VSRS Sodba II Ips 50/2013

Revizija se zavrne.

1Pravnim prednikom tožnic so bile leta 1949 zaplenjene nepremičnine, ki so jim bile kasneje vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Tožnice so (med drugim) uveljavljale odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja teh nepremičnin po določbi 145. c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) in določbi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju Zden).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke:

- prve in druge tožnice za plačilo vsaki 37.556,33 EUR odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin, vrnjenih v postopku upravičencev A. A. in B. A. (točka I/1 izreka);

- prve in druge tožnice za plačilo vsaki 33.383,41 EUR odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin, vrnjenih v postopku upravičenca C. A. st. (točka I/2 izreka);

- tretje in četrte tožnice za nerazdelno plačilo 66.766,81 EUR odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin, vrnjenih v postopku upravičencev C. A. st. (točka I/1 izreka glede tretje in četrte tožnice).

Zavrnilo je tudi druge zahtevke tožnic, ki revizijsko niso sporni. Tožnicam je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (točka II. izreka).

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o pravdnih stroških. V ostalem je njihovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede prve in druge tožnice v točkah I/1 in I/2 izreka, glede tretje in četrte tožnice pa v točki I/1 izreka) potrdilo. Odločilo je, da pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je po obeh pravnih podlagah, na katere so tožnice opirale svoje zahtevke, zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin tisti, ki je dolžan vrniti nepremičnine v naravi. Glede na ugotovitev, da tožene stranke med konkretnimi zavezanci za vračilo nepremičnin tožnic ni bilo, je pritrdilo zavrnitvi zahtevkov zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Zahtevki iz naslova dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov pa so bili po njegovem mnenju pravilno zavrnjeni zaradi odsotnosti vsakršnih relevantnih trditev.

