UPRS Sodba in sklep II U 347/2017-10

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razrešila dolžnosti odvetnika A.A., ki je bil z odločbo opr. št. Bpp 356/2015 z dne 30. 3. 2017 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči tožeči stranki v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 245154/2014. V 2. točki izreka je odločila, da ji pravica do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo opr. št. Bpp 356/2015 z dne 30. 3. 2017 v zvezi z odločbo opr. št. Bpp 356/2015 z dne 19. 3. 2015, preneha in ugotovila, da ji je bila brezplačna pravna pomoč neupravičeno dodeljena. V 3. točki izreka je tožeči stranki naložila vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči in sicer v zneskih, ki bodo izplačanih odvetniku B.B. in odvetniku A.A. na podlagi pravnomočnega sklepa o odmeri stroškov, ki se izplačajo iz naslova brezplačne pravne pomoči. S 4. točko izreka je bilo odločeno, da je tožeča stranka dolžna neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti v roku 15 dni od prejema posebnega sklepa.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo opr. št. Bpp 356/2015 z dne 19. 3. 2015 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 24154/2014 do izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Izvedba dodeljene brezplačne pravne pomoči je bila najprej zaupana B.B., odvetniku v Mariboru, ki pa je bi z odločbo opr. št. Bpp 356/2015 z dne 30. 3. 2017 razrešen na podlagi določila desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), za nadaljnjo izvedbo brezplačne pravne pomoči pa je bil določen A.A., odvetnik v Mariboru. Dne 10. 5. 2017 je organ za brezplačno pravno pomoč prejel vlogo tožeče stranke (upravičenca), v kateri prosi (tudi) za razrešitev odvetnika A.A. zaradi porušenega zaupanja vanj. To izhaja tudi iz vloge odvetnika A.A. z dne 17. 5. 2017, zaradi česar je soglašal s svojo razrešitvijo.

3Kot ugotavlja tožena stranka je iz spisa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 24154/2014 razvidno, da je odvetnik A.A. tožečo stranko zastopal na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2017. Na tem naroku je postavljal vprašanja obdolžencu (upravičencu), oškodovancu in priči, ko so bili le-ti zaslišani. Na koncu je odvetnik A.A. podal dokazne predloge, ki se naj izvedejo na naslednjem naroku. Nadalje iz uradnega zaznamka sodnice izhaja, da tožeča stranka (kot obdolženi) in oškodovanec nista želela podpisati zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2017 in da se je odvetnik A.A. na zapisnik podpisal za upravičenca. Na tem naroku je oškodovanec izjavil, da nepreklicno umika ovadbo in predlog za kazenski pregon zoper obdolženega C.C. zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v vezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zaradi navedenega je sodišče iz kazenskega spisa opr. št. št. I K 24154/2014 izločilo postopek za točko 3 obtožnega predloga opr. št. Mb-Kt/5232/2014 z dne 26. 1. 2015 in naslednjo obravnavo (v zvezi z očitano storitvijo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki ni predlagalni delikt in se preganja po uradni dolžnosti) razpisalo za dne 1. 6. 2017.

4Upoštevaje navedeno organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da niso podani objektivni razlogi za dvom v strokovno delo odvetnika in da so razlogi za razrešitev odvetnika A.A. na strani upravičenca (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Oškodovanec je sicer umaknil predlog za pregon zoper upravičenca, ker tega ne more storiti za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, morebitna izvedba predlaganega dokaza zato ne more biti v škodo obdolženca. Tudi dejstvo, da je odvetnik podpisal zapisnik na mestu, kjer je predviden podpis za obdolženega ne predstavlja ravnanja, zaradi katerega bi upravičenec utrpel škodljive posledice, predvsem zaradi dejstva, da je iz uradnega zaznamka sodnice razvidno, da tožeča stranka (obdolženi) ni želela podpisati zapisnika.

