VSRS Sodba II Ips 311/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 280,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca v 15 dneh z nepremičnine (parcele ... oz. parcele št. 872/4, k. o. ...) odstraniti nasip (nasutje) na njenem jugovzhodnem delu, ob meji s sosednjo nepremičnino (parcelo ... oz. parcelo št. 929/21, k. o. ...) v skupni dolžini 41,2 m ter višini 0,76-2,14 m, ob betonski škarpi, skupne prostornine 106 m3 in tlorisne površine 128 m2, po natančnih izmerah, izračunih in prikazu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke oziroma iz skic, ki so sestavni del izreka sodbe; na navedeni nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje z zatravitvijo površine, oblikovane po odstranitvi nasutega materiala, ter jo tožnici izročiti v neposredno in izključno posest, prazno oseb in objektov (I.1. točka izreka sodbe). Tožencema je prepovedalo vsakršno sedanje in nadaljnje vznemirjanje s poseganjem v lastninsko pravico tožnice na tej nepremičnini, zlasti v obliki postavitve nasipa ali podobne uporabe nepremičnine (I.2. in I.3. točka izreka sodbe). Naložilo jima je povrnitev pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje v njeni I.2. in I.3. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 184/2016 z dne 14. 7. 2016 sta toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala sta razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Priglasila sta stroške revizijskega postopka.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- toženca sta v letih 2006/2007 na delu tožničine parcele ob betonski škarpi na meji s svojo parcelo navozila material in postavila nasip ter ga skupaj s preostalim delom tožničinega zemljišča urejala (čistila in kosila);

- za gradnjo nasipa in za urejanje zemljišča sta pridobila ustno soglasje tožničine hčerke A. A., ki je delovala v imenu in za račun tožnice;

- uporaba zemljišča je bila brezplačna, njeno trajanje pa z ustnim dogovorom ni bilo določeno;

- tožnica je toženca z dopisom z dne 29. 8. 2010 pozvala na odstranitev nasipa.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da toženca s postavitvijo nasipa nista ravnala protipravno, saj sta imela za to soglasje tožnice. Njuno razmerje s tožnico je mogoče opredeliti kot prekarij, ki dovoljuje uporabo stvari do preklica (974. paragraf Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ, in tretji odstavek 583. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tak preklic je predstavljal tožničin dopis z dne 29. 8. 2010, najkasneje pa trenutek vložitve tožbe. Po tem trenutku toženca nimata več pravne podlage za brezplačno uporabo in posest tožničine nepremičnine. Nasip morata zato odstraniti in tožnici vrniti nepremičnino v posest (92. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

7Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo le v delu, ki se je nanašal na prenehanje in na prepoved nadaljnjega vznemirjanja s poseganjem v lastninsko pravico tožnice (99. člen SPZ), saj postavitev nasipa s soglasjem tožnice ni pomenila protipravnega vznemirjanja. Zato tudi ni podlage za bodočo prepoved vznemirjanja.

8Pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje, ko se je ukvarjalo z vsebino dogovora med strankami (rok uporabe zemljišča, odplačnost), ugotavljalo dejansko stanje mimo in preko tožbenih navedb, je sodišče druge stopnje zavrnilo. Pojasnilo je, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s trditveno podlago tako tožeče kot tožene stranke in da sta prav toženca sama trdila, da je obstajal ustni dogovor o postavitvi nasipa, in da je bil dogovor trajen. Nista pa trdila, da bi morala za to kaj plačati. O vseh tožničinih trditvah sta se toženca imela možnost izjaviti. Sodba sodišča prve stopnje zato ne pomeni sodbe presenečenja.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo kontradiktornosti, ker sta odločitev oprli na nezatrjevana dejstva glede obstoja dogovora za uporabo dela nepremičnine za določen čas.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

