VSM Sodba IV Kp 10258/2016

I. Pritožba zagovornice obdolženega M. H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 10258/2016 z dne 15. 3. 2017 obdolženega M.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, oškodovanko N.D. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 25.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti obtožbe, ali podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika, njo pa povabi na sejo senata, kar pritožbeno sodišče ni storilo, ker je ugotovilo, da njena navzočnost za razjasnitev stvari ni potrebna (člen 445 ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe nedopustno presplošen in zato nesklepčen. Manjka namreč konkretnejši opis obdolženčevega ravnanja, s katerim naj bi povzročil telesno poškodbo oškodovanki. Navedba, da naj bi "oškodovanko vrgel na tla ter jo vlekel" je presplošen, ker ni jasno, na kakšen način naj bi to počel, še posebej v oziru na mehanizem nastanka poškodb, ki bi jih naj oškodovanka pri tem utrpela. Pri tem se obdolženec opira na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. K., iz katerega izhaja, da so poškodbe v notranjem delu leve nadlahti pri oškodovanki lahko nastale z namernim udarcem ali s stiskom za levo nadlahet, lahko pa tudi v primeru dvigovanja s tal in prijemanja za levo nadlahet ob pomoči, ko je padala po tleh zaradi slabosti ali celo izgubila zavest. Smiselno enako je izvedenec pojasnil mehanizem nastanka podplutb na notranji in zunanji strani desnega stegna oškodovanke, pri čemer bi po njegovem ta poškodba lahko nastala kot posledica samo prijemanja za levo stegno ob poskusu dvigovanja s tal. Tudi podplutba na zunanji strani leve goleni z manjšo odrgnino je lahko po izvedencu nastala kot posledica vlačenja po tleh, premikanja (plazenja) po tleh, lahko tudi z udarcem s topim predmetom ali z brco, lahko pa je nastala tudi ob stisku za golen in oplaženju z nohti. Izvedenec nobenega izmed opisanih mehanizmov ni opredelil kot verjetnejšega od drugih in je tako posredno potrdil, da so poškodbe lahko nastale tudi na takšen način, kot je to opisal obdolženec v svojem zagovoru.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Dejanje obdolženca opisano v prvostopnem krivdnem izreku ima vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Obdolžencu se v opisu kaznivega dejanja očita, da je oškodovanko tako telesno poškodoval, da je bila začasno prizadeta njena zunanjost in začasno zmanjšana njena zmožnost za delo, ko jo je vrgel na tla ter jo vlekel, s tem pa ji povzročil več udarnin na desnem stegnu z manjšo odrgnino na notranji stegna in udarnino leve nadlahti, z manjšo odrgnino na zunanji strani leve goleni. Iz navedenega opisa je jasno razviden obdolženčev način izvršitve kaznivega dejanja, kakor so jasno opredeljene tudi posledice, ki jih je s tem povzročil pri oškodovanki. Pritožbena trditev, da je opis presplošen in zato nesklepčen, je vsled navedenega napačna, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa ne obstaja. Sicer pa zagovornica v okviru tega pritožbenega razloga s povzemanjem mnenja izvedenca medicinske stroke A. K., dr. med., kar zadeva mehanizem nastanka poškodb pri oškodovanki, razlaga pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj zatrjuje, da mnenje potrjuje zagovor obdolženca, v katerem je navajal, da je želel zgolj pomagati nezavestni in na tleh ležeči oškodovanki, ter da je poškodbe lahko utrpela pri izvajanju njegove pomoči. Navedeno sodi v pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ne izkazuje pa v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Enako velja tudi za pritožbeno uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba kršitve z ničemer ne opredeli, saj ne pojasni, v čem bi naj zatrjevana kršitev bila in kako bi naj vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti in je zato pritožba pri uveljavljanju tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.

Pritožba zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožba ne navaja ničesar, s čemer bi utemeljila navedeni pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče pa kršitve kazenskega zakona pri preizkusu napadene sodbe pri uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero zagovornica ne soglaša, pri čemer podaja lastno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in jo obrazložilo v napadeni sodbi.

