UPRS Sodba in sklep I U 1637/2017-5

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1274/2016/12 (1312-08) z dne 14. 7. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka upravni zadevi prosilk za mednarodno zaščito, ki trdita, da sta A.A. in B.B. združila v en postopek, odločila, da se prošnji za mednarodno zaščito prosilk, ki trdita, da sta A.A., rojena ... 1. 1991 v kraju Kismajo, Somalija in B.B., rojena ... 10. 2016 v kraju Jesenice, Slovenija, obe državljanki Somalije, zavržeta (2. točka izreka sklepa) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito prosilk, saj bosta imenovani predani Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski Uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito (točka 3 izreka sklepa).

2V obrazložitvi toženka najprej pojasni, da je na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila, da se upravni zadevi prosilk za mednarodno zaščito, ki trdita da sta A.A. in B.B. (v nadaljevanju prosilki), obe državljanki Somalije združila v en postopek.

3Prosilki za mednarodno zaščito sta pri pristojnem organu 9. 11. 2016 vložili prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Po vložitvi njunih prošenj je toženka na podlagi 39. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) prosilki, ki trdi, da je A.A. odvzela prstne odtise in jih 11. 11. 2016 poslala v Centralni sistem EURODAC (v nadaljevanju baza EURODAC), od koder je 11. 11. 2016 dobila podatek, da je bila prosilka 1. 9. 2016 vnesena v Bazo EURODAC kot državljanka tretjih držav, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države in ki je niso poslali nazaj ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj s strani pristojnih organov Italijanske republike, z datumom prijetja s strani pristojnih organov 31. 8. 2015. V nadaljevanju toženka citira prvi odstavek 3. člena in prvi odstavek 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) ter drugi odstavek (pravilno tretji odstavek) 20. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je za namene Uredbe položaj mladoletnika, ki spremlja prosilca in je v skladu z opredelitvijo družinskega člana, neločljiv od položaja družinskega člana ter je predmet obravnave v državi članici, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tega družinskega člana, tudi če mladoletnik ni sam po sebi prosilec, če je to v največjo korist mladoletnika.

4Zaradi nejasnosti pridobljenega podatka iz Baze EURODAC (datum vnosa 1. 9. 2016, datum prijetja 31. 8. 2015), je pristojni organ 23. 12. 2016 opravil osebni razgovor s polnoletno prosilko, na katerem je bil prisoten pravni zastopnik prosilk in tolmač za somalski jezik, za katerega je prosilka navedla, da je njen materni jezik. Na vprašanje uradne osebe, kdaj je vstopila v Italijo, je prosilka odgovorila, da je v Italijo vstopila 31. 8. 2016, saj je zanosila doma v Somaliji z možem. Glede na navedeno je toženka pristojnemu organu iz Italijanske republike 27. 12. 2016 v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilk. Dne 6. 2. 2017 je toženka prejela odgovor, da je Italijanska republika v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito prosilk.

5V povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014 je toženka pristojne italijanske organe zaprosila za konkretna zagotovila v zvezi z nastanitvijo prosilke z mladoletnim otrokom. V odgovoru z dne 27. 2. 2017 so italijanski organi sporočili seznam projektov SPRAR, ki lahko zagotovijo ustrezne nastanitvene pogoje in oskrbo prosilcev za mednarodno zaščito. V okviru tega projekta - Sistema varstva prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev, ki ga določa Zakon 189/2002, ki je sestavljen iz mreže lokalnih organov, kot je razvidno tudi iz spletne strani sprar.it, so rezervirani posebni sprejemni centri za sprejem in nastanitev družin v okviru izvajanja lokalnih sprejemnih projektov. Zato so italijanski organi prepričani, da so kljub objektivnim težavam, s katerim se spopada Italija spričo ogromnega števila migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito, ki prihajajo v Evropo preko italijanskih obal, zahtevki držav članic za jamstva glede sprejemnih standardov posebej za družine z mladoletniki izpolnjeni, tudi ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja, ki je podlaga zakonov, s katerimi so urejeni medsebojni odnosi med državami članicami EU.