11Revizijske navedbe je mogoče strniti v očitek, da naj bi sodišči nižjih stopenj svojo odločitev oprli na nezatrjevano dejstvo glede obstoja dogovora za uporabo dela nepremičnine za določen čas ter hkrati na pravno podlago (prekarij), ki je tožnica ni uveljavljala. Tožnica naj bi svoj zahtevek gradila na povsem drugi podlagi (obstoj dogovora naj bi zanikala), toženca pa naj bi trdila, da je bil dogovor trajne narave. Nepojasnjeno naj bi ostalo, na čigavi trditveni podlagi naj bi temeljil zaključek o sklenitvi dogovora za določen čas. Po mnenju tožencev bi moralo že sodišče prve stopnje stranke seznaniti o svojem pravnem naziranju. Šlo naj bi za sodbo presenečenja ter za kršitev načela kontradiktornosti, zlasti pravice tožencev do izjave (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja na svoje navedbe s prvega naroka za glavno obravnavo 25. 2. 2013, da toženca nista imela dovoljenja za trajno odložitev materiala na njenem zemljišču. Izrecno naj bi prerekala njuno trditev, da je bil namen strank v trajnosti (dovoljenega) stanja. To naj bi dokazoval že sam tožničin poziv na odstranitev nasipa z dne 29. 8. 2010. Zanikanje kakršnegakoli dogovora v zvezi z rabo zemljišča pa naj bi po mnenju tožnice (s sklepanjem z večjega na manjše) hkrati pomenilo tudi zanikanje časovno neomejene rabe.

Presoja utemeljenosti revizije

13Revizija ni utemeljena.

14Tožnica je zahtevala odstranitev spornega nasipa z dela svoje nepremičnine, vzpostavitev prejšnjega stanja, izročitev nepremičnine v posest in prepoved vznemirjanja. Okoliščine konkretnega primera kažejo, da gre za položaj, ko ni mogoča ostra razmejitev med tem, ali gre (deloma) za tožbo za vrnitev stvari (reivindikacijska tožba; 92. člen SPZ) ali (v celoti) za tožbo na prenehanje vznemirjanja (negatorna lastninska tožba; 99. člen SPZ).¹ Pri prvi mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Pri drugi mora (domnevni) lastnik izkazati, da ga kdo tretji (drugače kot z odvzemom stvari) protipravno vznemirja.

15Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala s tem, da naj ne bi nikoli dala soglasja za izgradnjo nasipa. Da je lastnica nepremičnine, na kateri je nasip postavljen, ni bilo sporno. Toženca naj bi imela ta del nepremičnine v dejanski posesti, saj sta tam kosila in ga urejala, s tem pa vznemirjala tožnico kot lastnico te nepremičnine. Na tožencih je bilo trditveno in dokazno breme, da imata za svojo posest pravno podlago (v smislu obrambe pred reivindikacijskim zahtevkom) oziroma da njuno vznemirjanje ni protipravno (v smislu obrambe pred negatornim zahtevkom). Toženca sta trdila in uspela dokazati, da sta za izgradnjo nasipa in urejanje dela parcele imela tožničino soglasje. Soglasja v kontekstu konkretne zadeve ni mogoče obravnavati izolirano, kot enostransko izjavo tožnice, temveč v okviru dvostranskega obligacijskega razmerja med tožnico in tožencema. Toženca nista trdila, da bi imela na nepremičnini kako od pravic stvarnega prava. Za nastanek teh morajo biti izpolnjeni bistveno strožji pogoji, kot za pridobitev obligacijskih pravic. Predvsem je poleg veljavnega zavezovalnega posla potreben tudi vpis pravice v zemljiško knjigo. Takih trditev v postopku ni bilo. Zastavilo se je torej vprašanje, za kakšno obligacijsko razmerje gre. S tem se še ni nazaj na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede vseh ostalih značilnosti in elementov tega razmerja. Sodišči nižjih stopenj sta povsem upravičeno presojali celotno trditveno podlago, ki sta jo v zvezi s tem razmerjem podala toženca. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev (in ne mimo njih) sta napravili pravni zaključek, da gre za prekarij.

