VSL sodba II Cp 3072/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača 600.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.6.2009 dalje do plačila (točka I. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 5.457,50 EUR s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Stroškov ne priglaša. V bistvenem navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da vzročne zveze med ugotovljenim protipravnim ravnanjem in škodo ni, napačno in je posledica zmotne presoje dejanskega stanja. Da lahko lastnik proda nepremičnino kadarkoli in komurkoli, za konkretni primer ne velja. F. se je nepremičnino zavezala prodati tožniku zato, ker je tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju in nepremičnine nihče drug ne bi kupil in banka kupca niti iskala ni, pa tudi zato, da bi popravila nekorektno ravnanje iz preteklih kreditnih razmerij. Ne strinja se, da bi bila odločitev sodišča v Kranju enaka tudi v primeru, če sodišče ne bi ravnalo protipravno. Zaradi dogovora, da tožnik uporablja nepremičnino do izbrisa plomb na podlagi danega pooblastila in do sklenitve kupne pogodbe, bi bila v primeru zakonitega vodenja postopka s strani Okrožnega sodišča v Kranju odločitev sodišča gotovo v korist tožnika. Dejansko stanje bi bilo ugotovljeno drugače, če bi sodišče zaslišalo vse predlagane priče. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov je sodišče tudi bistveno kršilo določila ZPP. Sodišče je glede postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju pomanjkljivo ugotovilo vsebino sporne zadeve.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je neutemeljena.

5Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (primerjaj 286.b člen ZPP). Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz zapisnika z dne 16.6.2011 (l. št. 59), izvedbo dokaza z zaslišanjem prič P. in D. zavrnilo na naroku in svojo odločitev tudi obrazložilo. Pritožnik bi zato moral, če je menil, da je prvo sodišče s tem bistveno kršilo postopek, kršitev uveljaviti že pred sodiščem prve stopnje, to je najkasneje do zaključka tega naroka. Ker tega ni storil, v pritožbi pa tudi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde ni mogel, se na zatrjevano kršitev v pritožbenem postopku ne more več uspešno sklicevati. Splošno zatrjevanega pritožbenega razloga storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik, razen v zgoraj navedenem obsegu, ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350. člena ZPP), v postopku na prvi stopnji ni bilo, za pritožbeno uveljavljanje preostalih pa nekonkretiziran očitek ne zadostuje.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem sodišča in zatrjevano škodo (med drugim) ugotovilo:

- da je F. d.d postala lastnica tožnikove nepremičnine v Kranjski Gori v letu 2001 v okviru izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah I 1192/96;

- da je pred Okrožnim sodiščem v Kranju potekal pravdni postopek P 18/2002 po tožbi F. d.d. zoper tožnika A. K. (tam toženca), v katerem je sodišče z delno sodbo z dne 7.11.2003 tožniku naložilo izselitev iz nepremičnine in izročitev v neposredno posest F. , ta sodba pa je bila s strani Višjega sodišča v Ljubljani 4.5.2005 potrjena in je s tem postala pravnomočna;

- da se je F. s tožnikom po pravnomočnosti delne sodbe pričela dogovarjati za odkup nepremičnine, vendar do dokončnega dogovora med njima nikoli ni prišlo;

- da je F. nepremičnino 12.10.2007 prodala A. L., tožnik pa jo je 18.3.2008 izpraznil in predal v posest novemu lastniku;

- da pravnomočna delna sodba ni v ničemer vplivala na odločitev F., da nepremičnine ne proda tožniku ampak tretji osebi, pač pa je do prodaje tretji osebi prišlo, ker s tožnikom do dogovora ni prišlo (usklajena ni bila niti cena) in ker so si vodilni pri F. premislili in nepremičnino prodali tretji osebi;

- da je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 785/2005 z dne 21.2.2008 ugodilo reviziji tožnika in sodbo sodišča prve in druge stopnje v zadevi P 18/2002 Okrožnega sodišča v Kranju razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje, ko tožnika ni zaslišalo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo načelo kontradiktornosti;