6Dne 10. 7. 2017 je bil ponovno opravljen osebni razgovor s polnoletno prosilko, na kateri je bil prisoten tudi pravni zastopnik prosilcev in tolmač za somalski jezik. Na razgovoru sta bila prosilka in njun pravni zastopnik seznanjena s potekom dublinskega postopka z Republiko Italijo in da je le ta odgovorila, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito. V zvezi z vprašanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Sloveniji, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) je prosilka navedla, da je v Italijo priplula z ladjo, na kateri je bilo približno 500 oseb. Ko so jih rešili z ladje, so jih registrirali in so jim policisti in civilni policisti, ki so prišli, nasilno odvzeli prstne odtise. Niso jih vprašali, če želijo zaprositi za mednarodno zaščito. Nato so jih razdelili in odpeljali z avtobusi, zato niso vedeli, kje so. Niso bili nameščeni v azilni dom, ampak so jih nastanili po domovih pri družinah, odvisno koliko so jih bili pripravljeni sprejeti. Prosilko so nastanili skupaj s tremi moškimi in eno žensko v stanovanje nekega moškega. Tam niso dobili hrane, v eni sobi je spalo pet oseb. Moškega, pri katerem so stanovali, po cele dneve ni bilo doma, oni pa so bili sami brez hrane, stanovanje je bilo zaklenjeno, tako da niso mogli niti ven. Prosilka je bila takrat še posebno bolna, gospod, pri katerem so stanovali pa se je slabo obnašal do njih. Ko so zbežali in iskali policijo oziroma uradne osebe, da bi jim dali uradni prostor za nastanitev, kot je azilni dom, jim policisti niso nič pomagali, zato so šli sami do neke kmetije in tam iskali hrano. Prosilka je tako po 10 dneh uvidela, da je situacija slaba in tam ne more živeti. Zato se glede na to, kar je tam doživela, ne želi vrniti nazaj v Italijo. Tudi če dobiš dovoljenje za stalno prebivanje, ne dobiš pomoči, ni nevladnih organizacij, dobiš le odločbo in nimaš kam iti. Če te vidijo, da spiš v parku, se nihče ne zmeni zate, nihče ne vpraša ali potrebuješ kakšno pomoč. Izrazila je željo, da bi se njena prošnja obravnavala v Republiki Sloveniji.

7Prosilka je bila tudi povprašana, kako to, da so v odgovoru pristojnih organov Republike Italije navedeni trije osebni različni podatki zanjo, pri čemer je prosilka odgovorila, da je pristojnim organom v Italiji dala prave podatke, a jim je rekla, da zna arabsko, zato so ji dali arabskega prevajalca in je najbrž prišlo do pomote. Ko so kontrolirali na vlaku, jim je dala prave podatke, pa so jih najbrž narobe zapisali. Prstne odtise so ji vzeli v Italiji samo dvakrat, prvič ob vstopu v Italijo, enkrat v primeru, ko so jo trikrat ujeli na vlaku, ko je želela v Nemčijo.