4Zoper navedeno sodbo so tožnice vložile revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej izpodbijajo pravno stališče, po katerem je zavezanec za plačilo odškodnine tisti, ki je zavezan za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Navajajo, da niti ZDen niti ZIKS ne določata, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nacionaliziranega premoženja, določata pa zavezance za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Sodišči se glede zavrnitve pasivne legitimacije sklicujeta izključno na sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbah iz obdobja med letoma 2000 in 2006. Po mnenju tožnic je stališče Vrhovnega sodišča glede določbe 72. člena ZDen extra legem. Razlog za nacionalizacijo je na strani države, in sicer zaradi sprejetja predpisov ali izdaje individualnih aktov, s katerimi je bilo premoženje nacionalizirano. Tožena stranka je s tem premoženjem od nacionalizacije dalje razpolagala. Z dnem uveljavitve ZDen se je tako premoženje lahko znašlo v rokah zadrug in družbenih podjetij, ki so nenadoma postali zavezanci za vračilo nepremičnin, pri čemer v skladu z zakonskimi določbami s tem premoženjem niso smeli razpolagati. Dejanski uporabniki in posestniki so se spreminjali tudi po uveljavitvi ZDen, zato tisti zavezanec, ki je označen v odločbi, ni imel stvari v posesti celotno obdobje. Nad zavezancem za vrnitev je lahko sprožen stečaj, zaradi česar se ustvarja razlikovanje med posameznimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki niso imeli vpliva na to, komu je bilo nacionalizirano premoženje oddano v posest. Ker je nacionalizacija škodno dejanje za denacionalizacijskega upravičenca, je lahko zavezanec za plačilo odškodnine samo tisti, ki je škodo povzročil - sodišče z nezakonito sodbo in kaznijo zaplembe premoženja. Republika Slovenija je zemljiškoknjižna lastnica vseh kmetijskih zemljišč in gozdov, s katerimi gospodari Sklad, zato je nelogično, da ne odgovarja za škodo zaradi njihove neuporabe. Sodno prakso glede plačila odškodnine po 72. členu ZDen je razumeti kot politični konstrukt, katere edini namen je zaščiti državni proračun pred izdatki. Tožnice menijo, da je prelaganje odgovornosti tožene stranke na zavezance za vrnitev podržavljenega premoženja pravno nedopustno in v nasprotju s 26. členom Ustave. Sodišči sta se pri zavrnitvi pasivne legitimacije tožene stranke oprli na sodbi II Ips 412/2001 in II Ips 603/2004. Ta judikata se nanašata zgolj na uveljavljanje odškodnine po 72. členu ZDen, ne pa po 145. c členu ZIKS. Novejši judikat v tej smeri predstavlja sodba VSL II Cp 3800/2008, po kateri je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe v povojnih kazenskih procesih zaplenjenega premoženja Republika Slovenija. Razlogi citirane sodbe so del materialnopravne argumentacije v tej reviziji. Obsodilno sodbo in kazen zaplembe premoženja je v konkretnem primeru izreklo Okrajno sodišče v Mariboru in je tožena stranka tista, ki mora vrniti zaplenjeno premoženje in plačati odškodnino. To izhaja iz 30. člena Ustave po katerem ima tisti, ki je po krivem obsojen, pravico do povrnitve škode. Zahtevek so tožnice morale po določilih drugega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) nasloviti na Ministrstvo za pravosodje. Za ravnanje svojih organov in pri njih zaposlenih oseb odgovarja izključno tožena stranka, saj gre za odnos neupravičeno obsojenega do države. Odškodninski zahtevki iz naslova izgube dobička zaradi nezmožnosti uporabe se uveljavljajo na podlagi XXXII. poglavja ZKP. Zato je bila do sprememb v letu 1998 predpisana obvezna vložitev zahtevka na Ministrstvo za pravosodje, kasneje pa na Državo pravobranilstvo. Že samo dejstvo, da se odškodnina po 539. členu ZKP uveljavlja pri omenjenih organih kaže na to, da je zavezanec za njeno plačilo tožena stranka. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede neskladnosti sodne prakse z določili ZKP sploh ni opredelilo oziroma izjasnilo. Zato predmeta pritožbe sploh ni v celoti rešilo in izpodbijane sodbe ni v celoti preizkusilo glede vseh pritožbenih razlogov. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev po prvem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), istočasno pa je kršilo načelo kontradiktornosti po 7. členu ZPP. Glede odškodnine zaradi dolgotrajnega postopanja upravnih organov je tožnica predložila vse odločbe v denacionalizacijskih postopkih, iz katerih je razvidno, kdaj je bil postopek začet in kdaj končan. Pravilno postopanje upravnega organa in roke za sprejem odločitev mora sodišče poznati po načelu iura novit curia. Za tistega, ki dokazuje škodo in škodno dejstvo je zadosti, da opozori na dolgotrajnost upravnega postopka, na toženi stranki pa je dokazno breme, da tako dolgo postopanje upravnih organov opraviči. Tožnice uveljavljajo tudi kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Konvencije). Pri tem je po njihovem mnenju bistveno, da je bila tožba vložena že v letu 1997 in da je bila vsa zakonodaja, na katero se sklicujeta nižji sodišči, spremenjena šele po vložitvi tožbe. Kršen je bil 1. člen prvega protokola h Konvenciji, pri čemer se v potrditev tega sklicujejo na več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Prvotna tožnika sta z oprostilno sodbo pridobila upravičenje do povrnitve škode na podlagi 30. člena Ustave in določb ZKP, to upravičenje pa jima je bilo kasneje odvzeto z retroaktivnimi spremembami zakonodaje po vložitvi tožbe (145. člena ZIKS in 72. člena ZDen), prav tako s pravno negotovostjo zaradi sprememb. Tudi kasnejša zakonodaja nikjer ni jasno določila, koga je treba tožiti za odškodninske zahtevke na podlagi neupravičene obsodbe. To dokazuje tudi 14 letno odločanje v konkretni zadevi izključno o pasivni legitimaciji. Tudi morebitna interpretacija Vrhovnega sodišča ne pomeni nove jasne določitve pasivno legitimirane stranke, še posebej zaradi zamudnega odločanja v Sloveniji in poznega začetka javnega objavljanja sodb. Kršena so bil tudi določila 6. člena in 13. člena Konvencije. Država je dejansko zlorabila svojo zakonodajno funkcijo za omejevanje že obstoječih pravic. V zvezi s pravico do sojenja v razumnem roku je štirinajst letno sojenje o pasivni legitimaciji problematično, ker sta bila oba prvotna tožnika ob vložitvi tožbe že zelo stara in sta uveljavljala zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki z njuno smrtjo ugasne. Sodišče je državi s počasnim sojenjem prihranilo izplačilo za nepremoženjsko škodo in posledično ni ravnalo nepristransko. Večkrat novelirani ZIKS ni omogočil pravne predvidljivosti. Spremembe ZIKS niso določile ukinitve pasivne legitimacije tožene stranke ali prehoda obveznosti na novo osebo, ampak je to z interpretacijo doseglo šele Vrhovno sodišče. Z interpretacijo sodišča na podlagi retroaktivne spremembe ZIKS, da obsojenci pred letom 1958 ne morejo neposredno uveljavljati odškodnine od države, po drugi strani pa danes lahko to stori vsak neupravičeno priprt, je država tožnike diskriminirala na podlagi vrste njihove obsodbe.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Izpodbijanje pravnega stališča, po katerem je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen in 145. c členu ZIKS tisti, ki je zavezanec za vrnitev nacionaliziranega oziroma zaplenjenega premoženja v naravi, je neutemeljeno. Na vprašanja oziroma pomisleke, ki jih v zvezi z omenjenim stališčem izpostavljajo revidentke, so bili v sodni praksi Vrhovnega sodišča že dani odgovori. Pojasnjeno je bilo že, kakšna je narava zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen,¹ in zakaj glede na njeno specifičnost in kriterij komu pripada korist od tujega premoženja, velja pasivna legitimacija zavezancev za vrnitev premoženja v naravi.² Da gre pri zahtevkih po 145. c členu ZIKS za po vsebini enake zahtevke kot jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen, in da veljajo razlogi, da so za njih pasivno legitimirani zavezanci za vrnitev, za ene in druge, je Vrhovno sodišče razložilo v sodbah II Ips 1180/2008, II Ips 45/2010 in drugih. Vrhovno sodišče znova poudarja, da glede na to, da se je materialna korist od teh nepremičnin do njihove izročitve oziroma vrnitve v last in posest upravičencem stekala k zavezancu za njihovo vrnitev v naravi, jo je ta dolžan plačati neupravičeno obsojenemu oziroma njegovim dedičem, katerim v skladu z zakonom ta korist pripada; nobenega razloga ni, da bi se tudi po pravnomočni razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in uvedbi postopka za vrnitev tega premoženja - ko so torej zavezanci vedeli, da bo treba to premoženje vrniti - ti kakorkoli okoristili s tem, da so ga zadrževali in gospodarili z njim.

