VSL Sodba II Cpg 553/2017

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 31436/2016 z dne 1. 4. 2016 (I. odstavek izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek glede glavnice 1.546,27 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.180,45 EUR od 27. 2. 2016 ter od zneska 365,82 EUR od 16. 3. 2016 dalje do plačila, ustavilo (II. točka izreka). V preostalem delu (glede plačila glavnice 1.093,11 EUR in zakonskih zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 443,83 EUR toženčevih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila določene storitve in dobave ter ji za to izdala vtoževana računa. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka računa delno plačala, neplačan pa je ostal znesek 1.013,11 EUR. Navedeni znesek ustreza znesku DDV, ki je bil toženi stranki obračunan z odločbo FURS. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je tožeča stranka ta isti davek toženi stranki obračunala že z računi, izdanimi tekom leta 2015. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je na posameznih računih postavka DDV bila navedena in da tožeča stranka ni trdila, da bi bila vrednost storitev, ki so bile z njimi zaračunane, višja od osnove za DDV, ki je navedena v seznamu računov v odločbi FURS. Zaključilo je, da je tožeča stranka DDV neupravičeno zaračunala in ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi takšnim zaključkom nasprotuje in vztraja, da je račune izdala v višini, kot je bila med strankama dogovorjena.

6Ključno vprašanje, na katerega je za rešitev predmetne zadeve treba odgovoriti tako je, ali so med strankama dogovorjene cene vključevale DDV. V sodni praksi je že uveljavljeno materialnopravno stališče, da se v primerih, ko stranki ob sklenitvi (podjemne ali prodajne) pogodbe in določanju pogodbene cene ne omenjata DDV-ja šteje, da je slednji v ceno vključen.¹ Trditveno in dokazno breme o nasprotnem je tako na strani stranke, ki zatrjuje, da je bil sklenjen dogovor, da DDV v pogodbeno določeno ceno ni vključen. V obravnavanem primeru je bilo torej trditveno in dokazno breme o tem na tožeči stranki. Slednja je tekom postopka večkrat navedla, da sta se pravdni stranki dogovorili za ceno storitev, ki jo sama imenuje "bruto cena". Navedla je tudi, da sta bili dogovorjeni le glede višine plačila, ne pa o tem, kakšen del plačila bo predstavljal DDV. Že iz njenih lastnih trditev tako izhaja, da se pravdni stranki nista pogovarjali o DDV-ju. Kot rečeno takšna situacija, ob pravilni uporabi materialnega prava, pripelje do zaključka, da je bil DDV v dogovorjeno ceno vključen. Tožeča stranka namreč drugačnega dogovora ni niti jasno zatrjevala,² kaj šele izkazala. Že iz navedenega izhaja, da je pritožba v pretežnem delu neutemeljena. Večji del pritožbe namreč predpostavlja, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena brez DDV (tožeča stranka pa je to postavko po pomoti zapisala v račune). V posledici ugotovitve, da je takšna predpostavka napačna (saj kot rečeno tožeča stranka dogovora ni izkazala), pritožba ne more uspeti z navajanji:

- da je bilo povsem vseeno, ali je na računih naveden DDV ali ne, saj bi tožeča stranka v obeh primerih za svoje storitve prejela isto plačilo,

- da bi bila v primeru, če FURS ne bi izdal sporne odločbe, obogatena tožena stranka, ki bi na tak način znižala skupno ceno, ki jo je plačala za storitve tožeče stranke,

- da je tožena stranka za vsak produkt in storitev plačala toliko, kot je bilo dogovorjeno.

7Dejstvo je (kot z nekoliko drugačno argumentacijo ugotavlja že sodišče prve stopnje), da je tožena stranka storitve in dobave tožeče stranke preplačala. Poleg osnove je namreč plačala tudi DDV, ki pa ga tožeča stranka ni bila upravičena zaračunati. Ta isti DDV ji je bil nato ponovno obračunan z odločbo FURS z dne 24. 3. 2016. Glede na navedeno je jasno, da je bila tožeča stranka s svojim ravnanjem (obračunavanjem DDV-ja, čeprav ni bila davčna zavezanka) neupravičeno obogatena. Njene pritožbene navedbe, da zgolj navedba postavke DDV na računih ne pomeni, da je bila tožeča stranka s tem obogatena, tako ne morejo biti utemeljene. Obogatitve namreč res ne izkazuje že sama (domnevna) napaka na računu. Utemeljuje pa jo ugotovitev, da so bile med pravdnima strankama dogovorjene cene, ki so vključevale DDV.

8Neresnični so nadaljnji pritožbeni očitki, da naj se sodišče prve stopnje sploh ne bi opredelilo do ključnih predpostavk neupravičene obogatitve - do vprašanj, ali je bila tožeča stranka v obravnavanem primeru obogatena in ali so bila plačila tožene stranke opravljena brez pravnega temelja. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povsem jasno zapisalo, da je bila tožeča stranka brez pravnega temelja obogatena za zneske DDV po računih iz leta 2015. Opredelitev do vprašanja obogatitve je torej podalo. Opredelitev do vprašanja, ali je tožena stranka zneske DDV po izdanih računih plačala brez pravnega temelja, pa izhaja iz konteksta odločbe - iz zaključka, da tožeča stranka ni imela pravnega temelja za obračunavanje DDV-ja, namreč izhaja, da ji je tožena stranka tega plačala brez pravnega temelja.³

9Pritožba ne more uspeti niti z očitkom, da je tožena stranka zneske DDV navedene na računih plačala, čeprav bi morala vedeti, da jih ni dolžna plačati, kar pomeni, da jih skladno s 191. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne more terjati nazaj. Takšne trditve je tožeča stranka sicer podala že tekom postopka na prvi stopnji, a jih je sama negirala z nadaljnjimi trditvami, da se vprašanje (ne)pravilnosti izdanih računov pri toženi stranki ni postavilo vse do prejema odločbe FURS, ki ji je naložila vračilo neupravičeno obračunanega DDV. Tožeča stranka je s takšnimi navedbami sama povedala, da tožena stranka v času, ko je račune plačevala, ni vedela da tožeča stranka ni upravičena zaračunavati DDV-ja. Tudi očitek, da bi to morala vedeti, saj so podatki o tem, kdo je davčni zavezanec in kdo ne javno dostopni, ni utemeljen. Vsakokratno preverjanje, ali je pogodbeni partner davčni zavezanec v primeru, ko iz računa izhaja obračun DDV, namreč presega okvire dolžne skrbnosti, ki jim je bila tožena stranka pri nastopanju na trgu dolžna zadostiti.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi in zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Glej npr. VSL sodba I Cpg 1376/2012, VSL sodba in sklep II Cpg 1344/2015 in VSL sodba I Cpg 1012/2013.
² V drugi pripravljalni vlogi je sicer navedla, da je logično, da sta se stranki dogovorili, da bo strošek DDV-ja nosila tožena stranka, a so takšne navedbe (ki tudi sicer ne pomenijo zatrjevanja, da je bil o tem dejansko sklenjen kakršenkoli dogovor) prepozne. V sporih majhne vrednosti mora namreč tožeča stranka vsa relevantna dejstva zatrjevati že v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe (451. člen ZPP).
³ V zvezi s tem je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbo Višjega sodišča v Celju, Cp 706/2014. Situacija v citiranem primeru se namreč bistveno razlikuje od obravnavane, saj prenos premoženja tam ni bil izveden na podlagi prodajne ali podjemne pogodbe, ampak na podlagi asignacije.