8Toženka ugotavlja, da niti prosilka niti njen pravni zastopnik nista predložila nobenega konkretnega dokaza glede opisanih okoliščin v zvezi z nastanitvijo, prav tako pa je Italija, ki je v dublinskem postopku potrdila svojo odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito prosilcev, kot enakopravna članica Evropska unije dolžna spoštovati vsa načela in norme, ki veljajo na njenem področju, pristojni organ pa nima nobenih razlogov, da bi dvomil v pošteno in zakonito obravnavo prošenj v Italiji. Prosilka v Italiji ni zaprosila za status mednarodne zaščite, zato ni mogla biti nastanjena v objektih, ki so namenjeni nastanitvam prosilcev za mednarodno zaščito, toženka pa je v konkretnem primeru pridobila zagotovila v zvezi z nastanitvijo in oskrbo prosilk v smislu sodbe Tarakhel. Zato meni, da bo za prosilki v Italiji ustrezno poskrbljeno, sploh zaradi dejstva, da so pogoji kontinuirano preverjani s strani organov, pristojnih za sprejem družin v Italijo preko njihovih predstavnikov, predstavnikov za stike (oficirjev za zvezo) in uslužbencev EASO, ki izvajajo to specifično nalogo na področju Italije. Glede prosilkinih izjav, da če v Italiji ne dobiš dovoljenja za stalno prebivanje, ne dobiš nobene pomoči in da ni nevladnih organizacij, toženka poudarja, da je prosilka očitno govorila o nacionalnem humanitarnem statusu azila v Italiji, ki se lahko podeljuje osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev za dodelitev statusov mednarodne zaščite, v primeru podelitve statusa subsidiarne zaščite ali statusa mednarodne zaščite pa je s strani pristojnih organov zagotovljena nastanitev in pomoč. Glede treh različnih registracij v Italiji in prosilkine izjave, da je vedno dala prave osebne podatke, a je očitno prišlo do pomote, toženka ugotavlja, da niti prosilka niti njen pravni zastopnik nista za te njene izjave predložila nobenega konkretnega dokaza. Toženka je tudi zaradi želje, ki jo je prosilka izrazila na osebnem razgovoru, preučila primer z vidika 17. člena Dublinske uredbe III, saj naj bi uporaba diskrecijske klavzule temeljila na humanitarnih razlogih in sočutju, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimikoli drugimi svojci, kar pa v konkretnem primeru ne obstaja.

9Pooblaščenka prosilk je 13. 7. 2017 posredovala informacije o stanju v odgovorni državi članici in posebej opozorila, da gre za prosilko samohranilko z zelo majhnim otrokom, kar že v osnovi v vseh postopkih zahteva upoštevanje otrokove največje koristi in citirala sodbo Tarakhel ter priložila spletne članke. Toženka je preučila spletne članke in ugotovila, da je sicer v nekaj primerih, ki jih opisujejo članki o prihodu v Italijo prišlo do manjših zapletov, vendar so bili zapleti v nekaj dneh rešeni, osebe pa so bile nastanjene v primerno nastanitev in oskrbo. V prosilkinem primeru so bila izdana jamstva v individualnem primeru, saj je toženka zanje posebno zaprosila in s strani Italije dobila odgovor, na katerem je v zadevi navedena številka njenega spisa. Zapleti, ki so opisani, pa ne pomenijo takih dejanj, ki bi predstavljale nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine, saj so v opisanih primerih osebe bivale le nekaj dni v drugih prostorih, čim so pristojni organi Italije uredili zadevo, pa so bile premeščene v ustrezne prostore v okviru SPRAR projekta. Glede na veliko število dublinskih transferjev v Italijo, po podatkih EASO, je bilo v Italijo v prvem tromesečju vrnjenih 1238 oseb iz ostalih evropskih držav, je toženka mnenja, da so ustrezni pogoji s strani Italije zagotovljeni, saj transferji potekajo z vseh držav, največ oseb pa je bilo vrnjenih v dublinskem postopku iz Nemčije 355 in Avstrije 317. Po mnenju toženke bosta prosilki glede na izdana individualna zagotovila in jamstva imeli v Italiji zagotovljen dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe. V zvezi z informacijami, da je zaradi sistemskih pomanjkljivosti v preteklem času že več držav prenehalo z dublinskim vračanjem v Italijo, toženka meni, da ne gre za primerljive primere, saj so bile sodbe izdane v primerih individualnih oseb s posebnimi potrebami, ki pa niso umeščeni v projekte SPRAR. Prav tako ne gre za primerljive članke v zvezi z informacijami o prezasedenosti azilnih domov v Italiji, saj se te nanašajo na objekte, ki so namenjeni prvi oskrbi in registraciji ilegalnih migrantov, ki pridejo v Italijo z ladjami in ne opisujejo zmogljivosti in nastanitvenih kapacitet v okviru projekta SPRAR. Glede nesprejemljive prakse italijanske policije v primerih odvzema prstnih odtisov ob prihodu v Italijo pa se toženka sklicuje na prvi odstavek 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske uredbe III.