8Sklicevanje na po mnenju revidentk v tej smeri novejši judikat Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3800/2008 in povzemanje njegove argumentacije v reviziji, je zgrešeno. Kot je navedlo že drugostopenjsko sodišče, gre za osamljen primer, Vrhovno sodišče pa dodaja, da je bilo stališče iz navedene odločbe (v isti zadevi) kasneje spremenjeno, pa tudi revizijsko preizkušeno ter potrjeno z (že omenjeno) sodbo II Ips 45/2010. Slednja tako vsebuje tudi odgovore na očitke tožnic, povzetih iz odločbe II Cp 3800/2008. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zato zgolj (znova) opozarja, da primerjava položaja pravnih prednikov tožnic s položajem krivično obsojenih v kasnejšem obdobju, ni utemeljena. Tudi Ustavno sodišče je pri presoji ustavne skladnosti ureditve, ki jo je prinesla novela ZIKS-G, v odločbi U-I-60/98 med drugim pojasnilo, da (in zakaj) množičnih krivic, povzročenih s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki veljajo za primer, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske sodbe.

9Ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede navedb tožnic o neskladnosti relevantne sodne prakse z določili ZKP, s čimer naj bi po njihovem mnenju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudariti je treba, da ni nujno, da sodišče na navedbo stranke vedno odgovori izrecno, saj v določenih primerih zadošča, da je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Tako je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi pojasnilo, kakšna je sodna praksa glede spornega vprašanja, da se ni spreminjala ter da so stališča, zavzeta v izpostavljeni odločbi višjega sodišča (ki jih tožnice povzemajo v zvezi s tem očitkom) osamljena. Navedeno zadostuje za preizkus pravilnosti razlogov sodišča druge stopnje.

10Izpodbijanje odločitve sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi zahtevkov tožnic tudi iz naslova dolgotrajnega vodenja upravnega postopka pri vračanju nacionaliziranega premoženja prav tako ni utemeljeno. Kot je poudarilo že drugostopenjsko sodišče; ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Tožnice zato zgolj z navedbami o dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka svojega trditvenega bremena glede omenjene predpostavke niso izpolnile.

11Revidentke velja nazadnje opozoriti, da so v tem postopku (pravočasno) uveljavljale zahtevek za povračilo izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti uporabe neupravičeno odvzetih nepremičnin, ne pa odmen zaradi zakonodajne protipravnosti, dolgotrajnosti obravnavanega postopka, kršitve prepovedi diskriminacije in drugih. Njihovo uveljavljanje v reviziji je neupoštevno.

12Revizija torej ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Prim. II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999 ter druge.
² Prim. npr. II Ips 412/2001, II Ips 685/2003, II Ips 592/2006 in druge.