj navedenega sklepa opozorilo, da 48. člen SPZ določa le zastaralni rok, ne pa tudi trenutka, od katerega se povrnitev vlaganj lahko zahteva. Tudi navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V vsakem primeru bi bila potrebna postavitev izvedenca gradbene stroke, kot ga je substancirano predlagal tožnik in zanj že založil predujem. S tem, ko sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku⁴. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve o stroških, saj sodišče ni specificiralo, za katere vloge je toženki priznalo stroške in odločitve ni mogoče preizkusiti. Ob tem opozarja, da gredo stranki postopka stroški le za potrebne vloge in navaja, da vsekakor niso bile potrebne vloge, ki jih je toženka vlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče tudi ni odločilo o separatnih stroških, v skladu z zahtevo tožeče stranke na naroku 1. 3. 2013.

3Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič in tožbeni zahtevek tožnika ponovno zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 563/2015 z dne 3. 6. 2015 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Navedlo je, da je utemeljena pritožba tožnika, da je sodišče prve stopnje izjavo toženke z dne 20. 7. 2000 zmotno obravnavalo ločeno od vseh ostalih dokazov in kot samostojno pravno podlago za pridobitev (so)lastninske pravice tožnika na spornih nepremičninah. Opozorilo je na neprepričljivo dokazno oceno glede priče B. K., ki ga je sodišče izrecno spraševalo o nepremičninah na naslovu ..., zaključilo pa, da se njegovi odgovori nanašajo na celotno zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank, ter na izpovedbo tožnika, ki ni bil izrecno vprašan glede ustnega dogovora v letu 2000 in 2007 in v zvezi s tem na zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča. Izpostavilo je še, da so bile v postopku podane trditve tožnika glede pridobitve solastnine kot posledice skupne gradnje in ne drži, da tožnik pridobitve solastninske pravice ni zatrjeval, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče.

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zaslišalo obe pravdni stranki ter zaključilo, da tudi na podlagi izpovedi tožnika, podane na naroku dne 31. 3. 2016, slednji ni dokazal, da bi se s pokojnim F. B. dogovoril, da bo zaradi vlaganj, ki naj bi jih izvedel v obdobju od leta 1991 do leta 1998, pridobil solastninsko pravico na nepremičninah. Izpovedi pravdnih strank tudi po prepričanju pritožbenega sodišča omogočajo le zaključek, da je vsaki izmed njiju pokojni F. B. dovolil vlagati v njegove nepremičnine, z namenom, da si uredita primerne bivalne prostore. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da zgolj soglasje oziroma dovoljenje lastnika nepremičnine, da sme drugi vlagati v njegovo nepremičnino, še ne pomeni dogovora, da bo s tem graditelj pridobil (so)lastninsko pravico. Tožnik je sicer podal ustrezno trditveno podlago glede pridobitve solastnine kot posledice skupne gradnje, vendar pa ni zadostil dokaznemu bremenu, tako glede zatrjevanega (ustnega) dogovora s pokojnim F. B., kot glede obstoja ustnih dogovorov med pravdnima strankama za dela, ki jih je tožnik izvedel v letu 2000 in 2007, ko je bila predmetna nepremičnina že last toženke. Tožnikova izpoved o dogovoru z očetom pravdnih strank glede pridobitve solastninske pravice je v razmerju z ostalimi izvedenimi dokazi osamljena. Obstoja takšnega dogovora ni (izrecno) potrdila nobena izmed prič oziroma je njihove izpovedi⁵ razumeti bolj v smislu obstoja dogovora oziroma stališča staršev o tem, kje bo kdo od pravdnih strank bival in kam vlagal, in ne (nujno) v smislu lastništva sporne nepremičnine.⁶ Izpoved B. K. tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjuje tožnikove izpovedi. Rekel je le, da je pokojni F. B. govoril, da bo vsaka od pravdnih strank imela polovico nepremičnin na naslovu ..., pri čemer iz njegove nadaljnje izpovedi izhaja, da je pokojni o tem govoril v smislu dedovanja, da bo po njegovi smrti vsaki od pravdnih strank pripadala polovica njegovega premoženja, na izrecno vprašanje, ali je kakšen dogovor o lastništvu obstajal že za časa življenja F. B., pa ni vedel odgovoriti. Na podlagi takšne izpovedi ni mogoče zanesljivo sklepati, da je priča v resnici vedela, kako sta bili pravdni stranki z očetom dogovorjeni glede lastništva konkretne nepremičnine, ali pa je zgolj izpovedala, kar je vedela iz pogovorov s pokojnim F. B., da bo vsaka od pravdnih strank (po njegovi smrti) dobila polovico.⁷ Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je izpoved toženke, ki obstoj takšnega dogovora z očetom zanika, prepričljivejša, potrjujejo pa jo tudi drugi dokazi. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, tudi iz njene izpovedi ne izhaja, da bi se s pokojnim očetom dogovorila, da bo v obsegu (njenih) vlaganj pridobila (so)lastninsko pravico na nepremičninah, zato je zlasti ob dejstvu neobstoja pisnega dogovora o skupni gradnji in pridobitvi (so)lastninske pravice ter ob tožnikovih zatrjevanjih, da je takšen ustni dogovor obstajal že od leta 1991 dalje oziroma od njegove poroke leta 1989 dalje, upoštevajoč (pisno) darilno pogodbo v letu 1998, s katero je pokojni F. B. toženki podaril sporno nepremičnino, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi se oče pravdnih strank s tožnikom, in tudi s toženko, ustno dogovoril, da bosta z gradnjo postala solastnika nepremičnine, oziroma tožnik takšnega dokaznega bremena ne zmore.

