472. člen EZ-1-UPB2

Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, saj določenemu subjektu glede na njegov zakonski položaj razlastitvenega upravičenca daje pravico, da za potrebe razlastitvenega namena izvršuje določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahteva od lastnika služeče stvari (razlastitvenega zavezanca), da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Razlastitev se izvede na podlagi veljavnega prostorskega akta, iz katerega je razvidno, da je zemljišče, ki je predmet razlastitve, zajeto v območje, za katero je določena javna korist. Zemljiškokatastrske spremembe, ki nastanejo zaradi tehničnih postopkov (parcelacije, evidentiranja meje), nimajo za posledico prenehanja javne koristi, če fizična lega zemljišča ostaja v območju, določenem z javno koristjo. Po načelu kontinutete pravnih dejstev in upoštevaje naravo zemljiškokatastrskih evidenc (ki služijo zgolj opisu zemljišč, ne pa določanju njihove pravne usode) tehnična sprememba številke parcele ne vpliva na obstoječo javno korist, čeprav nova parcela sama po številki ni izrecno navedena v prostorskem aktu. V konkretnem primeru m

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Ne glede na omejitve v zvezi z istočasno prisotnostjo več oseb v prostoru določene velikosti, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije Covid-19 (kar je nesporno), le-te ne bi smele onemogočiti stranki/am, da prisostvuje/jo ustni obravnavi, torej kot v tem primeru tožniku. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil na ustni obravnavi prisoten njegov pooblaščenec, saj ima stranka pravico, da lahko poleg pooblaščenca na obravnavi ali izven nje tudi sama da izjave. Iz izreka odločbe ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kot tudi ne točna lokacija stebrov in dostopne poti na zemljišču, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Opis vsebine služnosti, kot izhaja iz izreka odločbe, je preskop oziroma premalo natančno definiran, zlasti v delu, ki se nanaša na prepovedi oziroma omejitve, ki jih mora oziroma bi jih moral po služnostni pogodbi trpeti služnostni zavezanec - tožnik.

Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.

Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27. 1. 2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.

V obravnavanem primeru gre za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, zato je presoja obstoja konkretne javne koristi mogoča le ob predhodno natančno definiranem posegu v lastninsko pravico za vsako nepremičnino, na katero se nanaša predlog za omejitev lastninske pravice v javno koristi, in sicer z vidika konkretnega obsega in sorazmernosti posega v lastninsko pravico, kot je utemeljen v navedenem prostorskem aktu. Da organ tega ni storil, izhaja tudi iz odgovora služnostnega upravičenca na tožbo, ki navaja, da iz izrisa grafičnega dela Uredbe o državnem prostorskem načrtu za izgradnjo daljnovoda DV 110 kV Murska Sobota – Lendava izhaja, da bo na zemljišču s parc. št. 7046 k. o. ... stalo eno stojno mesto št. 50 (termin iz Uredbe je „območje stojnih mest stebrov“), medtem ko bodo ostala zemljišča tožnikov obremenjena le s koridorjem nadzemnega voda daljnovoda. Navedbe upravnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa so drugačne, saj (kot rečeno, ne da bi se za posamezne nepremičnine skliceval na konkretne določbe tekstualnega dela in dele grafičnega dela Uredbe) navaja, da je predvidena obremenitev s stebri na nepremičninah s parc. št. 7

Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve, ne vplivata. Zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja.