VDSS Sodba Pdp 134/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 10. 2014, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 12. 2014, temveč mu še traja, da mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2012, ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih dajatev izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila ter mu priznati in izplačati regres za letni dopust za leti 2015 in 2015, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na stališče VDSS, izraženo v sklepu opr. št. Pdp 828/2015, ki je nezakonito, pri čemer pa se VDSS v tem sklepu sklicuje na odločbo VS RS, opr. št. VIII Ips 232/2007. Obe citirani odločbi sta nezakoniti in grobo kršita tožnikove ustavne pravice in svoboščine. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na pojasnila iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 828/2015, češ da kasnejša sodba upravnega sodišča ne more vplivati na nastanek odpovednega razloga in da zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. Svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje očitno oprlo tudi na statut tožene stranke, čeprav je sodišče po 125. členu Ustave RS vezano zgolj na ustavo in zakon. Tolmačenje statuta tožene stranke, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, je po mnenju tožnika napačno, če pa je takšno tolmačenje pravilno, ga sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti oziroma svoje odločitve ne bi smelo opreti nanj (po principu exceptio illegalis). Stališče pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS v omenjenih odločbah namreč jemlje tožniku vrsto njegovih ustavnih pravic in svoboščin. Za tožnika je sporno stališče v teh odločbah, da kasnejša sodba Upravnega sodišča RS ne more vplivati na nastanek odpovednega razloga po 2. alineji 188. člena ZDR (pravilno drugi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1), saj to stališče posega v Ustavi RS določeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen), enakega varstva pravic (22. člen), v pravico do sodnega varstva (23. člen), v pravico do pravnega sredstva (25. člen), pomeni pa tudi kršitev njegove pravice iz 49. člena Ustave RS, to je svobode dela. Sporno stališče sodišča ima za posledico to, da lahko delodajalec delavcu povsem legalno in legitimno nezakonito odvzame njegov status in ga s tem naredi za nesposobnega za opravljanje dela na delovnem mestu predavatelj, na podlagi te nezakonite odločitve pa lahko sprejme povsem nezakonito odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o prenehanju delovnega razmerja. Že ustavno načelo zaupanja v pravo pa prepoveduje takšen način ravnanja. Ni namreč sprejemljivo, da lahko ena nezakonita odločitev daje zakonit temelj drugi odločitvi, ki sledi prvi nezakoniti odločitvi. Tožnik bi lahko v upravnem sporu uspel spremeniti nezakonito odločitev o odvzemu statusa (habilitacije), vendar si s takšno odločitvijo ne bi mogel pomagati (glede na sporno stališče iz omenjenih instančnih odločb, ki mu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi), s tem pa mu ni dana možnost, da bi spremenil svoj delovnopravni status in saniral ter sankcioniral nezakonito prenehanje delovnega razmerja s strani delodajalca. Zato je tožnik v primerjavi z drugimi delavci v neenakem položaju pred zakonom in nima enakega varstva pravic, saj imajo drugi delavci možnost in pravico sanirati nezakonite odločitve delodajalca v zvezi z delovnopravnim statusom. Tožnik za prizadete ustavne pravice nima možnosti uveljavljati niti odškodnine. Odškodninska odgovornost namreč predpostavlja tudi protipravnost ravnanja. Vrhovno sodišče RS pa je v odločbi opr. št. VIII Ips 232/2007 zapisalo, da ugotovitev nezakonitosti ravnanja tožene stranke pri odvzemu akademskega statusa tožnika in s tem onesposobitev za opravljanje dela na samo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. To stališče izključuje protipravnost ravnanja delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bo tožnik v upravnem sporu uspel in pridobil habilitacijo, s tem ne bo pridobil ničesar, saj ga tožena stranka ni dolžna ponovno zaposliti. Torej je deklarirano sodno varstvo (upravni spor) zgolj farsa, ki nima nobenega učinka, za oškodovanca pa pomeni le dodatno škodo (materialno - stroški postopka in ne materialno - psihični pritiski in ponižanja). Zato je tožniku kršena ustavna pravica do sodnega varstva in do pravnega sredstva, pa tudi pravica do dela, saj ostaja brez zaposlitve in brez možnosti, da položaj, v katerega je bil pahnjen nezakonito, kakorkoli po sodni poti popravi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati statuta tožene stranke, če meni, da beseda "dokončno" v resnici pomeni dokončen pravni akt. Upoštevati bi moralo tudi to, da o tej dokončnosti odloča delodajalec sam in da je tožnik torej prepuščen volji delodajalčevega obnašanja do njega, pa naj bo to še tako šikanozno. Zato bi moralo pritožbeno sodišče povsem spremeniti svoje pravno naziranje iz sklepa, opr. št. Pdp 828/2015, se opreti napačnemu in nezakonitemu stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 232/2007 in tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, ali pa počakati na ponovno odločitev upravnega sodišča (ki je enkrat že odločilo, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito, drugič pa o zadevi še ni odločilo). Izpodbijani akt tožene stranke je namreč povsem enak aktu, ki je bil že odpravljen s prvo sodbo. Pritožbeno sodišče bi se moralo odločiti za razveljavitev izpodbijane sodbe in dati sodišču prve stopnje napotek, da z odločanjem o tej zadevi počaka do odločitve upravnega sodišča v zvezi s habilitacijo tožnika in v zvezi s tem o izpolnjevanju njegovih pogojev za zasedbo delovnega mesta "visokošolski učitelj - predavatelj" (kar je tožnik sicer že predlagal). Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in povrnitev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo) ni storilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. I Pd 1266/2014 z dne 23. 6. 2015 v celoti ugodilo. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, tej pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 828/2015 z dne 28. 1. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 10. 2014 (A2, B4), ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi druge alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) zato, ker ni mogel več izpolnjevati pogodbenih obveznosti visokošolskega učitelja predavatelja ... v nazivu višji predavatelj v skladu z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj.) in Statutom Univerze v A. (Statut; Ur. l. RS, št. 8/2005 in nadalj., ki je bil v spornem obdobju v veljavi). Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik v postopku pri toženi stranki ni bil ponovno izvoljen v naziv višji predavatelj za področje B., s tem pa ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ob podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določbe Statuta dejansko ni imel več veljavnega naziva, zato ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj predavatelj ... v nazivu višji predavatelj, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A1, B3). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je senat Fakultete C., ki je bila članica tožene stranke, s sklepom z dne 24. 3. 2014 (A3) odločil, da se tožnik ne izvoli v naziv višji predavatelj za področje B., njegovo pritožbo zoper navedeni sklep pa je z odločbo z dne 22. 9. 2014 (A4) zavrnil senat tožene stranke. Na podlagi 227. člena Statuta je tožnik svoje delo pri toženi stranki opravljal do vročitve sklepa tožene stranke z dne 22. 9. 2014, nato pa mu je tožena stranka dne 3. 10. 2014 podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz izvedenih dokazov nadalje izhaja, da je tožnik zoper odločitev tožene stranke o neizvolitvi v naziv sprožil upravni spor, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odločitev v upravnem sporu (tudi če bi tožnik v postopku upravnega spora uspel) za nazaj ne more vplivati na nastanek odpovednega razloga, ki je bil podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je v nadaljevanju ugotovilo tudi, da tožena stranka ni imela na razpolago drugega delovnega mesta, za katerega bi tožnik izpolnjeval pogoje (2. odstavek 226. člena Statuta) je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato je njegov tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker z odločanjem ni počakalo do odločitve upravnega sodišča v zvezi z habilitacijo tožnika oziroma do odločitve o izpolnjevanju njegovih pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. ZPP namreč sodišču ne daje možnosti, da počaka na odločitev drugega sodišča. Sodišče ima kvečjemu možnost, da s sklepom prekine postopek (1. odstavek 206. člena ZPP), če se odloči, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje po 13. členu ZPP je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna vsebinska odločitev v sporu o glavni stvari, o kateri odloča sodišče. Ker vprašanje glede zakonitosti neizvolitve tožnika v naziv, ki se presoja v upravnem sporu, nima narave predhodnega vprašanja glede presoje zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage niti za prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu po 1. odstavku 206. člena ZPP.