10Toženka tako na podlagi predloženih individualnih zagotovil in jamstev ter sistema njihovega preverjanja ugotavlja, da v primeru, ko bosta prosilki obravnavani v odgovorni državi članici Italiji, ne bosta podvrženi nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in da bodo za prosilki zagotovljeni ustrezni nastanitveni pogoji, oskrba in obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito, ki bodo kontinuirano preverjeni s strani (že omenjenih) organov pristojnih za sprejem družin v Italijo. Toženka se je na podlagi prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III z italijanskimi organi dogovorila o sprejemu prosilk, ki bosta predani italijanskim pristojnim organom na mednarodnem letališču Bari. Kot podlago za svojo odločitev je navedla 4. alinejo 51. člena ZMZ-1 v zvezi z devetim odstavkom 49. člena tega zakona.

11Tožnici v tožbi, ki sta jo vložili iz vseh tožbenih razlogov, uvodoma navajata, da mladoletna prosilka ni državljanka Somalije, ampak gre za otroka brez državljanstva in da tega pravno pomembnega dejstva toženka pri izdaji odločbe ni upoštevala. Po mnenju tožnic je izpodbijani sklep izdan v nasprotju z načelom največje otrokove koristi iz prvega odstavka 6. člena Dublinske uredbe III oziroma 15. člena ZMZ-1 (sodba in sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 204/2016 in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Tarakhel proti Švici). Tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa od pristojnih italijanskih organov ni pridobila konkretnega zagotovila, kam konkretno bosta tožnici nastanjeni. Druga tožnica je novorojenček, kar pomeni, da obe potrebujeta ustrezno zdravstveno oskrbo in namestitev, da njun položaj glede zdravstvene oskrbe in namestitve v Italiji ne bo slabši. Ni res, da bi toženka s strani pristojnih organov pridobila individualna zagotovila, saj se v upravnem spisu nahajata le dve splošni okrožnici iz junija 2015 in julija 2016, ki navajata seznam nastanitvenih kapacitet v okviru projekta SPRAR. Gre za splošni standarden dopis in ne za konkretno oziroma individualno zagotovilo in iz njega ne izhaja, kam konkretno bosta tožnici nameščeni in kakšna oskrba jima bo tam nudena.

12Nadalje tožnici zatrjujeta, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, kar je tožnica že pojasnila tekom zaslišanja in je v zvezi s tem podala konkretne trditve, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 10. 7. 2017. S tem je bil kršen drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III. To, da niso imeli hrane, da jih je lastnik zaklepal in s tem onemogočal prosto gibanje, da ni bilo ustrezne zdravstvene oskrbe, da več kot očitno ni bilo ustrezne pravne pomoči, niti ni bila nudena pomoč ustreznega somalijskega prevajalca, pa kaže na to, da je ravnanje italijanskih oblasti že preseglo prag kršitve iz 4. člena Listine (prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja) in je tožnica bila nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju že izpostavljena. S tem je bilo po mnenju tožnice zadoščeno pogoju t.i. osebnih okoliščin (sodba in sklep Upravnega sodišča I U 185/2017 z dne 6. 2. 2017), ki pomenijo utemeljitev razloga, zaradi katerega po njunem mnenju predaja Italiji ni dopustna, saj bi zanjo ponovni sprejem lahko pomenil nevarnost ponovnega nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tej nevarnosti je prosilka še toliko bolj izpostavljena, saj ima sedaj še otroka, novorojenčka starega komaj 9 mesecev. V zvezi s temi trditvami je poleg pričanja tožnice v predloženih člankih in poročilih, ki jih je predložil že PIC, razvidno, da gre za sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Italiji. Nadalje tožnici navajata, da je bil napačno razumljen koncept 17. člena Dublinske uredbe III oziroma t.i. diskrecijske klavzule, pri čemer se sklicujeta na točko 100 sodbe sodišča EU št. C-646/16 z dne 26. 7. 2017. Toženka lahko kadarkoli iz kateregakoli razloga, predvsem pa v duhu solidarnosti in v skladu z načelom največje otrokove koristi (gre za otroka brez državljanstva) prevzame pristojnost nad obravnavo konkretne prošnje. Vse navedeno predstavlja neuporabo oziroma nepravilno uporabo materialnega prava.

