VSL Sodba I Cpg 640/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 27.109,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.602,35 EUR s pripadki.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka (v zvezi z izvedbo dokaznega postopka).

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

5Pritožnik (tožnik) uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine, in sicer 14.579,93 EUR kot škodo zaradi nabave nadomestnih osnovnih sredstev ali škodo zaradi popravila (za katere stvari oziroma popravila gre, je specificirano pod III. tožbenih navedb; glej listovno številko 3) in 12.530,00 EUR kot izgubo mesečne realizacije podjetja zaradi izpada 10 ur obratovanja (glej listovno številko 3). Škoda naj bi bila posledica treh motenj (3. 6. 2011, 8. 6. 2011 in 20. 6. 2011) v dobavi električne energije po Pogodbi 7 o prodaji in nakupu električne energije (v nadaljevanju Pogodba), za katero po prepričanju tožeče stranka odgovarja tožena stranka.

6Tožena stranka se je zahtevku upirala in med drugim opozorila na 8. točko Pogodbe ter Pravilnik o sistemskem obratovanju distribucijskega omrežja za električno energijo in 131. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije ter navajala, da ni podan element protipravnosti (med ostalimi navedbami). Navedla je, da sta bila prva dva dogodka počasna ponovna vklopa 35 kV kabla za TKI, tretji dogodek pa je bil posledica okvare na 10kV omrežju in sploh nima nikakršne zveze s toženo stranko.

7Tožeča stranka se je temu branila in navedla, da je dokazno breme (razbremenitve) odgovornosti na dolžniku, ki je kršitelj pogodbe. Opira se na drugi odstavek 79. člena Energetskega zakonika, ki določa, da ima uporabnik omrežja, ki mu je sistemski operater prenosnega ali distribucijskega omrežja neutemeljeno ustavil ali prekinil dobavo energije, pravico do povračila škode, ki mu je bila s tem povzročena. V konkretnem primeru je tožena stranka neutemeljeno prekinila dobavo električne energije, kar naj bi izhajalo iz pisne informacije o dogodku z dne 3. 6. 2011. V vseh obvestilih je tožena stranka sicer navedla, da vzrok izpada elektrike ni znan.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Izvedlo je dokaz z izvedencem in na podlagi tega ugotovilo, da parametri kakovosti električne napetosti na 35 kV nivoju niso presegli dopustnih meja standarda SIST EN 50160. Zato napake, nastale na električnih napravah, ne morejo biti posledica napetostnega upada. Zaradi upada napetosti je prišlo do krajše prekinitve odjema električne energije, toda električne naprave, vgrajene v proizvodni proces, bi morale upad napetosti prenesti kot običajno in po standardu pričakovano naključno motnjo. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 8. 1. 2016 pa je še povzelo, da je vzrok za napake mogoče iskati le pri tožeči stranki oziroma neustrezno izvedeni zaščiti prizadetih naprav. Upad napetosti na srednje napetostnem 35 kV nivoju ne sme kvarno vplivati na naprave, vgrajene v tehnološki proces, saj morajo biti naprave projektirane tako, da brez škode prenesejo dopustne motnje v distribucijskem omrežju, opredeljene v standardu SIST EN 50610.

9Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so nastanek škode, kršitev pogodbe, vzročna zveza med škodo in kršitvijo pogodbe in da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost. Temeljna podlaga poslovne odškodninske odgovornosti so določbe 239. člena OZ, kako se lahko dolžnik odgovornosti razbremeni, določa OZ v 240. členu. Stranki sta se sklicevali tudi na 8. člen Pogodbe. Ta določa, da se prodajalec (tožena stranka) obvezuje, da bo kupcu (tožeči stranki) prodajal električno energijo na način in pod pogoji, določenimi s pogodbo, razen v primerih višje sile in izpada zaradi ravnanja kupca in njegovih pomočnikov, izpadov, ki niso v sferi prodajalca in nanje ne more vplivati ter v ostalih primerih, navedenih v Energetskem zakonu in skladno z Uredbo o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije.

