UPRS Sodba I U 606/2016-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Svet Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za izločitev pooblaščene uradne osebe A.A. iz vodenja postopka opr. št. 306-79/2010 (1. točka izreka) in sklenil, da posebni stroški v postopku izdaje sklepa niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati nobenih takih subjektivnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost uradne osebe. Zatrjevani očitki, ki se nanašajo na vodenje postopka ter na nestrinjanje stranke glede razlogov za nepreložitev ustne obravnave, so lahko predmet izpodbijanja v postopku zoper končno odločbo. Zatrjevane napake, ki naj bi jih uradna oseba izvajala v postopku, lahko pomenijo le nestrinjanje stranke z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe, kar pa ne kaže na okoliščine, ki bi v smislu 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kazale na osebno pristranskost pri odločanju do katere izmed strank. Navedeni očitki sami po sebi ne morejo predstavljati izločitvenega razloga. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP obstaja le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno navedeno v 35. členu ZUP, je pa takšno, da bi vzbudilo dvom v nepristranskost uradne osebe. Iz očitkov ni mogoče razbrati pristranskega odnosa uradne osebe do strank ali upravne stvari. Tožnik ni izkazal, da bi bil neenako obravnavan, tudi ne v zvezi z okoliščinami preložitve obravnave. Razlogi, ki jih je navedel tožnik, ne predstavljajo izločitvenih razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, hkrati pa tudi ne okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe (37. člen ZUP).

2Tožnik se s tako odločitvijo organa ne strinja in vlaga tožbo, ker meni, da so bila bistveno kršena pravila postopka, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in da je bil napačno uporabljen materialni zakon (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da so trditve organa pavšalne. Pri vodenju postopka pred toženko je zaradi subjektivnih okoliščin uradnih oseb prišlo do hujših kršitev postopka, to je načela zakonitosti in načela zaslišanja stranka ter s tem načela kontradiktornosti po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Uradna oseba A.A., nato pa po pridobitvi pisnega pooblastila še uradna oseba B.B., sta vodila obravnavo in odločala tako, da je bilo jasno razvidno, da sta o zadevi vnaprej že odločena. Pojasnjuje, kako je bila v primerjavi z drugimi strankami neenako obravnavana. Prišlo je tudi do napačnega vabljenja zakonitih zastopnikov družb kot prič. Zaradi odločitve uradne osebe, katere izločitev zahteva, ne more biti prisoten pri zaslišanju, kar je v nasprotju z določili ZUP. Primarno predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in odloči, da se uradna oseba A.A. izloči iz vodenja postopka v zadevi pod opr. št. 306-78/2010 (pravilno 306-79/2010). Podredno predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

3Toženka na tožbo odgovarja, da ni jasno, katera pravila postopka naj bi bila kršena pri izdaji izpodbijanega sklepa. Prav tako ni jasno, kateri materialni zakon naj bi bil napačno uporabljen. Tožnik ni konkretiziral, katere sporne odločitve naj bi sprejela uradna oseba A.A. Morebitne kršitve postopka (četudi bi do njih prišlo, pa ni) ne predstavljajo izločitvenega razloga. Poleg zatrjevanih objektivnih okoliščin manjka konkretizirano zatrjevanje subjektivnih okoliščin na strani uradne osebe, na katerih naj bi nastal dvom v nepristranost. Gre bodisi za temeljno nerazumevanje instituta izločitve bodisi za zlorabo procesne pravice za zavlačevanje upravnega postopka. Dejstvo, da posebna tožba zaradi določenih domnevnih procesnih kršitev ni dopustna, ne pomeni, da je mogoče to pravilo obiti z navajanjem teh domnevnih kršitev kot izločitvenega razloga v upanju, da bi se to presojalo kot predhodno vprašanje. Tožnik z ničemer ne opiše, iz česa naj bi izhajala zainteresiranost pooblaščene uradne osebe za izid postopka, niti katera oseba naj bi bila tretja zainteresirana, ki bi pristranski uradni osebi narekovala kršenje pravil postopka v svojo korist ali škodo katere izmed strank. Domnevna neenaka obravnava strank, ki bi bila v korist eni stranki na račun druge, ne more biti podana, saj v postopku ni strank z nasprotnim interesom. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna presoja zahteve za izločitev uradne osebe A.A. iz postopka presoje kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki je v teku pred toženko (opr. št. 306-79/2010). Zahtevo je tožnik utemeljeval z okoliščinami, katere po njegovem mnenju vzbujajo dvom o nepristranskosti te uradne osebe. Organ je tožnikovo zahtevo zavrnil ob ugotovitvi, da uveljavljane okoliščine niso podlaga za izločitev po 37. členu ZUP (in tudi ne po 35. členu tega zakona), torej da izločitveni razlog ni izkazan. Tožnik takšni odločitvi organa nasprotuje.

6Po drugem odstavku 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja toženke uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. Po prvem odstavku 37. člena ZUP, ki je relevanten v konkretnem primeru, lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine poleg tistih iz 35. člena tega zakona vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev.