13V postopku je prišlo tudi do absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, saj se izpodbijanega sklepa na več mestih ne da preizkusiti. Toženka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do ključnih navedb tožnice v zvezi s situacijo v Italiji, tako imenovane osebne okoliščine, ki jih je tožnica navedla v osebnem razgovoru. Zaradi navedenega izpodbijani akt ne ustreza standardom potrebne obrazložitve v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem je tožnicama kršena pravica do pravnega sredstva, saj ne moreta vložiti učinkovitega pravnega sredstva.

14Skupaj s tožbo tožnici zahtevata tudi izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo tožnicama nastala težko popravljiva škoda. Ker pritožba zoper odločitev sodišča ni več mogoča, naj sodišče o izdaji začasne odredbe odloča le, če se bo odločilo, da v konkretni zadevi odloča v sporu polne jurisdikcije. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnici lahko izročita Italiji, kar bi za tožnici pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspeli. Sklepno sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu, odloži izvršitev sklepa.

15Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K I točki:

16Tožba je utemeljena.

17Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom prošnjo tožnic za mednarodno zaščito zavrgla (2. točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj obeh tožnic za mednarodno zaščito, saj bosta tožnici predani Republiki Italiji, ki je na podlagi meril določenih v Dublinski uredbi III odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito. Toženka se je pri tem oprla na 4. alinejo 51. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III.

18Po 4. alineji 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Dublinski uredbi III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublinski uredbi III. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju, katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila, iz poglavja III. Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) Dublinske uredbe III vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013 (v nadaljevanju Uredba EURODAC), ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje (sodba Sodišča EU v zadevi C-490/16, A.S., 26. 7. 2017, odst. 44-60). Na podlagi podatkov baze EURODAC ter preverjanja pri Republiki Italiji je toženka ugotovila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožničinih prošenj za mednarodno zaščito Republika Italija, ki je odgovornost tudi sprejela, tožnica pa je nezakonito v Italijo vstopila 31. 8. 2016.

19Po presoji sodišča tožbeni ugovor, da je mladoletna prosilka oseba brez državljanstva ne drži. Državljanstvo z rojstvom na območju Republike Slovenija, skladno z 2. točko prvega odstavka 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenija (ZDRS), pridobi otrok, ki je rojen ali najden na območju Republike Slovenije, če sta oče in mati neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali pa sta brez državljanstva. V obravnavnem primeru je znano državljanstvo njene matere, kar pomeni, da mladoletna prosilka ni brez državljanstva.

20Tožnici v tožbi navajata, da ne drži, da je Republika Italija podala konkretna zagotovila, kam konkretno bosta tožnici nastanjeni, s čimer se sodišče strinja. Obe stranki upravnega spora se sklicujeta na sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici (z dne 4. 11. 2014). V tej zadevi so tožniki (zakonca in prvotno pet mladoletnih otrok, šesti je bil rojen kasneje) zaprosili za mednarodno zaščito v Švici, kamor so prišli iz Italije in Avstrije. Zato jih je Švica, v skladu z določbami prej veljavne Uredbe Dublin II, nameravala vrniti v Italijo. Tožniki pa so v postopku zatrjevali, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. ESČP je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da mora Švica pred predajo tožnikov Italiji (katerih predaja Italiji je bila do odločitve ESČP zadržana), pridobiti od Italije individualno zagotovilo o tem, da bodo v Italiji nastanjeni tako, da bo ustrezno poskrbljeno za otroke in da bo družina lahko ostala skupaj, ker bi sicer lahko šlo za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

