VSRS Sodba II Ips 911/2007

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 417,83 EUR.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati 13.565 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2Zoper to sodbo sta toženca vložila vsak svojo revizijo. Prvi toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni ali vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da je še kako pomembno, kdo je dejansko podpisal kupoprodajno pogodbo z dne 28. 5. 1996, saj ne more odgovarjati za obveznosti, glede katerih ni podal soglasja. Zavrnitev dokaznih predlogov za predložitev originala te pogodbe in postavitev izvedenca grafologa je neutemeljena. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da ni pomembna razlika med originalom in fotokopijo poroštvene izjave z dne 11. 11. 1996. Originalna izjava ne vsebuje navedbe, za čigave obveznosti je izdana, temveč je bilo to vpisano naknadno in brez toženčeve volje. Po mnenju prvega toženca izjava v originalu ne more imeti učinka poroštva za obveznosti družbe neomejeno. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišč, da sta posle družbe A., d. o. o., vodila oba toženca, saj je bil prvi toženec v delovnem razmerju pri B. in ni sodeloval pri poslovanju družbe. Vse posle je vodila zgolj druga toženka, prvi toženec je bil pasivni družbenik, ki se je vključil v poslovanje oziroma reševanje družbe, ko je prišlo do finančnih problemov zaradi ravnanj druge toženke. Poleg tega prvi toženec meni, da je uveljavljana terjatev zastarala, saj je tožnik podal zahtevo zoper toženca kot fizično osebo šele 16. 1. 2002, to je po preteku treh let; pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo zastaranja obveznosti po izbrisu iz sodnega registra.

3Druga toženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je v dosedanjem postopku vseskozi zatrjevala in dokazovala, da je bila od meseca maja 1996 (to je pred sklenitvijo pogodbe med družbama C., d. o. o., in A., d. o. o.) le pasivna družbenica. Ne glede na to je sklicevanje pritožbenega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 v nasprotju s šestim odstavkom izreka te odločbe, v skladu s katerim se sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B), nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Sodišči nižjih stopenj sta napačno razlagali pojem pasivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 v zvezi s četrtim odstavkom 27. člena ZFPPod. Druga toženka se je pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 28. 5. 1996 s tožnikom sicer dogovarjala o vsebini tega posla, kasneje pa pogodbe ni podpisala, ker z njo ni soglašala; takrat je bila že izrinjena iz poslovanja družbe, delovno razmerje pa ji je prenehalo 10. 6. 1996. Ob njeni nezakrivljeni pasivnosti je domneva, da je skupaj s prvim tožencem podala izjavo v smislu prvega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), brez vsakršne pravne podlage. Zlasti pa je pravno zgrešen konstrukt pritožbenega sodišča, da naj bi bila solidarno s prvim tožencem odgovorna za obveznosti družbe na podlagi poroštvene izjave z dne 11. 11. 1996. Nasprotno, (tudi) s to izjavo je bila obveznost druge toženke do tožnika iz pogodbe z dne 28. 5. 1996 izključena.

4Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanju odgovoril ter predlagal njuno delno zavrženje in delno zavrnitev.

5Reviziji nista utemeljeni.

6Družbeniki, katerih družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod, odgovarjajo upnikom za (preostale) obveznosti svojih družb z vsem svojim premoženjem, razen če dokažejo, da v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 niso mogli vplivati na poslovanje družbe.¹ Družbenik, ki izpodbija domnevo iz četrtega odstavka 27. člena ZFPPod in uveljavlja svojo pasivnost, mora torej dokazati, da je storil vse, kar je lahko, da bi poplačal terjatev upnika, sicer odgovarja za obveznost izbrisane družbe. Dodati velja, da je sodišče druge stopnje postopek pravilno nadaljevalo (in končalo) po določbah ZFPPod, tako kot določa šesti odstavek izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007. Drugačne revizijske navedbe druge toženke so neutemeljene.

7Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta bila toženca družbenika družbe A., d. o. o., z enakima poslovnima deležema, prvi toženec je bil njen ustanovitelj in direktor ter jo je zastopal brez omejitev, druga toženka pa je bila direktorica financ in računovodstva, ki se je (med drugim) dogovarjala (tudi) o vsebini posla s pravnim prednikom tožnika; poslovanje družbe sta vodila oba. Na takšno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano, revizijske navedbe obeh tožencev, ki ga kakorkoli obhajajo, relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, pa so neupoštevne (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob (prej povzetih) relevantnih dejanskih ugotovitvah je edina možna materialnopravna presoja, da sta bila v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 aktivna družbenika oba toženca. Odgovornost družbenikov izbrisane družbe za njene obveznosti se namreč, kot že obrazloženo, ne presoja le v odvisnosti od vpliva, ki so ga ti dejansko imeli na poslovanje družbe in nastanek obveznosti družbe, temveč zlasti od okoliščine, ali so tak vpliv lahko imeli.²

8Toženca sklenitve in obstoja kupoprodajne pogodbe med pravnim prednikom tožnika in družbo A., d. o. o., z dne 28. 5. 1996 nista zanikala,³ le njen podpis sta "prelagala" eden na drugega, zato je (bila) zavrnitev dokaznih predlogov za predložitev originala te pogodbe in postavitev izvedenca grafologa, ki naj bi ugotavljal, kdo od njiju jo je dejansko podpisal, utemeljena. Toženca sta namreč pomembnost te okoliščine in potrebnost navedenih dokazov⁴ utemeljevala s stališčem, da za obveznosti, ki jih je prevzel eden od družbenikov, drugi ne bo odgovarjal, ki pa je - upoštevajoč zgoraj predstavljena izhodišča za presojo odgovornosti tožencev na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZGD - povsem zgrešeno.

