VSL Sodba II Kp 9637/2014

I. Pritožbi zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi A. A. izreče

pogojna obsodba,

v kateri se ji določi

kazen 1 (eno) leto zapora

in

prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 (šest) mesecev,

pri čemer se kazen zapora ne bo izrekla, če obtožena v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja; stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila pa se izvrši.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1. Izreklo ji je kazen enega leta zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas šest mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtožena dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 1.931,60 EUR, plačati pa mora tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družine C. ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je oškodovano družino C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

2Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka pritožuje zagovornica obtožene. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtoženo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da spremeni zaporno kazen v pogojno obsodbo ter obtoženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi, ob odsotnosti kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženo A. A. utemeljeno spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja.

5S stopnjo prepričanja je bilo namreč ugotovljeno, da je obtoženka kot voznica motornega vozila, v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, kršila dolžnostno ravnanje. In sicer dolžnostno ravnanje kot ga vsebuje določba drugega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), po kateri mora voznik, ki se približuje prehodu za pešce, voziti posebno previdno in s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce. Navedena določba torej vozniku motornega vozila nalaga, da v primeru približevanja prehodu za pešce vozi s takšno previdnostjo in s takšno hitrostjo, da pešcem (kot šibkejšim udeležencem v prometu) omogoči varen prehod cestišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obtoženka - četudi je dokazni postopek pokazal, da je pred trčenjem vozila s hitrostjo 50,9 km/h in da bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke B. B. imela možnost z zaviranjem preprečiti nesrečo, če bi na mestu reagiranja peljala s hitrostjo 21,6 km/h oz. po ugotovitvah strokovne priče G. G. 33 km/h - zahtevane skrbnosti in previdnosti ni izkazala. Ob ugotovitvi, da peška C. C., ki je na prehod za pešce pritekla izza vozil (kot se navaja v izreku izpodbijane sodbe), za obtoženko ni mogla predstavljati nepričakovane ovire in torej ravnanje peške za obtoženko v smislu njene kazenske odgovornosti, ni bilo razbremenilno.

6S tem se ne strinja pritožnica, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je obtožena imela realno možnost nesrečo preprečiti. Pritožnica izpostavlja, da je bila na nasprotnem voznem pasu kolona stoječih oziroma počasi pomikajočih se vozil ter da je bila deklica C. C. visoka 1,32 metra, zaradi česar je obtoženka ni mogla videti čez stoječa vozila (osebna vozila srednjega razreda), ko je le-ta stekla čez prehod za pešce. Pritožba še navaja, da je imela obtoženka realno možnost deklico videti, ko je bila le-ta od mesta trčenja oddaljena približno 3,0 metre, kot je navedel izvedenec B. B. Glede na vse navedeno obtoženka deklice ni mogla pravočasno opaziti in nesreče preprečiti.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedena pritožbena teza, do katere se je kritično opredelilo že sodišče prve stopnje, ni utemeljena. V obravnavani zadevi je bilo - glede na zatrjevano kršitev dolžnostnega ravnanja - ključno vprašanje, ali je bila deklica - peška v danih okoliščinah pričakovana ovira na prehodu za pešce ali ne. Nobenega dvoma ni, da gre za dejansko vprašanje, ki je v domeni sodišča, zato je zmotno stališče pritožnice, da je za ugotavljanje obtoženkine odgovornosti v zvezi z očitano kršitvijo drugega odstavka 45. člena ZPrCP, ključnega pomena ugotovitev izvedenca B. B., da je obtožena v danih okoliščinah odreagirala običajno in da bi imela možnost z zaviranjem preprečiti nesrečo, če bi na mestu reagiranja peljala s hitrostjo 21,6 km/h. Dolžnostno ravnanje, ki je obtoženki nalagalo previdno in kar se tiče hitrosti, posebej prilagojeno vožnjo, se namreč ne ugotavlja (zgolj) na podlagi tehničnih izračunov, kot jih je podal izvedenec cestno prometne stroke, ampak s celovito presojo konkretnih okoliščin, ki (v objektivnem in subjektivnem smislu) determinirajo kritično prometno situacijo, o čemer bo več govora v nadaljevanju. Pritožbenemu stališču, da peška v konkretnem primeru ni bila pričakovana ovira, sodišče druge stopnje tako ne more slediti.

