UPRS Sodba in sklep I U 1080/2017-14

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-279/2017/3 (1312-13) z dne 8. 5. 2017, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 5. 5. 2017 od 12:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik dne 5. 5. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in to 17. 3. 2016 v Nemčiji (podatki iz Centralne baze EURODAC), kot tujec pa je bil 12. 11. 2015 evidentiran v Grčiji. Tožnika je skupaj še z dvema osebama 3. 5. 2017 obravnavala policijska postaja ... V postopku je bilo ugotovljeno, da so vse osebe državljani Afganistana, ki ne posedujejo nobenih potnih listih, in da so v Slovenijo nedovoljeno vstopili iz Republike Avstrije. Odpotovali so z mednarodnim vlakom iz Munchna, Nemčija, v Avstrijo na obisk k znancem v kraj Surheim. Ker niso poznali Avstrije, so se pomotoma odpeljali do Ljubljane, ki pa so jo želeli zapustiti in iti nazaj v Nemčijo, vendar so jim varnostni organi zavrnili vstop v Avstrijo. Glede na prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe in ker tožnik poseduje izkaznico prosilca za mednarodno zaščito Republike Nemčije, št. ..., izdano ..., z veljavnostjo do 27. 8. 2017, bo toženka posredovala prošnjo za ponovni sprejem v Nemčijo. Toženka je v nadaljevanju navedla, da je tožnik 17. 3. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Nemčiji, ki jo je samovoljno zapustil in prek Republike Avstrije prišel v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito 5. 5. 2017. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da o njegovi prošnji v Nemčiji še ni bilo odločeno. Dejstvo, da tožnik ni počakal na zaključek postopka, ampak je ilegalno odšel v Avstrijo, nato pa v Slovenijo, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka, ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje prva alineja drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Toženka je prepričana, da če tožnik ne bi bil v Sloveniji prijet, prošnje za mednarodno zaščito ne bi podal. To potrjuje tudi izjava tožnika, da je slučajno prišel v Slovenijo, saj je bil na poti v Avstrijo. Tožnik je podal prošnjo za mednarodno zaščito, misleč, da bo prišel v azilni dom, kjer pa mu gibanje ne bi bilo omejeno, kar pomeni, da bi lahko Slovenijo zapustil pred koncem postopka. To pa tudi kaže na begosumnost po prvi alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Toženka je tako, upoštevajoč sodno prakso, zaključila, da so podani pogoji za pridržanje (drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III). Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda ali miru. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike pa se je ukrep pridržanja za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, ker je velika večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Izrečen ukrep je tudi v skladu s Recepcijsko direktivo (10. člen).

3Tožnik je tožbo vložil iz tožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi je navedel, da je toženka izdala pisni odpravek sklepa prepozno - več kot 48 ur od ustnega izreka sklepa z dne 5. 5. 2017 ob 12.10 uri in sicer 8. 5. 2017. Pisni odpravek mu je vročila šele 12. 5. 2017, torej tudi prepozno. S tem je ravnala v nasprotju z načelom zakonitosti in kršila četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, posredno 7. in deloma 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Tožnik pri podaji prošnje tudi ni mogel navesti vseh dejstev in okoliščin, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo in so lahko pomembna za postopek. Prav tako mu ni bila dana možnost (ne njemu osebno ne po pooblaščencu), da se izjavi o za izdajo odločbe relevantnih dejstvih in okoliščinah. S tem je toženka kršila načelo zaslišanja stranke. Hkrati pa je ravnala tudi v nasprotju z načelom materialne resnice. Glede na okoliščine primera in ob upoštevanju 68. člena ZTuj-2 ter sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik pobegnil. Standardu ''velike nevarnosti'' toženka ni zadostila. Ni razlogov o obstoju znatne nevarnosti pobega. Tožnik se želi vrniti v Nemčijo, vendar na zakonit način. Podaja prošnje za mednarodno zaščito in uporaba Dublinske uredbe III ni nujno ustrezen postopek vrnitve tožnika v Nemčijo. Ukrep pa tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Tožnik je namreč argumentirano obrazložil, zakaj je zapustil Nemčijo in Avstrijo ter tega ne gre enačiti z begosumnostjo. Sklep pa je tudi neupravičen poseg v pravico do osebne svobode. Gre za dejansko zapor, kar pa po ZMZ-1 ni dopustno. Tako tudi številni primeri sodne prakse (npr. Up-1116/09, Up-21/11, Up-360/09, Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014, I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015).

4Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, na drugi strani pa bo tožniku izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi (npr. sodba naslovnega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, odločba Ustavnega sodišča, Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Dodaten argument za utemeljenost zahteve je tudi v tem, da mora Slovenija osebi, ki ji je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Opozoril je še na večmesečno odločanje v postopkih, ki jih primeroma našteje. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, kot navedeno.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je odgovor na tožbo toženke dalo na vpogled pooblaščencu tožnika na glavni obravnavi, ki je po vpogledu izjavil, da drugopisa odgovora ne potrebuje.

6Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (10. člen ZMZ). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Afganistana, postavilo sodnega tolmača A.A.. Na glavni obravnavi dne 18. 5. 2017 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

7Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 5. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika - prosilca za mednarodno zaščito - pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 5. 5. 2017 od 12:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

10Tožnik v tožbi najprej uveljavlja postopkovni kršitvi in sicer v zvezi z izdajo pisnega odpravka sklepa, ustno naznanjenega 5. 5. 2017, ki bi ga morala toženka ob upoštevanju četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 izdati v 48 urah, pa ga je izdala šele 8. 5. 2017, ter v zvezi z vročanjem izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan tega dne, torej 8. 5. 2017, in bi ga morala toženka ob upoštevanju iste določbe tožniku vročiti v treh delovnih dneh, pa je to storila šele 12. 5. 2017. Sodišče na podlagi izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa ugotavlja, da so tožbene navedbe o zamujenem roku pisne izdaje sklepa in vročitve pisnega odpravka sklepa tožniku sicer resnične, vendar pa mora za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 kršitev pravil postopka vplivati ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, kar v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožnik v tožbi namreč ne navaja nobenih razlogov, kako sta oziroma bi lahko opisani zamudi pri postopanju vplivali na pravilnost oziroma zakonitost sklepa. Omenjeni kršitvi zato nista bistveni in ne moreta predstavljati upoštevnega tožbenega razloga.

11Tožnik tudi ugovarja, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (tj. izrečen ukrep pridržanja), torej mu je bila kršena pravica do izjave. Iz zapisnika z dne 5. 5. 2017 je razvidno, da je uradna oseba v uvodu tožnika seznanila, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo in so pomembna za postopek, pozvala ga je tudi, da mora aktivno sodelovati v postopku priznanje mednarodne zaščite in predložiti dokazila, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, ni pa razvidno, da bi uradna oseba tožnika seznanila, da mu bo izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in zakaj ter da bi tožnik mogel se o tem izjaviti oziroma podati navedbe v tej smeri. Ta tožbeni ugovor je torej utemeljen, s tem pa je organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), ki bi že sama zase terjala odpravo sklepa, vendar pa, ker so podani (še) drugi razlogi za takšno odločitev, torej za odpravo sklepa, se v to kršitev sodišče ne bo podrobneje spuščalo. Pripominja pa še, da je na glavni obravnavi tožnika seznanilo, da gre v zadevi za presojo izreka ukrepa pridržanja, tožniku pa je bila na glavni obravnavi tudi dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah zadeve izjavi, kar je tožnik tudi storil.

12Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

14Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru njegovega pridržanja v prostorih in na območju Centra za tujce glede na njegovo izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi in na podlagi opisa pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.¹ Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),² po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

15Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

16Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).³ Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016⁴ navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

17Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.⁵ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

18Svojo odločitev je toženka oprla na ugotovitev, da je tožnik dejansko izrazito begosumen, kar bi onemogočilo izvedbo postopkov glede predaje odgovorni državi članici. Svoj zaključek glede tožnikove znatne begosumnosti je toženka utemeljila z naslednjimi ugotovitvami: - da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji 17. 3. 2016, ki jo je samovoljno zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, čeprav je vedel, da države ne sme zapuščati pred zaključkom reševanja njegove prošnje; - da je iz Republike Nemčijo preko Republike Avstrije prišel v Republiko Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito; - da je tožnik, ko je ugotovil, da je v Sloveniji, kamor se je znašel pomotoma, sam takoj želel iti nazaj v Republiko Avstrijo; - da je prečkal meje na nedovoljen način; - da je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, ker je mislil, da bo prišel v azilni dom, od koder bo lahko odšel pred zaključkom postopka.