- da je v novem postopku Okrožno sodišče v Kranju zahtevek F. d.d zavrnilo (tudi v ponovljenem postopku tožnik ni bil zaslišan, vendar pa to tokrat ni predstavljalo kršitve postopka), razlog zavrnitve zahtevka pa je bilo pomanjkanje aktivne legitimacije F., ki ni bila več lastnica nepremičnine;

7Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je F. nepremičnino prodala tretji osebi le zato, ker je razpolagala s pravnomočno delno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, s katero je bilo tožniku naloženo, da ji mora izročiti nepremičnino oziroma, da tega ne bi storila, če bi ob prvem sojenju prišlo do drugačne odločitve. Takšen zaključek ima namreč podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, navedenih v zadnjem odstavku na strani 7, strani 8 in strani 9 sodbe. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pri tem pritožbenemu sodišču dvoma v pravilnost takšnega zaključka ne more vzbuditi trditev pritožnika, da nepremičnine, dokler je tekla pravda, ne bi nihče kupil in je šele pravnomočnost delne sodbe omogočila prodajo tretji osebi, saj takšna trditev v izvedenem dokaznem postopku nima opore, pač pa gre le za pritožnikovo domnevo. Tudi tožnikove izpovedbe v delu, ko je izpovedoval, s čim naj bi mu sodišče onemogočilo nakup nepremičnine, ni mogoče razumeti drugače, kot jo je razumelo prvo sodišče. Vprašanja, ki mu jih je zastavilo ob zaslišanju, so bila jasna, jasen pa je bil tudi odgovor tožnika. Izpoved tožnika v tem delu je potrdila tudi priča S. ter vsebina listin, to je tožnikovih dopisov direktorju banke in guvernerju Banke Slovenije (A19 in A20) in vsebina pripravljalne vloge v zadevi I P 28/2002 (priloga B6). Vsakršen dvom v to, kaj je tožnik izpovedal, je zato izključen.

8Ker torej tožnik ni dokazal, da je bila (za tožnika neugodna) pravnomočna delna sodba Okrožnega sodišča v Kranju z dne 4.5.2005 vzrok za odločitev F., da nepremičnino proda tretji osebi in ne njemu ter s tem vzrok za škodo, katere nastanek zatrjuje, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo in se ni spuščalo v ugotavljanje ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.

9Pritožnik v pritožbi izpodbija tudi zaključek sodišča, da (protipravno) ravnanje sodišča (ko tožnika ni zaslišalo), tudi sicer ni povzročilo izdaje za tožnika neugodne sodbe oziroma, zaključek, da bi bila sodba tudi v primeru, da bi sodišče tožnika zaslišalo, enaka, torej neugodna zanj. Ker ni dokazano, da je (neugoden) izid postopka sploh v vzročni zvezi s škodo, je to vprašanje nerelevantno. Pritožbeno sodišče se zato do tega dela pritožbe podrobneje ne opredeljuje.

10Ne glede na to, da vprašanje protipravnosti na odločitev v tem primeru, glede na to, da ni dokazana vzročna zveza, ne more vplivati in ne da bi pritožbeno sodišče želelo s tem kakorkoli posegati v ugotovljeno dejansko stanje, zgolj v dodatno pojasnilo tožniku in sodišču prve stopnje, še dodaja, da je vsaj vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki je ravnanje Okrožnega sodišča v Kranju, ko tožnika ni zaslišalo (pa bi ga moralo) opredelilo kot protipravno že zato, ker je kršitev ugotovilo Vrhovno sodišče v svoji odločbi in je to bil razlog za razveljavitev sodb nižjih sodišč. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja treba izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodna praksa je to mnenje dopolnila še z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (1). V konkretnem primeru je, kot rečeno vsaj vprašljivo, ali je o čem takšnem mogoče govoriti, saj je do kršitve tožnikove pravice do izjave prišlo zaradi različne presoje ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odst. 258. člena ZPP, ki omogoča sodišču odločitev, da zasliši le eno stranko.

11Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12Pritožnik stroškov v zvezi s pritožbo ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj pravno mnenje občne seje VSS z dne 14.12.1995, objavljeno v Pravna mnenja VSS2/95, str 5 ter odločbe VS RS II Ips 35/1998, II Ips 556/2002, II Ips 660/2007, II Ips 1195/2008 in II Ips 139/2011