10Postopek za izvolitev v naziv (in tudi postopek za odvzem naziva), v zvezi s katerim je predvideno sodno varstvo v okviru upravnega spora, je treba ločiti od delovnopravnega položaja delavca - visokošolskega učitelja, ki brez ponovne izvolitve v naziv ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega dela. Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenega z zakonom in drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na dejstvo, da je zaradi tožnikove neizvolitve v naziv obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nimajo vpliva kasnejše odločitve sodišča v zvezi s presojo zakonitosti postopka imenovanja v naziv (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013, VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008,...).

11Glede na to, da določba 227. člena Statuta, ki določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve (kar je bilo tudi v primeru tožnika), tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS niti z ZVis, jo je sodišče prve stopnje lahko uporabilo pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. To pomeni, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z določbo 227. člena Statuta, ki govori o dokončni odločitvi, upoštevati načelo exceptio illegalis. Pravni učinek neizvolitve v naziv po 227. členu Statuta nastopi z dokončnostjo te odločitve, ta odločitev pa postane dokončna z dnem, ko je odločba drugostopenjskega organa (torej senata tožene stranke), ki je odločal o pritožbi tožnika zoper prvostopenjski sklep, vročena tožniku. Takšna ureditev, ki je primerljiva tudi z ureditvijo v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., 24. člen, 25. člen) po zaključku pritožbenega sodišča ni niti protiustavna niti v nasprotju z ZVis (56. člen ZVis, 57. člen ZVis, 58. člen ZVis, 3. in 4. alineja 6. člena ZVis). Ureditev, na podlagi katere odločata o imenovanju oziroma neimenovanju v naziv dva organa delodajalca (na prvi stopnji in v pritožbenem postopku), ni protiustavna.

12Ker je zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv oziroma v postopku za odvzem naziva, možen upravni spor (59. člen ZVis), tožnik neutemeljeno navaja, da mu je s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, odvzeta pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS). Ker gre pri postopku za presojo zakonitosti izvolitve oziroma neizvolitve v naziv v primerjavi s postopkom za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za dva različna postopka, ki (tudi glede na že omenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS) nista v neposredni povezavi, saj kasnejša odločba o zakonitosti končne odločitve glede izvolitve v naziv ne vpliva na nastanek odpovednega razloga po drugi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1, z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi ni prišlo do kršitve tožnikove ustavne pravice do enakosti pred zakonom oziroma do kršitve njegove pravice do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo tudi ni poseglo v tožnikovo pravico iz 49. člena Ustave RS. Po tej določbi je zagotovljena svoboda dela, prosta izbira zaposlitve, dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, prisilno delo pa je prepovedano. Kolikor se v predpisanem postopku ugotovi, da delavec ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, ima delodajalec pravico, da takšnemu delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1. S takšno ureditvijo, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sprejelo tudi svojo odločitev, pa se ne posega v 49. člen Ustave RS. Tožniku namreč ni bila odvzeta pravica do proste izbire zaposlitve, prav tako pa mu ni bil onemogočen dostop do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je upravni spor v zvezi s presojo zakonitosti izvolitve oziroma neizvolitve v naziv le farsa brez kakršnihkoli pravnih posledic, saj bo imel tožnik možnost, da bo v primeru morebitne ugotovitve nezakonitosti neimenovanja v naziv lahko od tožene stranke uveljavljal odškodninsko obveznost (tako tudi sodba opr. št. VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013), še posebej ob dejstvu, da iz tožnikovih navedb izhaja, da naj bi ga tožena stranka v zvezi z postopkom neizvolitve v naziv šikanirala.

13Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, predmetni individualni delovni spor pa se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.