19Sodišče tem zaključkom toženke ne more slediti.

20Najprej je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je namreč logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, osebe pa se zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, ne sme pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

21Toženka nadalje tožniku neutemeljeno očita dejstvo, da je Nemčijo kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil in nedovoljeno odšel v Republiko Avstrijo oziroma Republiko Slovenijo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (str. 2, prvi odstavek) in podane prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik uradni osebi povedal, da je s prijatelji odpotoval z mednarodnim vlakom iz Munchna, Nemčija, v Avstrijo v kraj Surheim na obisk k znancem, ker pa niso poznali Avstrije, so se pomotoma peljali naprej v Slovenijo vse do Ljubljane, kjer so opazili svojo napako. Ker so se želeli čim prej vrniti, so kupili avtobusno karto in se odpeljali nazaj. Na mejni kontroli na avstrijski strani predora so jim varnostni organi zavrnili vstop, po prevozu na Jesenice pa jih je privedla slovenska policija zaradi nadaljnjega postopka. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik najprej pritrdil, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Nemčiji še ni bilo odločeno, v nadaljevanju pa obrazložil, da Nemčije ni želel zapustiti, temveč se je s prijatelji odpravil na obisk k znancem v Surheim na meji z Avstrijo (ta kraj se nahaja v Nemčiji in ne v Avstriji, kot to navaja toženka v sklepu - op. sod., glej Google maps). Po tem, ko so ugotovili, da so pomotoma prišli v Slovenijo, so se želeli vrniti nazaj, vendar pa so jih na poti nazaj avstrijski policisti predali slovenskim policistom. Glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi ugotovitvi toženke, da je tožnik samovoljno zapustil Nemčijo, saj tožnik tako med upravnim postopkom, kot tudi na zaslišanju pred sodiščem, navaja, da je želel obiskati znance v kraju Surheim, ki se sicer res nahaja na meji z Avstrijo, vendar v Nemčiji. Sodišče tako toženkinemu sklepanju ne more slediti, zaradi česar okoliščina "nesodelovanja v postopku", ki bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevala njegovo znatno begosumnost v postopku, v obravnavanem primeru ni podana.

22Sodišče tudi ne sledi zaključku toženke, da na ugotovljeno begosumnost nakazuje tudi dejstvo, da je tožnik, po tem, ko je ugotovil, da je slučajno prišel do Ljubljane, torej, da se je v Sloveniji znašel ponesreči, takoj želel iti nazaj v Avstrijo, kamor je bil namenjen. Že uvodoma sodišče ponovno ugotavlja, da je tožnik izjavil, da je želel priti v Surheim, torej kraj v Nemčiji. Že iz tega razloga ni mogoče slediti toženkini navedbi, da je bil tožnik namenjen v Avstrijo. Iz zaslišanja na glavni obravnavi pa tudi izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zato, ker mu je bilo povedano, da če bo tu zaprosil za mednarodno zaščito, mu bo prošnja zavrnjena, nato pa ga bodo vrnili v Nemčijo, ki ga bo sprejela. Namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in kasneje vložitev prošnje izkazujejo tudi podatki spisa in sicer dopis Policijske uprave ..., Policijske postaje za izravnalne ukrepe z dne 3. 5. 2017, ročno napisana izjava o prošnji za azil ter registracijski list z dne 3. 5. 2017. Glede na povzeto sodišče lahko verjame, da tožnik (skupaj s prijateljema) ni nameraval zapustiti Nemčije, zlasti glede na cilj njihovega potovanja (kraj v Nemčiji), da so se pomotoma zapeljali do Ljubljane, po tem, ko so svojo napako spoznali, pa so želeli iti nazaj, kar pa jim ni uspelo zaradi s strani avstrijskih varnostnih organov zavrnitve vstopa v Avstrijo. Razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je navedel tožnik, pa je po oceni sodišča tudi zadosti prepričljiv, zlasti glede na njegovo skladno zatrjevanje o nameravanem cilju potovanja ter odprtem postopku mednarodne zaščite v Nemčiji, podatki spisa pa tudi ne kažejo nasprotnega. Opis dogodkov oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča tudi ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''.