8Kot je na podlagi zagovora obtoženke in izpovedb prič D. D. in E. E. ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil promet na nasprotnem smernem vozišču obtoženke gost oziroma je bila tam počasi se premikajoča in tudi občasno stoječa kolona vozil. Zmotno je stališče zagovornice, da gre za razbremenilno dejstvo, zaradi katerega obtoženka ni mogla pričakovati, da bo nekdo lahko prečkal cestišče. Prav nasprotno, navedena okoliščina, ki je v določeni meri zastirala pogled na začetek leve strani prehoda za pešce, izkazuje, da bi morala biti obtoženka, ki je vozila v nasprotni smeri - ob splošno znanem dejstvu, da pešec praviloma prečka cestišče prav na prehodu za pešce, tudi v primeru če je na enem voznem pasu stoječa kolona vozil - še toliko bolj pozorna na dogajanje na in ob cestišču. Da je šlo v danem primeru za območje, kjer je nedvomno pričakovano prečkanje cestišča, kaže tudi večje število prehodov za pešce. Pred kritičnim prehodom sta se glede na smer vožnje obtoženke nahajala (že) dva prehoda za pešce, pri čemer je obtoženka cesto, ki pelje skozi mestno središče ..., dobro poznala. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pred prečkanjem ceste s strani oškodovanke, kritični prehod za pešce (prav tako z leve strani) prečkal že pešec E. E. Slednji se je, kot izhaja iz njegove izpovedbe, v trenutku trčenja nahajal le pet do šest metrov od prehoda za pešce, kar po logiki stvari pomeni, da je cesto prečkal relativno kratek čas pred deklico. Torej bi ga obtožena - glede na to, da je tam cesta ravna, pregledna in opremljena z dvema pločnikoma za pešce (kot izhaja iz skice prometne nesreče in albuma fotografij) - ob normalni pozornosti morala in mogla opaziti in bi tudi iz tega razloga lahko sklepala oziroma pričakovala, da bo (lahko) še kdo drug prečkal cesto v danih razmerah. Ob tem pa sodišče druge stopnje dodatno izpostavlja še eno (spisovno izkazano) okoliščino, ki se smiselno navaja tudi v razlogih izpodbijane sodbe, in sicer da je bila sedemletna oškodovanka v družbi svojega 15 - letnega brata. Le-ta jo je kritičnega dne spremljal, kar je med drugim potrdil E. E., ki je pojasnil, da je videl deklico in fanta, preden je sam prečkal cestišče in sicer sta se takrat, ko je šel mimo njiju, nahajala kakšen meter in pol od prehoda za pešce. V dokaznem postopku je bilo smiselno ugotovljeno, da F. sestre ni pospremil do sredine cestišča, sicer bi po ugotovitvi izvedenca cestnoprometne stroke obstajala velika verjetnost, da bi bil še sam povožen. Očitno pa se je (glede na časovni potek dogodkov) F. - ki je bil po laični oceni E. E. za kakšno glavo višji od deklice - v kritičnem časovnem obdobju nahajal, ali na robu pločnika ali pa na samem začetku prehoda za pešce. In čeravno on ni prečkal cestišča tako kot oškodovanka, je po oceni pritožbenega sodišča predstavljal dodatni "signal", da bi se obtoženka (ob vseh že pojasnjenih okoliščinah glede cestno prometnih razmer) prehodu za pešce morala približevati posebej previdno, pazljivo in s primerno hitrostjo. Torej na tak način, da bi se (skladno z zapovedjo kot jo določa drugi odstavek 45. člena ZPrCP) lahko pravočasno in varno ustavila pred oziroma na prehodu za pešce, po katerem je v kritičnem trenutku iz leve strani pritekla oškodovanka.

9Pri tem oškodovanka - četudi je (bolj ali manj hitro) pritekla izza stoječe oziroma počasi premikajoče se kolone vozil in je bila zaradi svoje telesne višine slabše zaznavna (kot je ugotovil izvedenec cestno prometne stroke) - zaradi obstoja zgoraj navedenih dejstvenih okoliščin, ki jim zagovornica v pritožbi sploh ne oporeka, ni predstavljala nepričakovane ovire na cesti. Pritožnica z argumentom, da je bila izključno peška tista, ki je ustvarila oziroma s svojim ravnanjem povzročila kritično prometno situacijo in s tem pretrgala vzročno zvezo med dolžnostnim ravnanjem obtoženke in nastalo prepovedano posledico, v pritožbenem postopku (tudi upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje predstavljenih in vsebinsko primerljivih judikatov) ne more uspeti. Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ker kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, se pritožbeni predlog glede izreka oprostilne sodbe izkaže kot neutemeljen.

10Pač pa je utemeljena pritožba zagovornice v delu, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji, saj tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavani zadevi, četudi je s smrtjo otroka nastopila izredno huda oziroma tragična posledica, ni potrebno poseči po izreku najstrožje kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo številne olajševalne okoliščine, ki se kažejo v dosedanji (sodni in upravni) nekaznovanosti obtoženke, v tem, da jo je omenjeni dogodek - zaradi katerega je bila hospitalizirana in je bila dalj časa deležna medikamentozne terapije ter tudi bolniškega staleža - izredno prizadel, pokazala je tudi zelo sočuten in nadvse primeren človeški odnos do svojcev oškodovanke, pri čemer je tudi sama mati mladoletnega otroka, za katerega mora skrbeti. Se pa sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da je navedenim "odmernim" okoliščinam sodišče prve stopnje dalo nekoliko premajhno težo in da je, tudi upoštevajoč prispevek oškodovanke (kar sicer ne vpliva na obstoj kazenske odgovornosti), obtoženi A. A., tudi če se upošteva teža in narava kaznivega dejanja ter dejstvo, da je ravnala z nezavestno malomarnostjo kot najmilejšo obliko krivde, utemeljeno in pravično izreči sankcijo opominjevalne narave. Torej pogojno obsodbo v kateri je, ob izkazani pozitivni prognozi (tretji odstavek 58. člena KZ-1) sodišče druge stopnje določilo kazen eno leto zapora, ki se ne bo izrekla, če obtožena v preizkusni dobi treh let - ki je potrebna in primerna glede na težo in naravo delikta - ne bo storila novega kaznivega dejanja. Iz razlogov, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je določilo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev, ki pa se upoštevajoč določilo drugega odstavka 323. člena KZ-1, v zvezi s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1, takoj izvrši.

11Pritožnica predlaga, da se obtoženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Navaja, da skrbi za devetletno hčerko, s katero živita sami v najetem stanovanju, za kar plačuje mesečno najemnino v znesku 170,00 EUR, mesečni stroški za stanovanje pa znašajo približno 190,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predlog ni utemeljen, saj obtoženka, kot izhaja iz predložene dokumentacije, prejema osebni dohodek v višini 936,53 EUR, s povračilom potnih stroškov 988,73 EUR, poleg tega pa prejema tudi preživnino za hčerko v višini 180,00 EUR. Glede na navedene dohodke pritožbeno sodišče ugotavlja, da s plačilom stroškov kazenskega postopka ne bo ogroženo preživljanje obtoženke in njene hčerke. Poleg tega pa ima obtožena možnost zaprositi za obročno plačevanje stroškov, o čemer pa bo (v primeru podanega predloga) odločalo prvostopenjsko sodišče.

12Glede na zgoraj povedano je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice obtožene A. A. delno ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sicer pa je po ugotovitvi, da niso podane kršitve na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.