21Toženka je dne 23. 2. 2017 pozvala Italijo, da pošlje individualno zagotovilo in sporoči konkretne podatke, kje bosta prosilki (mama samohranilka in takrat 4 mesečni novorojenček) nastanjeni. V upravnih spisih, ki jih je toženka posredovala sodišču, odgovora Italije na ta dopis ni, se pa v spisih nahaja t.i. okrožnica z dne 8. 6. 2015 o jamstvih glede družin z mladoletnimi otroki ter projektu SPRAR, kar je toženka tudi povzela v izpodbijanem sklepu. V upravnih spisih je tako le ena splošna okrožnica, druge z julija 2016, katero omenja tožba v spisih ni. Po presoji Upravnega sodišča navedena okrožnica o tem, da ima Italija zagotovljene posebne namestitvene centre, kjer je zagotovljena individualna obravnava oseb, bivanje, hrana ter zdravstvena oskrba, v danem primeru ne zadostuje. Gre za mamo samohranilko z ob odločanju o tožbi 9 mesečnim otrokom. Skladno s prvim odstavkom 6. člena Dublinske uredbe III, je ''pri izvajanju vseh postopkov iz te uredbe primarna skrb držav članic največja korist otroka'', kar je sicer tudi določeno v členu 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Toženka bi zato morala po presoji sodišča, glede na to, da gre v obravnavanem primeru za mamo samohranilko z novorojenčkom, zaradi varstva otrokovih pravic, skladno s sprejetimi stališči v sodbi Tarakhel proti Švici, pred predajo tožnic Republiki Italiji, pridobiti od pristojnih italijanskih organov konkretno zagotovilo, da bosta tožnici ob prihodu v Italijo sprejeti in nastanjeni v prostore in pogoje, prilagojene starosti otroka in da bosta tožnici ostali skupaj (Tarakhel V. Switzerland, odst. 120). Tudi v zadevi Tarakhel se je namreč Vlada Republike Italije, enako kot tožena stranka v obravnavanem upravnem sporu, poskušala braniti z argumentom, da so družine z otroci običajno nastanjene v okviru ''SPRAR'' centrov in da naj bi ta sistem zagotavljal ustrezno nastanitev, hrano, zdravstveno oskrbo itd.. Kljub temu je ESČP odločilo, da takšna splošna informacija ni dovolj, ampak bi morala italijanska vlada predložiti tudi dodatne podrobnosti o specifičnih pogojih, v katerih bi italijanske oblasti družino Tarakhel sprejele (Ibid. odst. 121). Tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpolnila tega standarda, ki bi ga morala povezati tudi s standardi in kriteriji iz sodbe Sodišča EU v zadevi C.K. v zvezi s prevetivnimi ukrepi, nadzorom nad premestitvijo in morebitnim odlogom premestitve, če bi bilo to potrebno (mutatis mutandis C-578/16 PPU, C.K. 16. 2. 2017, odst. 80-93)

22V tožbi tožnici sicer citirata 100. točko sodbe Sodišča EU v zadevi Jafari (C-646/16) v zvezi z uporabo 17. člena Dublinske uredbe III. Vendar navedena točka v sodbi Sodišča EU za obravnavani upravni spor ne more biti odločilna, ker tožnici v obravnavani zadevi nista prišli v Slovenijo v skupini ''izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki želijo pridobiti mednarodno zaščito''.

23V tožbi tožnici tudi navajata, da v Italiji ostajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka s polnoletno tožnico opravila osebni razgovor na podlagi prvega odstavka 5. člena Dublinske uredbe III, ki ga je v sklepu tudi povzela. V nadaljevanju je citirala naslove spletnih člankov, ki sta jih tožnici predložili kot dokaz v postopku o obstoju sistemskih pomanjkljivosti in navedla, da je v nekaj primerih, ki jih opisujejo članki sicer prišlo do manjših zapletov, vendar so bili zapleti v nekaj dneh rešeni, osebe pa so bile nastanjene v primerno nastavitev in oskrbo. Več težav je pri osebah s posebnimi potrebami, za katere se v povezavi s sodbo Tarakhel proti Švici od Italije ne zahteva garancij in zato niso umeščeni v projekt SPRAR. V primeru prosilk pa so bila po mnenju tožene stranke izdana jamstva v individualnem primeru, saj je toženka zanje posebej zaprosila in s strani pristojnih italijanskih organov dobila odgovor, na katerem je v zadevi navedena števila njenega spisa (ki pa ga, kot že navedeno v točki 20 te obrazložitve, v upravnih spisih ni). Zato po mnenju toženke zapleti, ki so opisani, ne pomenijo takih dejanja, ki bi predstavljala nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine. Dodatno toženka še navede, da je bilo v Italijo opravljeno veliko število dublinskih transferjev iz ostalih evropskih držav, zato meni, da so ustrezni pogoji s strani Italije zagotovljeni.

24Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 60/2015, mora toženka v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem, ki bi lahko zanj pomenili kršitev 4. člena Listine, zaradi obrnjenega dokaznega bremena tudi sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji.

25V sodbi Sodišča EU v zadevi C.K. (C-578/16 PPU, odstavek 96, 1. alinea) je Sodišče EU glede 4. člena Listine zavzelo stališče, ''da tudi če ni podana domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena''.

26Toženka sicer zatrjuje, da sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Italiji ni, pri čemer posplošeno navaja, da vse evropske države izvajajo dublinske transferje v Italijo. Po presoji sodišča pa to v obravnavanem primeru ne zadostuje, saj gre za poseben primer ranljivosti - matere samohranilke z mladoletnim otrokom.

27Zato je takšen zaključek toženke tudi po oceni sodišča napačen oziroma vsaj preuranjen, saj se toženka ni opredelila do osebnih okoliščin, ki jih je prosilka navajala v osebnem razgovoru. Gre za čas, ko je prosilka že bila noseča. S temi okoliščinami je namreč prosilka utemeljevala razloge, zaradi katerih po njenem mnenju predaja Republiki Italiji ni dopustna, saj bi zanjo in njenega mladoletnega otroka, ponoven sprejem lahko pomenil nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kot dokaz sistemskih pomanjkljivosti pa so bili predloženi tudi članki in poročila.

28Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke o predaji prosilk Italiji preuranjena in ni ustrezno utemeljena z vidika varovanja največjih koristi otroka. Toženka je s tem, ko od italijanskih pristojnih organov ni pridobila konkretnih zagotovil kam in v kakšno oskrbo bosta prosilki predani in da se ni opredelila do ključnih navedb in dokazov, v postopku bistveno kršila pravila postopka, zmotno uporabila materialno pravo (določbe 6(1) člena in drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III v zvezi s členom 24(2) Listine o temeljnih pravicah) pa tudi dejansko stanje glede največjega varstva koristi otroka v zvezi s 3. členom EKČP (v skladu s stališči ESČP v sodbi Tarakhel proti Švici in sodbe Sodišča EU v zadevi C.K.), je nepopolno ugotovljeno. Sodišča je zato na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč stališčem, ki izhajajo iz te sodbe, upoštevati tudi rok iz določila prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

K II točki:

29Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih kolikor zakon ne določa drugače. Tožba zoper sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito po 4. alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 ne zadrži izvršitve tega sklepa (tretji odstavek 70. člena ZMZ-1), kar v povezavi z določilom 32. člena ZUS-1 samo po sebi ni v nasprotju z neposredno uporabljivo določbo člena 27(3) in (4) Dublinske uredbe III. Vendar pa v primeru, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka za varstvo pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine (člen 52(3) Listine), tožba v upravnem sporu mora imeti avtomatični suspenzivni učinek (M.S.S. V. Belgium and Greece, odst. 293). V obravnavani zadevi po ZMZ-1 tožba nima avtomatičnega suspenzivnega učinka, čeprav glede na to, da tožnici v konkretnem primeru nimata očitno neutemeljenih zahtevkov, bi tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku v takem primeru morala v pravnem pouku uporabiti določilo člena 27(3)(a) Dublinske uredbe III, ki ureja avtomatični suspenzivni učinek. To pomeni, da sta tožeči stranki utemeljeno podali zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

30Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Z izdajo sodbe v 1. točki izreka te sodne odločbe pa ta procesna predpostavka v konkretnem primeru ni več podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi in to pravnomočno (71. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 73. člena ZUS-1), kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa z drugimi besedami pomeni, da tožnici za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazujeta več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči, čeprav je ta pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe in tekom upravnega spora do izdaje I. točke izreka te sodne odločbe.