5Po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se v primeru, če strokovna služba za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka 30. člena ZBPP, šteje, da upravičencu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Glede na to, da sta bila tako odvetnik B.B. kot odvetnik A.A. razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, je organ na podlagi določbe 43. člena ZBPP ugotovil, da je bila upravičencu neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč. To je tožeča stranka v skladu z določbo drugega odstavka 43. člena ZBPP dolžna vrniti po izdaji posebnega sklepa o stroških.

6Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve pravil postopka. Povzema postopek dodeljevanja brezplačne pravne pomoči v zadevi opr. št. I K 24154/2014 Okrajnega sodišča v Mariboru in poudarja, da do razrešitve odvetnika B.B. ni prišlo zaradi različnih pogledov na zadevo, pač pa zaradi tega, ker je odvetnik zavlačeval postopke in bil neproduktiven. Tožnik pa je že 6. 4. 2017 na organ za brezplačno pravno pomoč naslovil dopis, da želi namesto odvetnika B.B. odvetnika D.D. Tudi v zvezi z razrešitvijo odvetnika A.A. navaja, da je ta v postopku zastopanja naredil več strokovnih napak, ki pa jih tožeča stranka v vlogi za njeno razrešitev ni navajala, ker odvetnika ni želela blatiti. Vendar kot ključna dogodka, zaradi katerih je predlagal razrešitev odvetnika A.A., navaja umik kazenskega pregona vseh kaznivih dejanj zoper njo in predlog odvetnika, ki je vztrajal pri kazenskem pregonu in predlogu za zaslišanje oškodovanca. S tem se je posledično kazenski postopek nadaljeval za kaznivo dejanje iz 1. točke obtožnega predloga. Mnenja je, da bi odvetnik moral sodišču in tožilstvu predlagati sklenitev poravnave, kar bi bilo za tožečo stranko ugodneje. Zaradi takšnega postopanja se je tožeča stranka počutila oškodovano, zato je bilo posledično zaupanje med njo in odvetnikom porušeno in nadaljnje sodelovanje več ni bilo mogoče. Prav tako opisuje dogodek, ki je botroval k porušenju njunega medsebojnega zaupanja, ko na naroku ni želel podpisati zapisnika, saj mu ni bilo omogočeno, da bi ga lahko predhodno prebral, pa ga je namesto njega podpisal odvetnik A.A. Organ za BPP v izpodbijani odločbi sicer navaja, da zaradi tega tožeči stranki ni nastala škoda, vendar pa je spregledal, da so bila zaradi tega kršena pravila postopka, ker se tožeča stranka ni imela možnosti prepričati o tem, kakšno vsebino zapisnika podpisuje oz. se tudi ni imela možnosti izjaviti o sami vsebini zapisnika in podati nanj pripombe, kar vsekakor ni zanemarljivo.

7Ker po navedenih dveh dogodkih tožeča stranka ni želela več zastopanja po odvetniku A.A., niti tega od njega ni bilo mogoče pričakovati, je na službo za brezplačno pravno pomoč naslovila dva dopisa in sicer dne 8. 5. in 10. 5. 2017, v katerih je prosila za razrešitev odvetnika A.A. Sodišče je sicer ravnalo pravilno, ko je odvetnika razrešilo, vendar je pri tem zmotno uporabilo pravo, ker ni določilo novega odvetnika. Razlogi, zaradi katerih je predlagala razrešitev odvetnika so bili takšni, da bi upravičevali postavitev novega odvetnika, ne pa odvzem pravice do brezplačnega zastopanja. Organ za brezplačno pravno pomoč bi moral pri razrešitvi odvetnika uporabiti določbe devetega odstavka 30. člena ZBPP. Posledično je zato nepravilna izpodbijana odločba in neutemeljen odvzem pravice do zastopanja na podlagi brezplačne pravne pomoči ter naložitev vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči.