9Odločitev o obstoju uveljavljane obveznosti prvega toženca - ne pa tudi druge toženke, zato so njene revizijske navedbe v tej smeri brezpredmetne - sta sodišči nižjih stopenj oprli tudi na Izjavo o solidarnem poroštvu z dne 11. 11. 1996. Fotokopija te se od njenega originala sicer res razlikuje v tem, da na njej ni (izrecno) navedeno, da prvi toženec prevzema jamstvo za obveznosti družbe A., d. o. o.,⁵ vendar to (še) ne pomeni, da zato na tej podlagi ne more odgovarjati, kot zmotno opozarja v svoji reviziji. (Tudi) na tej izjavi je namreč navedeno, da prvi toženec (poroštveno) jamstvo prevzema kot direktor in družbenik družbe A., d. o. o., pri čemer je (tudi) iz nje jasno razvidno, da gre za obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 28. 5. 1996, ki so obveznosti omenjene družbe. Njegova (poroštvena) obveznost je (bila) torej ustrezno vsebinsko opredeljena.

10Pravilna je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje, da uveljavljana terjatev ni zastarala. Postopek sicer res ves čas teče le zoper toženca kot fizični osebi, kar bi lahko pomenilo, da je terjatev tožnika do družbe A., d. o. o., do 17. 1. 2002, ko je ta (pravočasno)⁶ začel uveljavljati odgovornost tožencev tudi na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, zastarala,⁷ vendar je pri tem bistveno, da je prvi toženec (solidarni) porok za to družbino obveznost. Vložitev tožbe zoper poroka (realiziranje zavarovanja obveznosti) namreč učinkuje (tudi) nasproti glavnemu dolžniku; to upnikovo dejanje pomeni (tudi) pretrganje zastaranja⁸ njegove terjatve do glavnega dolžnika.⁹

11Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP reviziji zavrnilo.

12Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženca do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijama nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa sta tožniku (na isti pravni podlagi) povrniti njegove stroške za odgovor na revizijo v višini 417,83 EUR, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

¹ Upravljanje družbe je namreč temeljna zakonska, pogodbena oziroma članska pravica družbenikov, družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe. Vendar pa to ne predstavlja zgolj in samo pravic. Med upravljavska upravičenja sodi na primer tudi obveznost ohranjanja osnovnega kapitala. Nedelujoče (gospodarsko mrtve) družbe ogrožajo varnost pravnega prometa, družba oziroma družbeniki takšne družbe pa imajo možnost tako družbo bodisi likvidirati bodisi začeti stečajni postopek. Ker tega niso storili, je zakonodajalec z zakonom (ZFPPod) določil sankcije (izbris družbe iz sodnega registra in odgovornost /aktivnih/ družbenikov za obveznosti izbrisane družbe), katerih namen je zaščita položaja upnikov oziroma zmanjšanje nevarnosti poslovanja v pravnem prometu.
² V nasprotnem primeru bi seveda lahko bili vsi družbeniki izbrisane družbe dejansko pasivni družbeniki (nemalokrat pride ravno zaradi tega do izbrisa družbe) in bi družba pravnih naslednikov sploh ne imela.
³ Poleg tega je bila ta pogodba (po neizpodbojnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj) v pretežnem delu realizirana.
⁴ Dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa je podala zgolj druga toženka, ne pa tudi prvi toženec, ki (edini) revizijsko graja njegovo neizvedbo.
⁵ To (lahko) kaže na okoliščino, da ob toženčevem podpisu izjave te navedbe na njej ni bilo, ampak je bila vpisana kasneje.
⁶ Izbris družbe A., d. o. o., iz sodnega registra je bil objavljen 19. 12. 2001.
⁷ Terjatve, katerih skupen znesek uveljavlja tožnik, so zapadle v obdobju od avgusta 1996 do aprila 1997. Z zastaranjem obveznosti družbe preneha tudi pravica zahtevati njeno izpolnitev od družbenikov na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod.
⁸ Pri pretrganju zastaranja z vložitvijo tožbe začne to znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).
⁹ Nasprotno stališče bi privedlo do nemogoče situacije - obveznost poroka namreč zastara (najkasneje) z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika (prvi in drugi odstavek 1019. člena ZOR), kar bi pomenilo, da v primeru tožbe in pravde zgolj proti poroku njegova obveznost (lahko) zastara kar med postopkom pred sodiščem.