16Pri zatrjevani kršitvi pravice do kontradiktornosti revidenta zmotno izhajata iz predpostavke, da naj bi bil (mimo trditvene podlage) ugotovljen obstoj dogovora za uporabo dela nepremičnine za določen čas. Značilnost prekarističnega razmerja je namreč prav v tem, da trajanje rabe ni določeno. Tako je bilo treba razumeti tudi trditve tožencev v postopku, saj zatrjevanega dogovora nista časovno zamejila, temveč sta trdila, da naj bi bil dogovor trajen, dolgoročen. Po naravi stvari gre torej za trditev o dogovoru za nedoločen čas. Trajnosti oziroma dolgoročnosti obligacijskega razmerja namreč ni mogoče razumeti tako, kot jo očitno zmotno razumeta revidenta, namreč da bi izključevala celo možnost njegove prekinitve.

Kaj takega bi pomenilo trajen poseg v tožničina lastninska upravičenja na nepremičnini. Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadar koli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ).² Po presoji revizijskega sodišča dovoljenja za izgradnjo nasipa tudi ni mogoče šteti kot določitev "namena uporabe" nepremičnine v smislu, ki bi terjal uporabo določbe drugega odstavka 583. člena OZ. Ta določa, da pogodba, katere čas trajanja ni določen, preneha, čim je izposojevalec stvar uporabil za pogodbeno določen namen ali s pretekom časa, v katerem je mogel to uporabo izvršiti. Razlaga, da je pogodbeno določen namen v trajnem obstoju nasipa, bi prav tako de facto izključila možnost prekinitve pogodbe in s tem prekomerno posegla v tožničino lastninsko pravico. Njeno lastninsko pravico bi v delu, kjer se nahaja nasip, izvotlila. Tožnici bi ostala le še gola, formalna lastninska pravica. Po drugi strani pa bi bili mimo pogojev, ki jih pravo določa za ustanovitev stvarnopravnih pravic, v korist toženk dejansko vzpostavljeni učinki, ki jih imajo le stvarne pravice.

17Izkaže se torej, da sodišči nižjih stopenj svoje odločitve nista oprli na nezatrjevana dejstva, temveč prav na dejstva, ki sta jih v postopku v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena zatrjevala toženca. Najustreznejšo zgornjo premiso odločanja (materialno pravo, pod katero je mogoče subsumirati ugotovljena dejstva) pa sodišče ugotovi sámo in je strankam ni treba zatrjevati. Zato ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta sodišči zatrjevana dejstva podvrgli določeni pravni podlagi, ki je v postopku ni prej nihče izrecno "poimenoval". Tudi ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta pri presoji zahtevka upoštevali vsa ugotovljena dejstva, ne pa le enega specifičnega, za katerega sta toženca menila, da je edino upoštevno, to je obstoj soglasja. To ne pomeni, da jima je bila odvzela možnost izjave glede ostalih dejstev - še več, ta dejstva sta celo sama zatrjevala. Uporabljena pravna podlaga pa nikakor ni tako nenavadna in nepričakovana, na njeno uporabo stranki nista mogli pomisliti. Pravica tožencev do izjave zato ni bila kršena.

Odločitev o reviziji

18Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

19V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženca z revizijo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko sta tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 280,60 EUR (210,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 50,60 EUR za 22% DDV).

¹ O primerih, ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine in je razmejitev med obema tožbama praktično nemogoča, glej npr. sodbo VS RS II Ips 93/2013 z dne 3. 4. 2014.
² Glej tudi § 974 ODZ: "Ako ni določeno ne trajanje ne namen rabe, ne nastane nobena prava pogodba, marveč neobvezna posodba do preklica (prekarij), in posodnik more izposojeno stvar poljubno nazaj terjati."