7Tožnik prav tako ni izkazal, da bi glede vlaganj, ki jih je izvedel v letu 2000 in 2007, s toženko sklenil kakršenkoli ustni dogovor o pridobitvi solastninske pravice. Iz njegove izpovedi na naroku dne 31. 3. 2016 celo izhaja, da ni imel njenega izrecnega soglasja niti za sama vlaganja, pač pa izvršenim delom (pred letom 2008) toženka zgolj ni nasprotovala. V pritožbi tožnik teh ugotovitev sodišča niti ne prereka, navaja pa, da tudi na sklenitev takšnega (ustnega) dogovora jasno kaže izjava z dne 20. 7. 2000.

8Ker tožnik ni dokazal dogovora o skupni gradnji, na podlagi katerega bi imel pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na sporni nepremičnini, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek, s katerim zahteva vpis v zemljiško knjigo kot solastnik nepremičnine parc. št. 491/2 do 1/2, na tej podlagi ni utemeljen.

9Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni mogoče ugoditi niti na podlagi toženkine izjave z dne 20. 7. 2000. Tej izjavi sicer sodišče ne odreka pravnih učinkov, vendar pa je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z vezanostjo na tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval neustrezno varstvo - ugotovitev solastninske pravice do 1/2 na celotni nepremičnini parc. št. 2, k. o. X. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, se je toženka z izjavo z dne 20. 7. 2000 zavezala tožniku prenesti lastninsko pravico na spodnjem delu stanovanjske hiše (ki stoji na parc. 2) oziroma na točno določenih delih stavbe na tej parceli. Ugotovitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe pa ni manj (minus), temveč nekaj drugega (aliud), kot zahtevana ugotovitev solastninske pravice do 1/2 na celotni nepremičnini, na kateri ta stavba stoji. Sprememba predmeta zahtevane (so)lastninske pravice iz nepremičnine parc. št. 2 k. o. X. v posamezen del stavbe, ki na tej nepremičnini stoji, bi po navedenem pomenila spremembo tožbe. Če bi sodišče na tak način samostojno poseglo v tožbeni zahtevek, bi ga prekoračilo, saj bi mu določilo drugačno vsebino (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki z zahtevano celo ni združljiva.

10Vzrok neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede omenjene parcele je v njegovi nesklepčnosti - tožnik je na podlagi izjave z dne 20. 7. 2000 (ki bi glede na obrazloženo edina lahko predstavljala podlago za pridobitev solastninske pravice) zatrjeval gradnjo in dogovor o prepustitvi določenih delov stavbe na parc. št. 2, k. o. X., tem trditvam pa je pripisal napačno pravno posledico (solastninsko pravico na celotni nepremičnini, na kateri stoji stavba oziroma tožnikov del stavbe), ki jo je povzel v tožbeni predlog.

11Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da v stavbi ni vzpostavljena etažna lastnina, zaradi česar posamezni deli stavbe niso predmet zemljiškoknjižnega vpisa. Vzpostavitev etažne lastnine je namreč na podlagi Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi⁸ mogoča tudi na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe, pri čemer zakon v 3. členu določa, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, tudi če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo. Povedano pomeni, da pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka v tej pravdi ne ovira morebitnih novih sodnih postopkov za vzpostavitev etažne lastnine.⁹ Pritožnikovi očitki, da šele (razdeljena) solastnina omogoča vzpostavitev etažne lastnine niso utemeljeni.

12Na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zahtevka ni presojalo z vidika določb ZTLR o nastanku nove stvari, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v razveljavitvenem sklepu, in sicer, da je tovrstne (neizkazane) trditve tožnik podal prepozno.¹⁰

13Pravilna pa je tudi izpodbijana odločitev o podrednem denarnem zahtevku. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke in ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala, tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Trditveno in dokazno breme glede izkazovanja predpostavk neupravičene obogatitve je na strani tožnika. Da bi lahko uspel s kondikcijskim zahtevkom, bi moral dokazati svoje prikrajšanje, toženkino obogatitev in vzročno zvezo med obojim. Toženka je v prvotnem postopku zatrjevala, da tožnik ni bil v ničemer prikrajšan, ona pa ne obogatena, saj je ves čas bival v spornih delih stavbe oziroma uporabljal nepremičnino. Kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, je toženka v ponovljenem postopku (glede na kasneje, v prvotnem postopku ugotovljeno dejstvo, da se je tožnik preselil) izpovedala, da tožnik z ženo med tednom še vedno živi na naslovu ..., kjer živita tudi njegova polnoletna otroka, ter še vedno uporablja tudi garažo oziroma delavnico. Slednje je izpovedal tudi sam tožnik in potrdil, da je v stanovanju še vedno njegova oprema. Tudi v pritožbi tožnik ne zanika toženkinih trditev in ugotovitev sodišča o svoji posesti oziroma posesti svojih otrok. Do teh zaključkov je sodišče prve stopnje očitno prišlo na podlagi izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja pravdnih strank, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče s tem še ni zagrešilo očitane relativno bistvene kršitve določb postopka, saj je pri tem zgolj ugotavljalo, ali tožnik (oziroma njegovi družinski člani)¹¹ še vedno uporablja sporno nepremičnino. V skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je torej ugotavljalo resničnost navedb toženke, da tožnik ni izgubil posesti. Posledično tožniku ni uspelo dokazati svojega prikrajšanja.

14V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za začetek teka zastaranja odločilna dospelost oziroma zapadlost terjatve (336. člen OZ). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev iz naslova neupravičene obogatitve v konkretnem primeru še ni zapadla, ker družina tožnika stanovanje še naprej zaseda, je povsem pravilna. Stališče, da v tovrstnih primerih do prehoda koristi zaradi vlaganj in posledičnega nastanka (dospelosti) terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pride šele takrat, ko graditelj (vlagatelj) izgubi posest nad stvarjo (oziroma njenim delom) in jo pridobi lastnik, izhaja iz pravilnega razumevanja splošnih obligacijskih določb o neupravičeni obogatitvi, torej ustreznih določb OZ (in pred tem vsebinsko enakovrednih določb ZOR). Logično je namreč, da o obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar (oziroma njen del) ni moč govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na takšna vlaganja. Obogatitve lastnika stvari zaradi povečanja njene vrednosti ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti stvari.¹² Na podlagi obrazloženega o prikrajšanju tožnika tudi (še) ni mogoče govoriti zgolj zato, ker je toženka vložila tožbo na izpraznitev nepremičnine.