Pritožba navaja, da zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni in nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih, zbranih podatkih in v izvedenih dokazih, da so z njimi celo v nasprotju in da se sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo glede številnih neskladnosti v izjavah oškodovanke, temveč je njeni izpovedbi nekritično sledilo. Povsem pa je prezrlo zagovor obdolženca ter ga je pavšalno zavrnilo, sklicujoč se na neke irelevantne okoliščine, ki so lahko zgolj podlaga za špekulacije. Ni pa se oprlo na v postopku ugotovljena dejstva in listinske dokaze. Ti po pritožbi v celoti potrjujejo zagovor obdolženca, da je želel oškodovanki zgolj pomagati, ko jo je našel nezavestno in na tleh ležečo. Do nekaterih dokazov se sodišče sploh ni opredelilo. Izpoved oškodovanke, ki je v bistvu edina priča samemu dogajanju, je polna kontradiktornosti in nelogičnosti v primerjavi z izjavami, ki jih je dala policiji, sodišče pa ta neskladja opravičuje s tem, da je oškodovanka v času napada nanjo bila vinjena. Pri tem spregleda, da je oškodovanka to zanikala in da je vztrajala, da je izpoved, ki jo je dala na sodišču, pa čeprav drugačna od njenih navedb v predkazenskem postopku, povsem resnična. Ugotovljena neskladja niso minorna, temveč se nanašajo na bistvene okoliščine samega dogodka in jasno pričajo o neverodostojnosti oškodovanke. Sodišče ji je verjelo in ji nekritično sledilo, čeprav ni znala natančno in skladno opisati, kaj se je v resnici zgodilo. Povsem je prezrlo tudi, da je oškodovanka v postopku podala 25.000,00 EUR vreden premoženjskopravni zahtevek, kar jasno kaže, da se želi okoristiti z odškodnino, ki si jo očitno obeta v primeru obsodbe obdolženca. Iz njene izpovedbe pa verodostojne rekonstrukcije dogodka ni mogoče sestaviti. Vztrajno je namreč ponavljala, da se je dogodek pripetil v nadstropju, kjer živi obdolženec,torej v prvem nadstropju in ne eno nadstropje višje, kjer je dogajanje videla priča P.. Ta priča dogajanja nadstropje nižje ni mogla videti. Opis dejanja, kot je v izreku sodbe, pa bi imel smisel le, če bi se dejanje dogodilo v prvem nadstropju, kjer živi obdolženec, pa se ni. Nelogično je, da oškodovanka v drugem nadstropju enostavno ni šla v stanovanje svoje matere, ki je v tem nadstropju, ampak je najprej šla na WC, torej v skupne sanitarije, ki so na koncu hodnika v vsakem nadstropju. Sodišče ni verjelo priči P., da je videl na tleh ležečo oškodovanko in obdolženca, ki je stal kakšna dva metra proč, in se je neutemeljeno oprlo na uradne zaznamke in poročila ter tudi na izpoved policista T. J., ki se je prav tako izkazala za netočno. Kje se je dogodek pripetil je pomembno in glede tega obstajajo razhajanja med izpovedbami prič samimi in tudi zagovorom obdolženca. Oškodovanka spolnega nadlegovanja obdolženca policistom ni omenjala, tudi ne obiska skupnih sanitarij in uničenje telefona, sploh pa ne, da bi jo naj obdolženec vlačil po tleh ali celo večkrat vrgel po tleh. O tem, da bi jo naj po tleh metal obdolženi, policistom ni izpovedal niti P., ki je videl le, da je obdolženi oškodovanko vlačil, kot jim je navedel. Zgolj to, da je P. klical policijo, ne more biti dokaz, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zaradi pretepanja oškodovanke policije ni mogel klicati, ker pretepanja sploh ni videl. Oškodovanka je bila pod močnim vplivom alkohola in antidepresivov in zato je jasno, da v bistvenem ne zna pojasniti potek dogajanja. Tako njeno stanje pa pritrjuje zagovoru obdolženca, v katerem je navajal, da se je po odhodu iz njegovega stanovanja zbal, da se ne bi oškodovanki kaj zgodilo in je zato šel pogledat za njo ter jo našel ležečo na tleh in ji skušal pomagati vstati oziroma jo večkrat poskušal vzdigniti. Mogoče je priča P. njegovo pomoč napačno razumela.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanja in da je zanj tudi krivdno odgovoren. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice pa dodaja:

