VSL Sodba II Cpg 554/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 72763/2016 z dne 15. 7. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 457,22 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki, zaradi njihove bagatelnosti, racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Prav tako v tovrstnih sporih odločitve ni mogoče izpodbiti zaradi relativnih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ravno takšne pritožbene razloge pa tožeča stranka uveljavlja v večjem delu pritožbe.

6Sodišče prve stopnje je tako v predmetni zadevi (med drugim) ugotovilo sledeče dejansko stanje:

- da je tožeča stranka toženi stranki omogočila le dostop do začasne testne spletne strani,

- da stran ni bila nikoli prestavljena "v živo" okolje in

- da je tožeča stranka toženi pozneje onemogočila tudi dostop do testne strani.

Pojasnilo je še, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo nedelovanje strani posledica ravnanja tožene stranke in je zato zaključilo, da temu ni tako.

7S ponavljanjem navedb, da naj bi:

- tožeča stranka toženi stranki izročila delujočo spletno stran, ki je tožena stranka, kljub izvedenemu izobraževanju in izročenem priročniku, ni znala uporabljati,

- tožeča stranka po izdelavi spletne strani to izročila v uporabo toženi stranki, tako da je bila domena "www.....si" usmerjena na strežnike tožeče stranke in da je bila s tem spletna stran dana v okolje "v živo",

- tožena stranka imela tudi po prestavitvi strani v okolje "v živo" dostop tudi do testnega okolja,

ter, da naj bi bile napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da:

- spletna stran ni bila nikoli postavljena "v živo" okolje, saj naj bi tožeča stranka to storila takoj po tem, ko je tožena stranka z navdušenjem potrdila spletno stran (okoliščina, da je po tem niso kontaktirale nove stranke, pa za to naj ne bi bila relevantna),

- je bila spletna stran blokirana že 31. 8. 2013, saj naj ta ne bi bila blokirana vsaj do julija 2014, "blokado" pa naj bi povzročila zgolj in samo tožena stranka, ki je očitno z uporabo dostopa do spletne strani kot administrator, spremenila določene nastavitve, ki so rezultirale v nedelovanju spletne strani, takšnih napak pa tožeča stranka ni bila dolžna odpravljati;

tožeča stranka skuša izpodbiti prej povzete dejanske ugotovitve. Ker, kot rečeno, to v sporih majhne vrednosti ni mogoče, se višje sodišče do povzetih navedb ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Tožeča stranka nadalje navaja, da prenos sporne spletne strani "v živo" okolje izkazuje izpis iz DNS registra. Sodišču prve stopnje očita procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi napačno porazdelilo dokazno breme, saj naj bi zaradi predložitve izpisa iz DNS registra dokazno breme o tem, da je bila spletna stran blokirana (torej, da ni delovala iz razlogov na strani tožeče stranke), prešlo na toženo stranko. Ker takšen ugovor dejansko ne pomeni očitka relativno bistvenih kršitev določb postopka, ampak gre za očitek zmotne uporabe materialnega prava, ga je višje sodišče presojalo in odločilo, da ni utemeljen. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem, da je tožeča stranka z izpiskom iz DNS registra dokazno breme o tem, da spletna stran ni delovala, prevalila na toženo stranko. Zato, da bi izkazala utemeljenost svojega zahtevka, bi namreč tožeča stranka morala izkazati, da je svojo obveznost iz podjemne pogodbe izpolnila - dokazati bi torej morala, da je toženi stranki izročila delujočo spletno stran. Izpis iz DNS registra o tem, ali je bila stran delujoča, ne pove ničesar. Dokaznega bremena o delovanju oziroma nedelovanju spletne strani zato zgolj takšen izpis (dejansko gre za elektronsko sporočilo, poslano s strani omenjenega registra) ni mogel prevaliti na toženo stranko. Slednja je podala konkretne ugovore o tem, zakaj in na kakšen način naj stran ne bi delovala, ki jih tožeča stranka z navedenim (ali katerimkoli drugim) dokazom ni uspela ovreči.

9Navedb o tem, da naj tožena stranka sploh ne bi vedela, ali je spletna stran prenesena "v živo" ali ne in da naj bi to kazalo na njeno popolno nepoznavanje internetnega okolja, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zato pomenijo nedovoljene pritožbene novote (451. do 453. člen ZPP). Višje sodišče se zato tudi do njih ni opredeljevalo niti jih pri odločanju ni upoštevalo. Enako velja za trditve, da datum plačila računa za gostovanje nima vpliva na samo gostovanje.

10Nadalje ni res, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem kaj je bil vzrok za nedelovanje spletne strani, ni ukvarjalo. V zvezi s tem je navedlo, da vzroka za nedelovanje na podlagi podanih navedb in predlaganih dokazov, ni moglo ugotoviti. Ker je bilo dokazno breme o tem na tožeči stranki, ta pa mu ni zadostila, saj v zvezi s tem ni predlagala primernega dokaza (izvedenca), je štelo, da je bil vzrok za nedelovanje na tožeči stranki (215. člen ZPP). Prav tako je na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ugotovilo, da spletna stran ni bila prestavljena "v živo" okolje in da je bil toženi stranki omogočen le dostop do začasne administracije.

11Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo katere storitve je tožena stranka plačala z izvedenimi plačili. Po vtoževanem računu je plačala znesek 86,40 EUR, ki je predstavljal plačilo za letno gostovanje. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je navedeni znesek očitno plačala v upanju, da bo spletna stran po tem delovala. Ni torej mogoče trditi, da je s takšnim plačilom pripoznala celoten dolg po spornem računu. Takšno stališče je mogoče razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledično ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje, z opustitvijo opredelitve do tega ugovora, tožeči stranki kršilo pravico do izjave. Kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo niti z opustitvijo zaslišanja U. T. Č. Njeno zaslišanje je bilo predlagano šele v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke (torej prepozno) hkrati pa ni bilo predlagano v zvezi z okoliščino, da naj bi tožeča stranka prenesla v okolje "v živo" popolnoma delujočo spletno stran, njeno nedelovanje pa je povzročila tožena stranka, kot trdi pritožba. Zaslišanje je bilo predlagano v zvezi z odnosom tožene stranke do tožeče, neprimernim načinom komunikacije in z izročitvijo spletne strani v uporabo toženi stranki. V zvezi s tem, ali je bila stran delujoča ali ne, torej navedena priča v nobenem primeri ne bi izpovedovala.

12Prav tako so neutemeljeni očitki kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s pritožbo, višje sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, so ti jasni in si medsebojno ne nasprotujejo. V zvezi z očitano kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi morala tožeča stranka pojasniti katere konkretne ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju s katerimi konkretnimi listinami v spisu. Zgolj navedba da nasprotja obstajajo predvsem glede tega, na podlagi česa je tožena stranka zaključila, da je bila spletna stran blokirana in da je za blokado odgovorna tožeča stranka, za utemeljenost očitkov o tej kršitvi ne zadošča.

13S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi in zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).