216. člen ZUreP-3

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.

Določilo osmega in devetega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 216. člena ZUreP-3 se za dejanske razlastitve, ki so protipravne, ne uporablja niti smiselno.

Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.

Predlagatelj spregleda določbo 1. alineje prvega odstavka 338. člena ZUreP-3, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZUreP-2. Zato je predlagateljeva trditev, da 216. člen ZUreP-33 ne predstavlja pravne podlage za odločitev, ki je bila sprejeta 7. oktobra 2022, zmotna. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je za odločitev o predlogu uporabilo določbe ZUreP-3.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je v konkretnem primeru pravilno materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine (njegovega uspešnega dokazovanja napačnosti prvotnih cenitev in s tem posledično napačnosti prvotno podanih ponudb razlastitvene odškodnine s strani RS) niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo, ki je razlaščencu nastala z razlastitvijo in zaradi razlastitve?

139. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v poglavju Urejanja premoženjskih razmerij, prvi oddelek, Postopek za določitev odškodnine določa, da stroške postopka krije udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, če višina odškodnine presega vrednost, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka. V ostalih primerih krije stroške upravičenec.

Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljav

Odškodnina za razlaščeno nepremičnino mora biti najprej določena v skladu z 216. členom ZUreP-3 (prej 206. členom ZUreP-2), in sicer bodisi s sporazumom iz prvega odstavka 217. člena ZUreP-3 (prej prvi odstavek 207. členom ZUreP-2) bodisi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine po šestem odstavku 217. člena ZUreP-3 (prej šesti odstavek 207. člena ZUreP-2), da lahko razlastitveni zavezanec (nasprotni udeleženec) kot upnik le - to (kot prenizko) zavrne.