Neskladja v izpovedbah oškodovanke in priče P., na katere opozarja pritožba in v katerih vidi podlago za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter v obrazložitvi napadene sodbe tehtno pojasnilo, zakaj neskladja v izpovedbah oškodovanke ne vzbujajo dvoma v njeno verodostojnost, in zakaj verjame tistim njenim izpovedbam, v katerih ravnanje obdolženca opisuje na način, kot je opisan v izreku sodbe, in ki je imel za posledico, da je oškodovanka zadobila poškodbe, ki so tam navedene, pa tudi, zakaj ne sledi izpovedbam priče P. na glavni obravnavi, ki so vsebinsko nasprotni njegovim izjavam danim policiji. Pravilno je zaključilo, da B. P. ne bi imel prav nobenega razloga, da bi obravnavane noči poklical policijo in pri tem navedel, da "v drugem nadstropju hiše moški pretepa žensko", če se to dejansko ne bi zgodilo in tega ne bi videl. OKC Policijske uprave Maribor je klic P. prejel dne 13. 8. 2015 ob 01.17 uri, P. pa je v njem predlagal, da policisti pozvonijo pri njemu, da jim bo točno pokazal stanovanje, kar so tudi storili in v njegovem stanovanju našli oškodovanko, ki je jokala in bila močno prizadeta, kot to izhaja iz izpovedbe priče T. J.. Ta je z oškodovanko opravil razgovor, v katerem mu je oškodovanka povedala, da je kritičnega večera popivala skupaj z obdolžencem in B. P., da je ta prvi zapustil stanovanje obdolženca, ko pa je sama odšla kasneje v skupne sanitarije, pa ji je obdolženec sledil, jo dohitel, zgrabil za vrat in nogo ter jo vrgel po tleh in jo vlekel, nakar ji je uspelo pobegniti in se zateči v stanovanje P.. Slednji je sicer na glavni obravnavi zatrjeval, da je slišal le glasno vpitje na hodniku in ko je pogledal na hodnik, na njem na tleh videl ležati oškodovanko in obdolženca, ki je bil kakšna dva metra stran od nje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je policistom izpovedal drugače, in sicer, da je obdolženi oškodovanko vlekel za obleko, česar se je sam ustrašil in zaprl stanovanje ter poklical policijo. Navedeno namreč ustreza nadaljnjemu poteku dogodka, ko je P. poklical po telefonu OKC in izjavil, "da moški pretepa žensko". Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi P., temveč je sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanke. Pri tem je v obrazložitvi sodbe navedlo, da verjame le tistim navedbam priče B. P., ki so skladne z ugotovitvami pristojnih organov pregona ter z zaznavo priče T. J., ko je ta prišel na kraj dogodka, saj ni nobenega razloga, da bi priča B. P. obravnavane noči poklical policijo in pri tem zatrdil, da "v drugem nadstropju hiše moški pretepa žensko", če se to ne bi zgodilo. Neskladnosti v izpovedbi oškodovanke, ko policistom ni omenjala spolnega nadlegovanja obdolženega, niti potrebe po zdravniški pomoči in ko je navajala, da se je napad nanjo zgodil v prvem in ne v drugem nadstropju stanovanjske hiše, je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo okoliščinam, da je bila oškodovanka očitno pod vplivom alkohola in močno pretresena, kar je potrdil tudi policist T. J. (točka 18 obrazložitve sodbe), ni pa prezrlo, da je glede ravnanja obdolženca, ko jo je obdolženi telesno poškodoval, ves čas zatrjevala, da jo je vrgel na tla in jo vlekel. Vsled navedenega pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot je navedena v napadeni sodbi.

Ko se pritožba sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke A. K., dr. med., v katerem slednji dopušča možnost nastanka poškodb pri oškodovanki, kot so bile ugotovljene pri pregledu oškodovanke v UKC Maribor dne 13. 8. 2015 ob 14.52 uri in izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, navedene v obrazložitvi sodbe (točka 6), tudi na način, kot ga navaja obdolženi, torej, da so nastale z dvigovanjem in vlečenjem oškodovanke, pritožba prezre, da izvedenec v izvedeniškem mnenju navaja, da so lahko nastale tudi tako, kot je to opisala oškodovanka, in sicer s tem, da jo je obdolženec vrgel na tla in jo vlekel, ter da je slednje v skladu s tem, kar je oškodovanka navedla ob samem zdravniškem pregledu, ko je povedala, da je bila napadena s strani znane osebe, ki ji je grozila s posilstvom, kakor tudi, da je med napadom padla in dobila več udarcev po telesu, kar vse je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih napadene sodbe (točka 18 obrazložitve). Mehanizma nastanka poškodb, kot ga je opisala oškodovanka, izvedenec ni izključil, temveč ga je potrdil kot povsem možnega, obdolženi sam je priznal fizični stik z oškodovanko in zatrjeval, da ji je hotel pomagati, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da oškodovanka ob njegovi pomoči ne bi glasno kričala, njeno kričanje pa bi imelo za posledico, da je priča P. pogledal kaj se dogaja in zatem poklical policijo z navedbo, da moški pretepa žensko, če se to ne bi zgodilo.

Po obrazloženem ni razloga za dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja in so zato pritožbena izvajanja zagovornice, ki graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljena.

Zagovornica se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri tem pa tega pritožbenega razloga z ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge, zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona skladno z določbo 386. člena ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem prišlo do zaključka, da ni nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolžencu. Prvostopno sodišče mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, z njo pa določilo primerno kazen zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo, pri čemer je pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in prejšnje življenje obdolženca ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju (točka 29 obrazložitve sodbe).

Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse v znesku 288,00 EUR, ker je prejemnik socialne pomoči.