10V delu, v katerem pritožnik zahteva povračilo škode, ki je nastala na stvareh zaradi domnevne napake pri dobavi električne energije, ki po pritožnikovih navedbah bremeni toženo stranko, gre za t.i. refleksno škodo v smislu 468. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da poleg in neodvisno od škode, ki nastane zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Gre za splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

11Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Izvedenec je pojasnil, da je treba uporabiti strokovni standard SIST EN 50160, ki določa značilnosti napajalne srednje napetosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je 3. 6. 2011 prišlo do upada napetosti v vrednosti 57,8 %, in sicer za 30 ms. Tovrstni pojav je običajno posledica stikalne manipulacije na 110 kV omrežju zaradi delovanja višje sile (napake ali vpliv strele) ali napake na 10 kV omrežju. V tem primeru se pripisuje posledice višje sile in tujih vzrokov. Drug upad napetosti je bil 8. 6. 2011, ko je šlo za 20 ms upad napajalne napetosti v vrednosti 86,9 %. Tudi ta je opredeljen znotraj standarda SIST EN 50160, torej kot dopusten upad napajalne srednje napetosti. Tretji upad se je zgodil 22. 6. 2011, ki je trajal 1 s in 520 ms v vrednosti 72,2 % upada napajalne napetosti, in sicer na zbiralčnem sistemu TR1 v R. H.. Posledica tega upada napetosti je bila napaka na 10 kV omrežju, ki je napajana iz R. H.. Tudi v tem delu je sodni izvedenec ugotovil, da gre za motnjo, ki je še vedno v skladu s standardom SIST EN 50160. Poleg tega je izvedenec opravil analizo harmonske napetosti v R. H. v pomembnem obdobju in ugotovil, da je izvor harmonskega neskladja na strani odjema T. H.. Izvedenec je tudi pojasnil pričakovano število kratkotrajnih prekinitev na leto v okviru tega standarda. Iz izvedenskega mnenja torej izhaja, da omenjene tri motnje v dobavi električne energije niso presegale omenjenega strokovnega standarda.

12Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem pritožnik navaja, da se niti izvedenec, postavljen v tem postopku, ni opredelil do zapisnika merilca E. - M. K. s.p., da so preizkušene nastavitve odklopnika AEG tip VA4012 na sekundarni strani usmerniškega transformatorja in transformator sam ter zaščita nastavljene skladno s priporočili proizvajalca ter dobro inženirsko prakso. V tem sporu je šlo za vprašanje odgovornosti tožene stranke, ki je uspela dokazati, da je pri dobavi električne energije ravnala skladno s strokovnimi standardi, zato se vprašanje pravilnosti električne napeljave in naprav pri pritožniku v tem sporu niti ni moglo izpostavljati. Drži sicer, da je izvedenec navedel, da je torej očitno vzrok za nastalo škodo iskati na strani tožeče stranke, to je v pravilnosti njene električne napeljave, vendar je to uporabljeno le kot dodatni argument, že sam pa je opozoril, da so na to pokazala harmonska neskladja (glej izvedensko mnenje na strani 11 do 14) in da ni bila izvedenčeva naloga ugotovitev stanja tožničinih naprav.

13Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da napake oziroma škoda, ki naj bi nastala napravah tožeče stranke niso posledica napetostnih upadov, za katera bi odgovarjala tožena stranka. S tem pa sta odpadla elementa odgovornosti tožene stranke in vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.

14Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče neobrazloženo zavrnilo izvedbo ostalih dokazov, ker pa so bistveni, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da je v tem delu pritožnik hotel dokazovati naravo proizvodnega procesa pri pritožniku, vendar to v konkretnem primeru ni pomembno, saj je bilo temeljno vprašanje, ali sploh obstojijo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker je sodišče ugotovilo, da je odpadel element odgovornosti in vzročne zveze, se mu ni bilo treba posebej opredeljevati do vtoževanega izgubljenega dobička v zatrjevani višini 12.530,00 EUR. Zato sodišče prve stopnje ni moglo storiti zatrjevanih kršitev pravil postopka, ko je navedlo, da ostalih dokazov (pritožbeno izpostavljeno: izvedenca kemijske stroke in prič K. B. ter I. S.) ni izvedlo.

15Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.