7Tožnik v zvezi z okoliščinami, ki po njegovem prepričanju utemeljujejo izločitev A.A., najprej ugovarja kršitve načela zakonitosti in načela zaslišanja stranke (načela kontradiktornosti). Nato trdi, da je ta uradna oseba (poleg uradne osebe B.B.) kljub njegovim opozorilom vodila obravnavo in odločala tako, da je bilo jasno razvidno njeno prepričanje o izidu postopka. Navaja tudi, da naj bi bil neenako obravnavan v primerjavi z drugimi udeleženci postopka. Na ustno obravnavo 1. 12. 2015 je bil vabljen kot stranka ob 9.00 uri, na obravnavi je bil poleg pooblaščenke prisoten tudi direktor C.C. Na isto obravnavo pa je bil isti direktor vabljen tudi kot priča ob isti uri. Trdi, da ni nikoli predlagal, da se njegov zakoniti zastopnik zasliši kot priča, ampak kot stranka. Direktorju C.C. je bil dan pravni pouk kot priči. Pojasnjuje, da ko sta se želela pridružiti obravnavi druga dva zakonita zastopnika strank v postopku, D.D. in E.E., so ju pozvali, naj počakajo zunaj in na svoje zaslišanje, saj so priče. F.F., ki pa je bil prav tako zakoniti zastopnik družbe v postopku pred toženko, pa je bil, razen v krajšem obdobju, stalno prisoten pri zaslišanju, prav tako tudi H.H. kot zakoniti zastopnik še ene družbe v tem postopku.

8Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori, ki naj bi se nanašali na uveljavljani izločitveni razlog (kar je predmet presoje predmetnega upravnega spora), pavšalni in neutemeljeni. Iz v tožbi očitanih nezakonitosti in zatrjevane neenake obravnave ni razvidno, natančno kako naj bi ravnanja A.A. kazala na njeno pristransko prepričanje o izidu postopka pred toženko, tako da bi bilo treba to uradno osebo izločiti iz postopka. Pri zatrjevanem bi lahko šlo kvečjemu za očitane kršitve postopkovnih pravil, ki pa tudi sicer v tožbi niso jasno konkretizirane, kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na tožbo. Tako ne predstavljajo izločitvenega razloga v smislu 37. člena ZUP, ampak so lahko z vidika pravilnosti in zakonitosti predmet eventualne sodne presoje, ker bo, če že, te kršitve tožnik lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev toženke, s katero bo postopek opr. št. 306-79/2010 zaključen oziroma v okviru ustreznih pravnih sredstev.

9Prav tako ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da bi lahko utemeljevale izločitev uradne osebe A.A. okoliščine glede razpisa obravnave oziroma predlogov tožnika za njeno preložitev, pri čemer naj bi bil tožnik drugače obravnavan kot druge stranke, ker predlogoma za preložitev naj ne bi bilo ugodeno iz neutemeljenega razloga. Na podlagi tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, konkretno kako naj bi opisano v kontekstu obravnavanega primera lahko kazalo že na pristranskost uradne osebe A.A. To velja tudi glede posebej ugovarjane kršitve načela kontradiktornosti oziroma načela zaslišanja stranke, saj tožnik z golim citiranjem določil ZUP ne more utemeljevati, zakaj meni, da je podan dvom o nepristranskosti uradne osebe.

10Zaključno sodišče še ocenjuje ob upoštevanju vseh v tožbi zatrjevanih in upoštevanih okoliščin kot celote, da v objektivnem in subjektivnem pogledu ni verjetne podlage za sklepanje, da je na osnovi zatrjevanega podan (upravičen) dvom v nepristranskost A.A. Trditveno in dokazno breme v zvezi z izločitvenim razlogom je po prvem odstavku 37. člena ZUP na tožniku, ki samo s pojasnjevanjem zatrjevanih kršitev procesne narave tega bremena ni zmogel, glede drugih navedb pa ni konkretno pojasnil, zakaj naj bi vzbujale dvom v nepristranskost uradne osebe. Pravilnost in zakonitost vodenja postopka samo po sebi ni izločitveni razlog; tožnik pa želi ravno to, torej v bistvenem na podlagi samih predstavljenih postopkovnih kršitev oziroma nepravilnosti v postopku, do katerih naj bi prišlo po njegovem mnenju, uveljavljati izločitveni razlog v smislu 37. člena ZUP. Iz v tožbi opisanega ravnanja uradne osebe A.A. ni mogoče z zadostno verjetnostjo sklepati, da bi bil zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o nepristranskosti te uradne osebe v kontekstu konkretne zadeve in kar bi (negativno) vplivalo na percepcijo javnosti o neodvisnosti in nepristranskosti delovanja toženke. Upoštevati je namreč treba, da če bi stranka lahko zgolj zaradi nestrinjanja z vodenjem postopka dosegla izločitev pooblaščene uradne osebe, potem bi lahko na ta način sama vplivala na izid postopka, da bi bil zanjo ugoden, kar pa bi bilo v direktnem nasprotju z namenom instituta izločitve. Zatrjevane nepravilnosti oziroma kršitve zakona bodo, kot že povedano, lahko predmet naknadne sodne presoje skladno z določili ZUS-1. Odločitev organa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe A.A. iz vodenja postopka je torej pravilna.

11Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka

12Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.