15Ker je sodišče zahtevek zaradi neupravičene obogatitve zavrnilo že zato, ker ni ugotovilo prikrajšanja tožnika na eni oziroma obogatitve toženke na drugi strani, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil dejansko vrednost oziroma obseg vlaganj tožnika. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom pa tožnik niti ni navedel, katera dejstva naj bi se s pomočjo izvedenca ugotavljala, zato opustitev izvedbe dokaza ne predstavlja kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, potem mu ni mogoče očitati kršitev določb ZPP.

16Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti pripravljalne vloge toženke z dne 14. 5. 2013 kot potrebne, sodišče pa ni napačno uporabilo 155. člena ZPP. Zgolj dejstvo, da je predmetno pripravljalno vlogo vložila po prvem naroku za glavno obravnavo (v njej je odgovorila na navedbe tožnika, prav tako podane v pripravljalni vlogi po prvem naroku), še ne pomeni, da stranka ni upravičena do plačila stroškov pripravljalne vloge. Napačna je tudi pritožbena graja, da je toženka odgovorna za stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (156. člen ZPP). Stranka mora namreč separatne stroške po 156. členu ZPP v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP priglasiti že na naroku (med postopkom in ne šele na zadnjem naroku),¹³ saj sodišče na te stroške ne pazi po uradni dolžnosti brez predloga strank. Tožnik je na naroku dne 1. 3. 2013 sicer pavšalno zahteval povrnitev separatnih stroškov, vendar teh ni specificiral (to je storil šele s predložitvijo stroškovnika v ponovljenem postopku), zato je očitek sodišču prve stopnje glede separatnih stroškov neutemeljen (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da iz sodbe ni razvidno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je specificiralo, katere stroške in v kakšni višini jih je priznalo, obseg stroškov je razviden iz specificiranega stroškovnika na l. št. 217 in 218 spisa, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v delu, ki izpodbija stroškovno odločitev zavrnilo.

17Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na tožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju pritožba te navedbe ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče nanjo ni odgovarjalo.
² V nadaljevanju ZTLR.
³ V nadaljevanju SPZ.
⁴ V nadaljevanju ZPP.
⁵ Izpoved priče M. R. in L. K., ki ju izpostavlja pritožba.
⁶ Pri čemer tudi sam tožnik v pritožbi navaja, da so navedene priče o dogovoru izpovedovale le posredno.
⁷ Pri čemer je iz konteksta dejanskega stanja in okoliščin mišljena polovica celotnega premoženja oziroma zapuščine po pokojnem.
⁸ V nadaljevanju ZVEtL.
⁹ Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da ni preverjalo, ali toženkina izjava z dne 20. 7. 2000 predstavlja pravni naslov, ki izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe v skladu z ZVEtL, oziroma ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za vpis tožnika kot imetnika pravice na delih stavbe oziroma lastnika v skladu s predmetno izjavo.
¹⁰ Ne glede na to pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari (v smislu določb ZTLR). V obravnavanem primeru zatrjevana vlaganja so lahko zgolj povečala kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost že obstoječe nepremičnine, pri čemer niso (nujno) spremenila njene substance (identitete), kar je tista okoliščina, zaradi katere je moč vlaganja v že obstoječo zgradbo šteti kot materialnopravno tako pomembna, da utemeljujejo stvarnopravni zahtevek.
¹¹ Ugotovitev, da je tožnik svojima otrokoma dovolil uporabo sporne nepremičnine, tudi ni protispisna. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave, česa takšnega pa tožnik ne zatrjuje.
¹² Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 711/2005, II Ips 341/2008, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3447/2010.
¹³ Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2006, str. 43, 57 in 60.