109. člen ZUreP-3

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.

Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.

Določilo osmega in devetega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 216. člena ZUreP-3 se za dejanske razlastitve, ki so protipravne, ne uporablja niti smiselno.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pri odločanju o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v postopku določitve odškodnine zaradi razlastitve, začetem po uveljavitvi ZUreP‑3, sodišče dolžno uporabiti ZUreP‑3 kot veljavno materialnopravno podlago, zlasti glede določbe osmega odstavka 109. člena, ki določa omejitev višine nadomestila za čas med dejansko in pravno razlastitvijo, ali pa je dopustna uporaba prej veljavnih zakonov (ZUreP‑2 ali ZUreP‑1), čeprav so ti prenehali veljati že pred začetkom postopka?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da dokazno listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, na podlagi sedme alineje šestega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z enajstim odstavkom 109. člena ZUreP-3 predstavlja odločba ali sklep pristojnega organa o uvedbi postopka razlastitve?

Denarno nadomestilo iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 pripada razlastitvenemu zavezancu, če to nadomestilo uveljavlja. Denarno nadomestilo lahko predstavlja uporabnino za čas od dejanskega posega do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino, lahko pa so to nadomestilo zamudne obresti za določeno obdobje.

Zakon ne zahteva, da bi bila odločba ali sklep o uvedbi postopka razlastitve ali postopka za pridobitev služnosti v javno korist pravnomočna, pač pa da je tak postopek uveden. Omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist ureja ZUreP-3 v 220. in 221. členu. Zakonski določbi napotujeta na uporabo določb tega zakona, ki urejajo postopek razlastitve v javno korist. Četudi sedmi odstavek 221. člena ZUreP-3 določa, da se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, kot izjemo predvideva nujne postopke iz 215. člena tega zakona (ko po presoji sodišča pravnomočnost take omejitve ni zahtevana), to je postopke za namene iz prvega in drugega odstavka 203. člena tega zakona, ki zahtevajo hitro pridobitev nepremičnin (prvi odstavek 215. člena ZUreP-3). Med te postopke ZUreP-3 uvršča tudi postopke za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (prva alineja prvega odstavka 203. člena ZUreP-3), med katere se umešča tudi izgradnja predmetnega plinovoda (prvi odstavek 2. člena Uredbe o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M6 od Ajdovščine do Lucije).

V postopku gradbenega dovoljenja se pravilno niso presojali vplivi na okolje. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita. Tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine. Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Končan razlastitveni postopek ni zakonski

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra