VSL Sodba I Cpg 427/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka po tožbi (tožeča stranka po nasprotni tožbi) mora tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 209,99 EUR v 15. dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

1Spor po tožbi se je nanašal na plačilo najemnine za dve v najem dani skladišči. Spor po nasprotni tožbi se je nanašal na povrnitev vrednosti izboljšav, ki jih je tožena stranka napravila na obeh skladiščih.

2Postopek s tožbo se je začel kot postopek na temelju predloga za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po izdanem sklepu o izvršbi in vloženem ugovoru tožene stranke se je nadaljeval kot pravdni postopek.

3Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo sedem mesečnih najemnin v višini po 610,00 EUR.

4V teku tega postopka je tožena stranka vložila nasprotno tožbo. Z njo je zahtevala plačilo 2.757,00 EUR in podrejeno 7.027,00 EUR. V nadaljevanju se bo zaradi večje preglednosti obrazložitve tožena stranka še naprej označevala tako, celo če je v postopku imela položaj tožeče stranke.

5Tožena stranke je trdila, da obe skladišči nista bili primerni za skladiščenje. Po prvih večjih nalivih in sneženju v decembru 2015 naj bi obvestila najemodajalčevega predstavnika g. R. U., da sta objekta nujno potrebna obnove. Trdila je še, da objekta ne omogočata skladiščenja. Ker tožeča stranka ni hotela popraviti obeh skladišč, je tožena stranka napake na skladiščih odpravila sama. Zato je tudi zahteval povrnitev izdatkov, ki jih je imela s tem.

6Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi pustilo v veljavi v celoti. S tem je zahtevkom za plačilo skupaj 4.270,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti ugodilo v celoti. Ugotovilo je, da med strankama niti ni bilo sporno, da po tožeči stranki zahtevane najemnine za nepremičnine niso bile plačane. Tudi višina zahtevke ni bila sporna.

7Oba zahtevka po nasprotni tožbi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo takole: spor se nanaša na v najem dane nepremičnine, na katerih so bila skladišča. Te so bile dane v najem z Najemno pogodbo z dne 18. 11. 2014, ki sta jo sklenili obe pravdni stranki. Najemna pogodba je bila sklenjena tako, da jemlje najemnik v najem prostore v stanju, kakršno je bilo v času sklenitve pogodbe. Predmet najema je bil v zelo slabem stanju (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Tega tožena stranka ni mogla spregledati. V bistvenem delu pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na 16. in 17. člen ZPSPP. Tožena stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da je pred opravljenimi popravili o svojih namenih obvestila tožečo stranko in ji dala za opravo popravil primeren rok. Pri popravilih ji je sicer pomagal R. U. (nepravilno naveden v sodbi kot: Ux.), vendar to ne pomeni, da je tožena stranka dala tožeči stranki na voljo primeren rok za izvršitev popravil. Tožena stranka je trdila, da je izvršila nujna popravila (drugi stavek 17. člena ZPSPP). Temu sodišče ni sledilo, ker je tožena stranka poznala slabo stanje prostorov še pred sklenitvijo pogodbe. Glede na to, da so v strehi obstajale luknje in so bila na objekt podrta drevesa prvostopenjsko sodišče ni verjelo, da se je slabo stanje prostorov pokazalo šele ob prvem deževju v decembru 2014.

8Po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni imela dovoljenja zastopnika tožeče stranke za opravo popravil. R. U. ni imel pooblastila po zaposlitvi (80. člen OZ), saj je za stečajnega upravitelja tožeče stranke delal le po potrebi in na temelju podjemne pogodbe.

9Zahtevek na temelju neupravičene obogatitve je neutemeljen, ker tožeča stranka ni bila obogatena brez pravnega temelja (tretji odstavek 190. člena OZ). Tožena stranka ne trdi, da je vlagala v prostore z namenom pridobitve predkupne pravice na poslovnih prostorih.

10Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da je nesporno, da tožena stranka ni plačala najemnin. Vztraja pa, da je v obe zgradbi v času najema vložila 7.027,00 EUR. Sporno naj bi bilo le, ali je dejanja zastopnika tožeče stranke mogoče šteti za dovolitev popravil v skladu z ZPSPP. Ker se naj bi po začetku veljavnosti najemne pogodbe pokazalo, da sta zgradbi v slabšem stanju kot sta bila videti pri ogledu poleti 2015, je tožena stranka obvestila o potrebnosti nujnega popravila R. U. R. U. naj bi zatrdil, da popravil tožeča stranka ne bo izvršila, nato pa je toženi stranki priskrbel izvajalce, ki so opravili najnujnejša popravila na zgradbah. R. U. naj bi deloval kot zastopnik tožeče stranke. To je tožena stranka trdila vseskozi in ne obratnega. Tožena stranka naj bi imela dovoljenje za popravilo obeh zgradb.

11Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo menila, da R. U. ni ravnal kot zastopnik tožeče stranke.

12Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

PRITOŽBA ZOPER TOČKO I IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

13V točki I izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo o terjatvi tožeče stranke za plačilo najemnine. Ugotovilo je, da med strankama opustitev plačevanja najemnin ni sporno, prav tako ne višina zahtevkov s pripadki po tožbi. Tožena stranka je v pritožbi celo še potrdila, da najemnin v višini 4.270,00 EUR ni plačala. Kakršnihkoli pritožbenih razlogov ni navedla.

14Ob takšnih pritožbenih navedbah je pritožbeno sodišče opravilo le še preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP. Tega je sodba prestala. Odločitev je pravilna (2. člen Najemne pogodbe glede najemnine; prvi odstavek 299. člena OZ glede zamudnih obresti).

PRITOŽBA ZOPER TOČKI II IN III IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

15V teh dveh točkah je prvostopenjsko sodišče odločilo o obeh zahtevkih iz nasprotne tožbe.

16Zahtevka je tožena stranka uveljavljala zaradi tega, ker naj bi izvršila popravila na obeh zgradbah, ki ju je imela v najemu.

17S pobotnim ugovorom in nasprotnim zahtevkom, kolikor bi (lahko) temeljil na opravi nenujnih popravil je bila tožena stranka neuspešna v teku prvostopenjskega postopka zato, ker je izvršila popravila, ne da bi prej tožečo stranko obvestila o potrebi po popravilu in ji dala primeren naknadni rok za popravilo (14. člen, prvi odstavek 16. člena in drugi stavek 17. člena ZPSPP). Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tožeče stranke ni niti obvestila, niti ji ni dala naknadnega roka, pritožba ne izpodbija. Svojega zahtevka na temelju navedenih določb ZPSPP torej ne bi mogla v nobenem primeru uveljavljati z uspehom.

18Pritožba ima prav, da je tožena stranka vseskozi trdila, da je R. U. deloval kot zastopnik tožeče stranke. Nič drugega pa ni mogoče prebrati v prvostopenjski sodbi. R. št. 5 obrazložitve prvostopenjske sodbe se namreč nanaša na trditve tožeče stranke (K., d. o. o. - v stečaju) in ne tožene stranke ( A., d. o. o.).

19Prvi odstavek 6. člena Najemne pogodbe je določal, da jemlje najemnik v najem nepremičnine v stanju, v kakršnem so in da jih bo izročil v stanju, v kakršnem so bile v času podpisa pogodbe. Drugi odstavek 6. člena Najemne pogodbe je izrecno prepovedoval vsak poseg v prostor brez predhodnega soglasja najemodajalca. Stranki sta očitno z dogovorom odstopili od 15., 16. in 17. člena ZPSPP, glede vseh popravil, tudi glede nujnih popravil, kar je dopustno, saj je ZPSPP dispozitivno pravo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka soglasja ni dala. S tem sklepanjem se pritožbeno sodišče strinja. Tudi na tem pravnem temelju torej tožena stranka ne more uveljavljati nobenega nasprotnega zahtevka niti v pobot, niti z nasprotno tožbo.

20Ravnanja R. U. si namreč ni mogoče razložiti tako, kot da je dal dovoljenje za popravilo.

21Tožeča stranka je bila d. o. o. v stečaju, njo zastopa stečajni upravitelj že na temelju zakona (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 97. člena ZFPPIPP). Pritožba sicer navaja različne trditve glede pravne oblike, v kateri je deloval stečajni upravitelj. Vse to je nepomembno. Predmet presoje je le, ali je imel pooblastilo R. U. V kakšni pravni obliki je opravljal svoje delo sam stečajni upravitelj, je zato za presojo obstoja pooblastila R. U. brez vsakega pomena.

22Tožena stranka ni prerekala trditve, da je priča R. U. toženi stranki povedala, da dela za stečajnega upravitelja po potrebi in na temelju podjemne pogodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da ji je R. U. pomagal pri organizaciji popravil. R. U. je tudi očitno vedel za zelo slabo stanje obeh zgradb (prvostopenjska sodba, r. št. 8) in je toženi stranki tudi povedal, da od stečajnega upravitelja povrnitve stroškov s popravili ne more pričakovati (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Kakršnihkoli drugih okoliščin, ki jih tožena stranka zatrjuje še v pritožbi, in naj bi kazale na obstoj pooblastila, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Pritožba tudi ne očita prvostopenjski sodbi, da bi opustilo izvedbo kakšnega dokaza, zato je pritožbeno sodišče na ugotovitve prvostopenjskega sodišča vezano.

23Iz ravnanj R. U. ni mogoče sklepati, da je imel pooblastilo po zaposlitvi. Najprej že zato ne, ker je delal za tožečo stranko (zastopano po stečajnem upravitelju) zgolj občasno in po potrebi. Poleg tega tudi iz samega opisa ravnanj R. U. ni mogoče sklepati, da je opravljal takšno delo, s katerim je nujno zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (80. člen OZ). 80. člen OZ daje pooblastilo le osebam, pri katerih je sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb sestavni del njihove zaposlitve, ker brez pooblastila sploh ne morejo opravljati svojega poklica. Dobra primera takšnih oseb sta prodajalec in natakar. R. U. je očitno sicer delal po potrebi in na temelju podjemne pogodbe. Iz tega pa še ni mogoče sklepati, da obstaja poklic pomočnika stečajnega upravitelja in še manj, da je vsakršna pomoč stečajnemu upravitelju nujno povezana z obstojem pooblastila. Ena oseba lahko namreč ravna v korist druge osebe kot zastopnik, lahko pa tudi opravlja zgolj t. i. realna dejanja (realne akte; gl. npr. Možina v: Juhart, Možina in ostali, Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 152). V takšnem položaju pa je očitno bil R. U., ki je poleg tega opravljal dela le po potrebi.

24Morebitni zahtevek na temelju neupravičene obogatitve pa že zato ne more biti utemeljen, ker sta stranki medsebojno sklenili pogodbo. Morebitne zahtevke zaradi tega, ker ne more vrniti stvari v stanju, kot je bila ob sklenitvi pogodbe, lahko uveljavlja zgolj v okviru ZPPSL in OZ. V poštev bi prišli zlasti zahtevki na temelju četrtega in petega odstavka 604. člena OZ. Teh pa ni uveljavljal.

25Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

26Povrniti pa mora tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka upravičena do povrnitve nagrade v višini 375 OT (tar. št. 21 OdvT), ne pa tudi do povrnitve pavšala za materialne stroške v višini 20,00 EUR, ker za to ni pravnega temelja v sami OdvT. Upravičena je tudi do povrnitve DDV. Tožena stranka ji mora povrniti 209,99 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.