8Ob vsem navedenem izpostavlja, da je prava neuka stranka in da bi jo organ za brezplačno pravno pomoč moral pravočasno opozoriti na posledice, ki bodo zaradi ponovnega predloga za razrešitev postavljenega odvetnika nastale. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je organ za brezplačno pravno pomoč odvetnika razrešil tik pred razpisanim narokom za dne 1. 6. 2017, tako da je tožeča stranka v kazenski zadevi ostala popolnoma brez obrambe. Zaradi takšnega postopanja ji je bila kršena pravica do obrambe in nezakonito poseženo v njene osnovne človekove pravice, posledično pa ji je nastala nepopravljiva škoda.

9V zvez z naložitvijo plačila vseh stroškov opozarja, da je prejemnica denarne socialne pomoči in da stroškov ne bo mogla poravnati. Poudarja, da v upravnem sporu ne uveljavlja več postavitve novega odvetnika po brezplačni pravni pomoči, saj se je v tem času kazenski postopek zaključil. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi oz. podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

10Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlagala, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se ji z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Je namreč prejemnica denarne socialne pomoč in nima denarnih sredstev za poplačilo v izpodbijani odločbi naloženih obveznosti. Posledično bi ji z izvršbo nastali nepotrebni dodatni stroški.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pojasnjuje, da ni ravnala v nasprotju z zakonom, ko tožeče stranke ni opozorila na posledice ponovne razrešitve odvetnika, saj ZBPP te dolžnosti organu za brezplačno pravno pomoč ne nalaga. V odločbi, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč razrešil odvetnika B.B. (odločba št. Bpp 356/2015 z dne 30. 3. 2017) je tožena stranka ugotovila, da je razlog za razrešitev odvetnika na strani tožeče stranke. Ta odločba je postala pravnomočna 9. 5. 2017. In ker je pri pregledu predmetne zadeve zaključila, da so tudi razlogi za razrešitev odvetnika A.A. na strani tožeče stranke, je ravnala v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP.

12Glede tožbenih navedb o podpisu zapisnika na naroku za glavno obravnavo ugotavlja, da je sodišče na zapisnik, ki se nahaja v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 24154/2014 zapisalo, da tožeča stranka ni želela podpisati zapisnika, zaradi česar ni prišlo po oceni tožene stranke do procesnih kršitev, kot jih zatrjuje tožeča stranka. Glede zahteve o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe pa tožena stranka pojasnjuje, da obveznost povračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči še ni nastala. Sklep o stroških odvetnika A.A. še ni pravnomočen, zaradi česar tožena stranka ni izdala sklepa o višini neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Zato predlagana začasna odredba ni potrebna. Predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Na podlagi predloženih upravnih spisov, izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se sklicuje. Pravilni in prepričljivi so po presoji sodišča tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

15Po določbi desetega odstavka 30. člena ZBPP lahko zahteva postavljeni odvetnik svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V enajstem odstavku istega člena ZBPP pa je določeno, da se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena, če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka tega člena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Po določbi 43. člena ZBPP se za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč šteje že plačana pravna pomoč, ki pa jo je upravičenec dolžan vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen z zakoniti zamudnimi obrestmi.

16Kot izhaja iz priloženih spisov, je bil v obravnavani zadevi odvetnik A.A. tožeči stranki dodeljen za izvedbo brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazensko zadevo I K 24154/2014 z odločbo št. Bpp 356/2015-14 z dne 30. 3. 2017. Hkrati je bil s citirano odločbo, na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, v zvezi z navedenim postopkom razrešen odvetnik B.B., ki mu je bila zaupana izvedba brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe organa št. Bpp 356/2015 z dne 19. 3. 2015. Iz spisov zadeve je tudi razvidno, da je tožeča stranka dne 7. 4. 2017, torej le nekaj dni po razrešitvi odvetnika B.B. in po tem, ko je bila brezplačna pravna pomoč zaupana odvetniku A.A., vložil novo vlogo, s katero je prosila za razrešitev oz. menjavo dodeljenega odvetnika v predmetnem kazenskem postopku in v tem postopku želela dodelitev odvetnika D.D. Ker v skladu z določbo devetega odstavka 30. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo lahko odloči o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti in namesto razrešenega odvetnika postavi drugega, organ za brezplačno pravno pomoč pa je ugotovil, da odvetnik A.A.po odločbi z dne 30. 3. 2017 niti ni začel opravljati dela, razlogov za njegovo razrešitev na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP ni našel, navedla pa jih ni niti tožeča stranka, je zahtevo zavrnil (odločba št. Bpp 356/2015 z dne 10. 4. 2017). Že dne 10. 5. 2017 je tožeča stranka vložila nov predlog za razrešitev postavljenega odvetnika iz razlogov porušenega medsebojnega zaupanja ter posledično zaradi nestrinjanja z dokaznimi predlogi podanimi v predmetni kazenski zadevi in zaradi dejstva, da je odvetnik namesto nje podpisal zapisnik glavne obravnave z dne 20. 4. 2017.

