VSK Sodba Cpg 34/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 684,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 77501/2015 z dne 30.6.2015, in sicer tako glede prisojene glavnične terjatve kot glede izvršilnih stroškov, ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 2.070,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se je spomladi leta 2013 pokazala potreba po aktivnem varovanju območja kompleksa K., saj je najemnik tožene stranke začel z obdelavo odpadkov. Zaradi tega je tožeča stranka za varovanje celotnega območja najela varnostno službo. Tožena stranka je namreč na nepremičnini opravljala gospodarsko dejavnost predelave odpadkov. Iz dejavnosti toženkinega najemnika izvira večja škodna nevarnost, in sicer tako za premoženje tožene kot tudi za premoženje tožeče stranke ter za zdravje in življenje ljudi. V tej zvezi je bilo izdano tudi okoljevarstveno dovoljenje, ki upošteva tudi večjo nevarnost za nastanek okoljske škode. Izstavitev računa v breme tožeče stranke vzpostavlja upniško-dolžniško razmerje zaradi opravljene storitve. Gre za finančno breme plačila, ki je na tožeči stranki. Potreba po varovanju se je izkazala tudi v letu 2015, ko se je na sporni nepremičnini tožene stranke začel požar, katerega so zaznali delavci tožnika. Sama sklenitev sodne poravnave med toženo stranko in družbo za varovanje ne vpliva na zgoraj opisane okoliščine. V skladu s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala konkretiziran odgovor na pritožbo ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Kondikcije in verzije imajo enake predpostavke kot vse reparacije, s tem da se jim pridruži še ena. Prikrajšanju, nastalem po eni stranki, se pridruži okoriščenje, nastalo drugi stranki v odsotnosti privolitve prikrajšanca. Ena od predpostavk obogatitvenih zahtevkov je prikrajšanje na strani osiromašene osebe. Prikrajšanje mora biti premoženjsko, kar pomeni, da premoženje preide iz ene stranke na drugo. Če stranka, ki trdi, da je prikrajšana, ne utrpi zmanjšanja svojega premoženja, niso podani pogoji za uveljavitev obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ.

7Zgolj izstavitev računa tretji osebi (brez da bi stranka račun tudi plačala) v tej zvezi nikakor ne zadostuje za ugotovitev obstoja prikrajšanja tožeče stranke, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Pravno relevantno je zgolj civilno pravno zmanjšanje premoženja, ne pa zmanjšanje v računovodskem pomenu besede (nastanek finančne obveznosti z izstavitvijo računa tretji osebi). Že iz tega razloga je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

8Poleg tega pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo treba konkretno zadevo obravnavati kot prepovedano gestijo. Kdor se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posel se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti (pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odločno nasprotovala delovanju varnostne službe, saj je ta služba njej oziroma njenemu najemniku povzročala le škodo), nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila (prvi odstavek 204. člena OZ). Tožeča stranka z angažiranjem varnostne službe ob vhodu v sporni kompleks K. v D. tudi ni izpolnjevala nobene zakonske dolžnosti tožene stranke, upoštevaje ob tem, da okoljevarstveno soglasje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, takšne obveznosti sploh ne predvideva (tretji odstavek 204. člena OZ). Poleg tega tožeča stranka tudi v tej zvezi ni niti trdila, da je imela kakršnekoli stroške, upoštevaje ob tem, da sama izstavitev računa tretji osebi še ne predstavlja premoženjskega prikrajšanja (prvi odstavek 202. člena OZ).

9Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

10Tožena stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 684,29 EUR (za odgovor na pritožbo 1200 odvetniških točk, za materialne stroške 22 odvetniških točk in 22 % DDV na odvetniško nagrado).