VSRS Sklep II DoR 147/2017

Predlog se zavrne.

1Tožnika sta v tej pravdi uveljavljala ugotovitev obstoja lastninske pravice na delu nepremičnine, katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Gre za zemljišče, ki v naravi predstavlja vrt in sadovnjak. Ta se v brežini vzpenja za stanovanjsko hišo tožnikov.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnikov ugodilo. Ugotovilo je, da sta bila tožnika v dobri veri, vse dokler ni izbruhnil spor glede lastništva nepremičnine v letu 2011 ali 2012. Tožnika, pred tem pa njuni pravni predniki, so sporno zemljišče po ugotovitvah sodišča prve stopnje dobroverno uporabljali vse od leta 1945. Dvajsetletna priposestvovalna doba se je tako iztekla leta 1965.

3Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4Toženec vlaga predlog za dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

- ali je z vidika materialnih in procesnih določb pravilna odločitev Višjega sodišča v Kopru, da v okoliščinah konkretnega primera ni presojalo omejitev priposestvovanja po drugem odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma, da naj bi toženčeve pritožbene navedbe v zvezi s tem predstavljale nedopustno in neupoštevno pritožbeno novoto;

- ali je z vidika materialnih in procesnih določb pravilna odločitev Višjega sodišča v Kopru, da v okoliščinah konkretnega primera toženec ne bi mogel uspeti z ugovorom po drugem odstavku 44. člena SPZ;

- ali je v okoliščinah obravnavnega primera pravilna odločitev nižjih sodišč o tem, da toženec ni uspel izpodbiti domneve o obstoju dobre vere tožnikov oziroma njunih pravnih prednikov, kot pogoja za izvenknjižno priposestvovanje.

5V zvezi s prvim vprašanje trdi, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo pravilo o pritožbenih novotah. Trdi, da se je na pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi konkretno skliceval že v svojem odgovoru na tožbo. Tam je navedel, da mu je sporno nepremičnino 15. 7. 2011 podaril njegov oče.

6V zvezi s prvo predlaganim vprašanjem pa predlagatelj v bistvenem delu sodiščema prve in druge stopnje očita, da pri presoji dobre vere tožnikov nista pravilno upoštevali dveh okoliščin. Prva je ta, da tožnika nista izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, druga pa ta, da niti onadva niti njun pravni prednik, ob dedovanju niso preverjali obsega zapuščine.

7Predlog ni utemeljen.

8Pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. Zato je Vrhovno sodišče predlog toženca zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).