17V zvezi s tem sodišče pritrjuje stališču organa za brezplačno pravno pomoč, da v zadevi ne obstajajo razlogi za razrešitev odvetnika po devetem odstavku 30. člena ZBPP in da porušeno zaupanje med odvetnikom in tožečo stranko ni posledica nestrokovnega dela odvetnika, pač pa gre za subjektivni (negativni) odnos tožeče stranke do odvetnika, na kar kaže tako vloga za njegovo razrešitev z dne 7. 4. 2017 (ko odvetnik niti ni pričel z opravljanjem brezplačne pravne pomoči), kot tudi kasneje, v vlogi z dne 10. 5. 2017 izraženo nestrinjanje z dokaznimi predlogi in podpisom zapisnika o glavni obravnavi. Tako kot je pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, se kaznivo dejanje storitve lahke telesne poškodbe, ki se očita tožeči stranki, preganja po uradni dolžnosti. Zato umik kazenskega pregona s strani oškodovanca, na nadaljevanje kazenskega postopka ni imel vpliva. Posledično zato tudi ravnanje odvetnika glede postavljenega dokaznega predloga ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v škodo tožeče stranke. Sicer pa iz listin upravnega spisa izhaja, da je sodišče postopek v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje tatvine ustavilo in nadaljevalo postopek glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Kot je mogoče razumeti tožbene navedbe, pa se je tudi ta postopek že zaključil s poravnavo. Razloga za razrešitev odvetnika po devetem odstavku 30. člena ZBPP pa ne predstavlja niti zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi odvetnik namesto tožeče stranke podpisal zapisnik glavne obravnave. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je odvetnik sicer res zapisnik podpisal za upravičenca, vendar je iz uradnega zaznamka sodnice razvidno, da niti tožeča stranka niti oškodovanec nista želela podpisati zapisnika o glavni obravnavi, za svoje ravnanje pa nista navedla opravičljivih razlogov.

18Ker razrešenemu odvetniku v konkretni kazenski zadevi torej ni mogoče očitati, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, to pa ne izhaja niti iz predloženih spisov, sodišče po ugotovitvi, da so bili izpolnjeni razlogi za uporabo določb desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato kot neutemeljene in neizkazane zavrača pavšalne ugovore glede kršitev temeljnih človekovih pravic in pravice do obrambe. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni bila seznanjena z možnimi posledicami ponovnega predloga za razrešitev postavljenega odvetnika. Odločitev o tem, da pogoji za razrešitev odvetnika po devetem odstavku 30. člena ZBPP niso izpolnjeni (samo v tem primeru razrešitev odvetnika ne bi posledično pomenila izgube (že) dodeljene brezplačne pravne pomoči), je tožena stranka sprejela na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin. V postopku pa je bilo tožeči stranki omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi (138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP).

19Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Tožeča stranka je s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je v ZUS-1 posebej urejena v 32. členu in predstavlja institut, ki tožeči stranki omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih, pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba) oz. da doseže drugačno začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe je torej obstoj upravnega spora. Ker je v obravnavanem primeru sodišče o tožbi že pravnomočno odločilo, procesne predpostavke za odločanje o začasni odredbi več niso izpolnjene, zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.