23Sodišče tudi ne more slediti toženkinemu sklepanju, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v Avstrijo (str. 3 prvi odstavek), oziroma v Avstrijo oziroma Nemčijo (str. 3 drugi odstavek), kjer je prvotno zaprosil za mednarodno zaščito. Uvodoma sodišče navaja, da so toženkine navedbe neskladne oziroma nezadostno natančne. Najprej je toženka navedla, da se po njenem mnenju tožnik želi vrniti v Avstrijo, v naslednjem odstavku pa, da se ji pojavlja sum, da če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, da bi samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v Republiko Avstrijo oziroma v Republiko Nemčijo, kjer je prvotno zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje sklepanje toženke v delu, kjer očita tožniku vrnitev oziroma odhod v Avstrijo, nima podlage v podatkih spisa, kar pa se tiče vrnitve v Nemčijo, pa je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi poudaril, da bo, ker želi biti vrnjen nazaj v Nemčijo, počakal do konca postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo tako lažje priti nazaj, da pa bi želel počakati v Azilnem domu. Tožnik je torej izkazal pripravljenost sodelovanja v postopku v Republiki Sloveniji, zato po oceni sodišča ni mogoče šteti, da bi bila podana objektivna okoliščina "nesodelovanja v postopku", ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost.

24Tudi tožnikovo prehajanje mej na nedovoljen način ne kaže na njegovo begosumnost, saj tujci, ki v države članice EU vstopajo z namero zaprositi za mednarodno zaščito, večinoma vstopajo nezakonito, ker nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU. Uporaba tega kriterija bi pomenila, da bi bil tujec pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Nenazadnje pa je nesporno, da je tožnik za mednarodno zaščito v Evropi zaprosil.

25Na drugačno presojo tudi ne more vplivati toženkino navajanje v obrazložitvi sklepa glede nezadostnega varovanja v Azilnem domu v Ljubljani, kot tudi, da se je ukrep pridržanja na območju azilnega doma izkazal za neučinkovitega. V tem primeru sodišče namreč presoja okoliščine tega primera in odloča tudi v skladu s temi okoliščinami in ne na podlagi kakšnih drugih, splošnih okoliščin, ki s konkretnim primerom nimajo druge povezave, razen, da gre za postopek v zvezi z mednarodno zaščito in v povezavi s tem s postopkom pridržanja po Uredbi Dublin III.

26Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Nemčiji; - da tožnik Nemčije ni želel zapustiti, - da se je tožnik po tem, ko je ugotovil, da je prispel v Ljubljano, želel vrniti nazaj, vendar mu to zaradi prijetja na Jesenicah ni uspelo, - da je po prijetju na Jesenicah izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (tj. 3. 5. 2017), - da je nato prošnjo za mednarodno zaščito tudi vložil, ker mu je bilo pojasnjeno, da bo zaradi zavrnitve njegove prošnje vrnjen nazaj v Nemčijo, kamor želi tudi sam, - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega, ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

27Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

28Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev toženke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ....

29Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

30Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),⁶ v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato nujna zaradi neizvedenega prenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je potrebno pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,⁷ hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je treba zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit.

31Ureditveno začasno odredbo je v obravnavanem primeru treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je bil tožnik (najprej) pripeljan v Center za tujce 5. 5. 2017, ukrep pridržanja mu je bil naznanjen istega dne, sodišče pa je izdalo sodbo 18. 5. 2017, k temu pa je treba v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ta pa se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnost", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

32Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

¹ Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
² Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo".
³ ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
⁴ Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
⁵ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).
⁶ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁷ Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da "načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva." (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).