VSRS Sklep X Ips 127/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4236-2399/2015-1(08-332-03) z dne 4. 6. 2015, s katero je navedeni organ tožniku odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 15.873,19 EUR. Tožnikovo pritožbo zoper upravno odločbo prve stopnje je upravni organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-18-50/2015-2 z dne 8. 1. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi. Zahteva povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Revident glede dovoljenosti navaja, da jo vlaga iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS (pravilno ZUS-1), z navajanjem, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, da gre sicer za enkratno situacijo, ki se glede na okoliščine ne more ponoviti, kar pa ne pomeni, da se pri odločanju ne upoštevajo temeljna pravna izhodišča. Gre za vprašanje zaupanja v pravo in (tudi bodočo) pravno varnost. Med razlogi, s katerimi utemeljuje zmoto uporabo materialnega prava se sklicuje na določbe Zakona o davku na promet nepremičnin (3., 10. in 27. člen), vendar tudi v tem delu pravno vprašanje, na katerega naj Vrhovno sodišče odgovori, ni oblikovano.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.¹

7Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za dovoljenost revizije ne zadostuje.² Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. To pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena.

K II. točki izreka:

8Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.
² Prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 337/2013 z dne 16. 12. 2015 in X Ips 287/012 z dne 11. 7. 2012.