8. člen ZIUPDV

Tako prvostopenjski organ kot toženka sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik nima poravnanih obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen. Za odločitev o priznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plač je po presoji sodišča bistveno, da organ ugotovi, ali je imel tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Dejansko stanje v zvezi s tem se sicer res ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco FURS, vendar pa mora organ v primeru, ko delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca finančnega organa ni pravilna, te trditve in dokaze preizkusiti v smeri, a

Postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače ureja 8. člen ZIUPDV. Iz drugega odstavka navedenega člena izhaja, da te pravice ne more uveljavljati delodajalec, ki: - ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge; ter - če je nad njim uveden postopek stečaja ali če se nahaja v likvidacijskem postopku. Sodišče ugotavlja, da iz potrdila izhaja, da ima tožnik na dan 15. 12. 2020 predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače za obdobje zadnjih 60 mesecev. Ker morajo biti za ugoditev vlogi vsi pogoji (med drugim tudi ta, med strankama sporni pogoj) izpolnjeni na dan vložitve vloge, tj. 22. 7. 2020, s tem potrdilom tožnik drugačne odločbe ne more doseči.

Sodišče sodi, da je zakonska določba prvega in devetega odstavka 8. člena ZIUPDV jasna in nedvoumna, že iz njene jezikovne razlage pa jasno izhaja, da mora delodajalec pri uveljavljanju predmetne pravice spoštovati kumulativno oba roka (subjektivni in objektivni) - vlogo mora vložiti v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, v kolikor je delavca na začasno čakanje napotil že pred uveljavitvijo ZIUPDV (za obdobje od 1. 7. 2020 dalje), pa v osmih dneh od uveljavitve tega zakona (ZIUPDV je pričel veljati 11. 7. 2020), kar predstavlja subjektivni rok. V nobenem primeru pa delodajalec vloge ne more vložiti po 31. 7. 2020 (oziroma v primeru podaljšanja iz drugega odstavka 3. člena tega zakona po 31. 8. 2020 oziroma po 30. 9. 2020), kar predstavlja objektivni rok. Navedeni roki so materialni prekluzivni roki, zamuda kateregakoli od teh rokov (subjektivnega ali objektivnega) pa ima za posledico izgubo obravnavane pravice.

Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen.

Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala

Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena, zato obrazložitev izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka bi morala v postopku reševanja pritožbe in ob upoštevanju 7. in 9. člena ZUP, ugotoviti kaj dejansko pomeni obstoj prisilne poravnave ter s strani tožnika predloženo dokazilo o plačilih v letu 2020 in predloženo uradno potrdilo FURS o podatkih iz uradnih evidenc glede na podatke pridobljene z vpogledom organa prve stopnje v uradno evidenco FURS in v nadaljevanju s stranko razčistiti, kakšno je bilo dejansko stanje evidentiranih zapadlih plačil po potrjenem finančnem načrtu prisilne poravnave na dan vložitve vloge uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačila nadomestil plač.

Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena, zato obrazložitev izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V primeru, kot je predmetni, ko ima tožena stranka med dokazi po uradni dolžnosti pridobljene podatke iz evidenc FURS o stanju na dan 13. 7. 2020, potrdilo FURS stanju na dan 27. 7. 2020 in trditev tožnice, da še ni imela neplačanih obveznosti, bi morala tožena stranka v postopku reševanja pritožbe in ob upoštevanju 7. in 9. člena ZUP, ugotoviti kaj dejansko pomeni s strani tožnice predloženo uradno potrdilo FURS o podatkih iz uradnih evidenc glede na podatke pridobljene z vpogledom organa prve stopnje v uradno evidenco FURS.

Določbe drugega dela ZIUPDV, naslovljenega ''Začasni ukrepi'', ki urejajo tudi ukrep povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, seveda z upoštevanjem omejitev, po katerih skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Gre torej za materialni rok. Zakon ne določa, da se ta rok upošteva le na ugovor, zato gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica preneha. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.

Za ugotavljanje upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač so relevantne zgolj tiste neplačane obveznosti, ki so zapadle v plačilo. Obveznosti, katerih zapadlost je v skladu s prisilno poravnavo odložena in na dan vložitve vloge še ni nastopila, ne predstavljajo ovire za dodelitev povračila nadomestila plače.

Za odločitev o priznanju upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plače je bistveno le, da organ ugotovi, ali ima delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Ker gre za obveznosti, ki jih pobira davčni organ, se relevantno dejansko stanje ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco tega organa. Vendar pa mora organ v primeru, da delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca davčnega organa ni pravilna, trditve in dokaze preizkusiti v smeri, ali bi delodajalec z njimi mogel izpodbiti uradne podatke. Nobena formalna dokazna pravila namreč organa pri tem ne omejujejo. Nasprotno, delodajalcu mora organ dati možnost dokazovati nepravilnost uradnih podatkov, nato pa mora uspeh dokazovanja oceniti po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Rok iz prvega odstavka 8. člena ZIUPDV je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Gre torej za materialni rok. Zakon ne določa, da se ta rok upošteva le na ugovor, zato gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom pravica preneha. Materialnih prekluzivnih rokov pa v nasprotju s procesnimi roki ni mogoče podaljšati, niti ni mogoče v zvezi z zamudo teh rokov predlagati vrnitve v prejšnje stanje.