VSL Sklep IV Cp 2044/2025

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadomestilo soglasje nasprotne udeleženke za vpis mld. A. A. v prvi razred OŠ B. ter spremenilo sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kranju I N 328/2023 z 2. 8. 2023 v II. točki izreka glede zagotavljanja preživljanja in v III. točki izreka glede izvajanja stikov. Drugačne predloge udeležencev je zavrnilo, zavrglo je predlog predlagatelja, kolikor se nanaša na skupno varstvo in vzgojo ter določitev stalnega prebivališča, ter zavrglo predlog obeh udeležencev za izdajo začasne odredbe glede nadomestitve soglasja za vpis deklice v šolo. Sklenilo je, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa ter da udeleženca krijeta svoje stroške postopka.

2Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Opozarja, da sodišče ni poskusilo pridobiti mnenja mld. otroka, niti ni k njegovi pridobitvi pozvalo CSD. Zgrešenost odločitve se je pokazala v trenutku, ko sta udeleženca hčerko seznanila z dejstvom, da bo v šolo hodila na B., pa je A. A. izrazila presenečenje in navedla, da je hotela v C., kar je razvidno iz zvočnega posnetka s 24. 7. 2025. Meni, da je hčerka pri šestih letih sposobna razumeti pomen in posledice svoje izjave o tem, pri kom bi želela obiskovati šolo in da izbira šole vpliva na čas, ki ga bo preživela s posameznim staršem.

Sodišče brez upravičenih razlogov ni upoštevalo mnenja CSD glede koristi otroka, ki ga je nadomestilo z lastno zaznavo na naroku. Drugačna zaznava bi lahko prestavljala le indic, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, pri čemer se stranke v postopku pred CSD praviloma obnašajo bolj neformalno in strokovnim delavcem razkrivajo bistveno več, kot je to mogoče v okviru formalnega in časovno omejenega naroka pred sodiščem, namenjenega zasliševanju strank in ne ugotavljanju njihovih osebnostnih značilnosti. Nasprotna udeleženka je med postopkom že opozorila, da skuša predlagatelj s kritiko mnenja CSD sanirati vtis, ki ga je naredil s svojim vedenjem v razgovorih s psihologinjo. Če je sodišče mnenje štelo za pomanjkljivo, bi moralo zahtevati njegovo dopolnitev, zaslišati strokovne delavke CSD ali postaviti sodnega izvedenca. Z zavrnitvijo teh dokazov je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na mnenje CSD, da bo všolanje v očetovem kraju bivanja zaradi očetovega izrazito negativnega odnosa in odpora do matere, slabše pripravljenosti na kompromise in dogovarjanje, mamo postavilo v podrejen položaj in škodovalo njeni starševski vlogi, kar ni v korist otroka, odločitev sodišča predstavlja presenečenje. Nasprotni udeleženki je bila odvzeta pravica, da v postopku sodeluje in se izreče o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev pravice do kontradiktornega postopka in poštenega sojenja. Sodišče je svojo odločitev gradilo na kontinuiteti bivanja in otrokovi socialni mreži, kateri je dalo bistveno prevelik poudarek. Prezrlo je, da je za otroke A. A. starosti socialna mreža manj pomembna navezna okoliščina od družinskega okolja, v katerem otrok preživi večino časa.

Sodišče ni izvedlo primerjave programov OŠ B. in OŠ C. Ta bi po podatkih, objavljenih na spletni strani, pokazala, da ima OŠ C. zelo razširjen program in omogoča otrokom vseobsegajoče vključevanje, socializacijo in razvoj. OŠ B. ponuja stabilen osnovni razširjen program in uveljavljene dejavnosti, brez poudarka na celodnevnem umeščanju otrok v šolski proces. Ruralno okolje nujno obsega manjši nabor izvenšolskih dejavnosti, medtem ko je v mestnem okolju možnosti za zgodnje odkrivanje in spodbujanje talentov otrok praviloma več, hitrejše je tudi zagotavljanje podpore šolske svetovalne službe ter sodelovanje s strokovnjaki.

Nasprotna udeleženka ne sprejema ugotovitve sodišča, da ji je hotel predlagatelj pri izselitvi iz skupnega prebivališča le pomagati. Sodišče si je neutemeljeno dovolilo vrednostno sodbo, ko jo je ocenilo kot odločno in samozavestno žensko, ki zna postaviti meje in se v odnosu do drugih ne podreja. Po njenih opisih bi moralo prepoznati oblike psihičnega nasilja, značilnega za osebe z narcisistično osebnostno motnjo. Kot dodatno novo okoliščino izpostavlja dogajanje ob vpisu mld. A. A. v šolo, ko jo je predlagatelj skušal v prisotnosti hčerke pregnati iz šole, kot je razvidno iz zvočnega posnetka.

Pritožnica je izkazala, da bi hči v novem okolju zadostila pogojem socialne mreže, hkrati pa bi ji šolanje v okolju matere omogočalo bolj stabilen in čustveno varnejši odnos z nasprotno udeleženko, brez rizika za škodovanje očetovi starševski vlogi. Pri starosti šestih let je za deklico z vidika razvoja identitete in čustvene varnosti izjemno pomembno, da preživi veliko časa z materjo, kar ji zagotavlja občutek stabilnosti, pripadnosti in podpore.

Nasprotna udeleženka izpostavlja nesorazmerno obremenjenost s stroški prevozov zaradi izvajanja stikov, še posebej, ker jih za predlagatelja krije delodajalec. Po sklepu sodišča nanjo logistično in stroškovno odpadejo vsi stiki med tednom, kar predstavlja 5 prevozov mesečno. Gre za izdatke, ki zmanjšujejo njeno preživninsko zmožnost. Sodišče bi lahko očetu naložilo vse stroške vikend prevozov, breme prevozov za tedenske stike pa bi bilo na nasprotni udeleženki.

Sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, zgolj pavšalna ugotovitev, da so nepotrebni, ne zadošča. Na bistveno različen način je zasliševalo udeleženca in nasprotni udeleženki zastavljalo vprašanja, ki so vsebovala vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je bilo to v primeru hčerinega odnosa do pritožničinega partnerja. Odklonilen odnos sodišča do nasprotne udeleženke in njenega partnerja izhaja tudi iz 38. točke obrazložitve sklepa, ko je sodišče špekulativno zapisalo, da so zaradi prebivališča njenega partnerja v D. spremembe na strani matere v prihodnosti bolj verjetne. Nasprotno je po izdaji sklepa do sprememb prišlo pri predlagatelju, saj se je k njemu priselila njegova partnerka E. E., hči pa je morala pričeti spati v svoji sobi.

3Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Udeleženca sta starša šestletne A. A., ki jima je zaupana v skupno vzgojo in varstvo. To sta skladno s sodno poravnavo z 2. 8. 2023 uresničevala na način, da je deklica pri očetu na B. prebivala od nedelje zvečer do četrtka popoldan in en vikend v mesecu, z mamo v C. pa tri vikende v mesecu od četrtka popoldan do nedelje zvečer. Deklica je ohranila stalno prebivališče na naslovu očeta in še naprej obiskovala isti vrtec kot pred razpadom življenjske skupnosti udeležencev. Do nesoglasij med starši je prišlo, ko je bilo treba hčerko vpisati v osnovno šolo, saj si oba starša prizadevata, da bi se deklica šolala v okolju, v katerem živita. Predmet odločanja z izpodbijanim sklepom je nadomestitev soglasja starša za vpis v šolo in posledično delna sprememba sodne poravnave glede izvajanja skupnega varstva in vzgoje ter preživljanja.

6Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve o izbiri šole upoštevalo, da imata oba starša ustrezne starševske sposobnosti in življenjske pogoje, da kljub različnim pogledom na življenje zmoreta postaviti dekličine potrebe pred svoje, da je deklica pozitivno naravnana do obeh staršev, da pri prehodih med njima nima težav in da sta starša sposobna sprejeti dogovore, ki so A. A. v korist. Zatrjevanega nasilja predlagatelja do nasprotne udeleženke in njegovega delovanja v smeri odtujevanja hčerke od matere sodišče ni ugotovilo, zato je pri izbiri šole večjo težo pripisalo ohranitvi socialnega okolja, v katerega je deklica vpeta preko prijateljstev iz vrtca, očetove družbe in njegove širše družine, in ni sledilo mnenju CSD, ki je zaradi materine večje pripravljenosti na kompromise in zaznanega očetovega odpora do matere kot primernejše izpostavilo šolanje v kraju materinega prebivališča.

7Pritožnica sodišču neutemeljeno očita, da v postopku ni pridobilo mnenja otroka. Iz poročila o razgovoru z mld. A. A., ki ga je opravila psihologinja CSD, izhaja, da je razmišljanje otroka v starosti 5 let in pol izrazito konkretno ter ni sposoben predvidevanja in postavljanja v situacijo, ki se nanaša na oddaljeno prihodnost, prav tako ni sposoben razumeti dolgoročnih posledic vpisa v posamezno šolo na drugačno organizacijo stikov, oziroma namena postopka. Kot je ugotovila psihologinja, A. A. v pogovoru ni dajala vtisa, da bi jo vprašanje šolanja posebej zanimalo, kar kaže na to, da deklica tudi ni imela izdelanega lastnega mnenja. Glede na pridobljene podatke in strokovno oceno, da A. A. glede na svojo starost ni sposobna razumeti pomena in posledic odločitve o kraju šolanja, sodišču ni bilo treba še dodatno pridobivati mnenja otroka in ga obremenjevati s sodnim postopkom. Tudi če drži, da je deklica po seznanitvi s krajem šolanja izrazila začudenje, oziroma navedla, da je hotela v šolo v C., kot zatrjuje pritožnica¹, njene izjave ni mogoče šteti kot izoblikovanega mnenja otroka, ki bi ga sodišče moralo upoštevati pri svoji odločitvi. Zadeva ni primerljiva z v pritožbi izpostavljenim primerom VSL IV Cp 1441/2023, kjer je sodišče odločalo o prešolanju tri leta starejšega in zato tudi bolj zrelega otroka.

8Naloga CSD v družinskih postopkih je, da sodišču pomaga pri ugotavljanju dejstev, ki so relevantna za odločitev. Čeprav ima skladno z določilom 108. člena ZNP-1 mnenje CSD dokazno moč, primerljivo izvedeniškemu mnenju, je enako kot vsa mnenja strokovnjakov podvrženo dokazni presoji sodišča. To mora dejstva, ki izhajajo iz mnenja, obravnavati v povezavi drugimi dokazi in podatki spisa. Sodišče pri odločanju ni prezrlo mnenja CSD, temveč je na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju udeležencev, oceni vsebine njune izpovedi ter po pregledu listinske dokumentacije sprejelo drugačen zaključek o dinamiki med staršema in njenim vplivom na izbiro šole. Razloge za svojo odločitev je podrobno pojasnilo.

9Iz mnenja CSD izhaja, da sta oba starša odklonilna drug do drugega in da med njima vlada izrazito nezaupanje ter želja po zmanjšanju pomena drugega od staršev, pri čemer sodišče v podatkih spisa in izvedenem dokaznem postopku ni našlo podlage za zaključek o tem, da je predlagatelj manj prilagodljiv ter da nasprotno udeleženko postavlja v podrejen položaj, kar bi lahko dolgoročno škodilo njeni starševski vlogi. Tudi pritožbeno sodišče konkretnih okoliščin, ki bi tak zaključek utemeljevale, iz predložene korespondence in izpovedi udeležencev ni razbralo. Prav tako jih v pritožbi ne izpostavlja pritožnica, temveč zgolj vztraja pri subjektivni interpretaciji osebnostnih lastnosti predlagatelja, tako da mu laično pripisuje narcisistično motnjo. Hkrati iz njenih izvajanj izhaja, da je še vedno prežeta z analiziranjem medsebojnega odnosa med udeležencema in da v ta namen pogosto snema njuno komunikacijo, kar po oceni sodišča ne prispeva k izboljšanju starševskega odnosa v luči medsebojnega spoštovanja in s tem zagotavljanju najboljše koristi za otroka.

10Sodišče je v 17. točki obrazložitve sklepa pojasnilo razloge, zaradi katerih ni postavilo izvedenca klinične psihologije, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Iz mnenja CSD izhaja, da je deklica pozitivno naravnana do obeh staršev in z njima povezana ter oba z njo čas preživljata konstruktivno. Dokazni postopek z zaslišanjem udeležencev je tudi potrdil, da sta se kljub različnim pogledom sposobna dogovoriti in v ospredje postaviti korist otroka, zato, upoštevajoč dosedanji potek izvajanja skupne starševske skrbi, sodišče ni potrebovalo dodatnega strokovnega znanja izvedenca za odločitev o nadomestitvi soglasja za vpis v OŠ. Sodišče je pojasnilo tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem strokovnih delavk CSD, ki ga je predlagala nasprotna udeleženka v dokaz izrazito neprimerljivih osebnostnih lastnosti obeh udeležencev. Kot izhaja iz odgovora psihologinje F. F. obema staršema z 28. 5 2025, torej po vložitvi dokaznega predloga z njenim zaslišanjem, pa tudi po izdaji mnenja za sodišče, strokovna delavka ni pritrdila navedbam pritožnice o manj primernih starševskih zmožnostih predlagatelja. Iz njenega pisanja izhaja, da imata oba starša dovolj kapacitet, da sta lahko dobra starša in da ravnata v največjo korist deklice, z dodatnim opozorilom, naj ne stopnjujeta napetosti, temveč poskrbita, da bo deklica ohranila spoštovanje in naklonjenost do obeh. Glede na navedeno jasno stališče strokovne delavke njeno dodatno zaslišanje v postopku glede starševskih sposobnosti obeh udeležencev ni bilo potrebno.

11Kadar sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja, ne gre za sodbo presenečenja. To velja tudi za drugačno oceno strokovnega mnenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako pravno podlago bistvena. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Ker je sodišče obširno navedlo razloge, zakaj po izvedenem dokaznem postopku v medsebojni dinamiki staršev ni našlo odločilnega argumenta za izbiro kraja šolanja, ki bi prevladal nad stalnostjo in kontinuiteto okolja, v katerem je deklica preko tedna živela do sedaj, udeležencem procesne pravice niso bile kršene.

12Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, ki je pri odločitvi o nadomestitvi soglasja starša k vpisu deklice v osnovno šolo izhajalo iz kontinuitete dosedanjega okolja, v katerem živi že od rojstva, dekličine socialne mreže ter prednost dalo odločitvi, ki manj posega v dosedanji način prehajanja med staršema ter s tem ohranja stabilnost. Pritožnica z izpostavljanjem prednosti šolanja v urbanem okolju zaradi večjega nabora dejavnosti presoji sodišča ne more uspešno nasprotovati. Prav tako ne drži, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vodila največje koristi za otroka zgolj zato, ker ni sledilo nasprotni udeleženki o njenih primernejših starševskih kapacitetah za izvajanje starševske skrbi v zvezi s šolanjem. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo imela nasprotna udeleženka dovolj priložnosti, da se tudi sama aktivno vključi v šolsko delo in deklici nudi ustrezno vzgojno okolje ter podporo, saj bo s hčerko preživela večino vikendov ter enega ali dva popoldneva med tednom.

13Pritožnica je po razpadu življenjske skupnosti soglašala, da ohranitev poznanega življenjskega okolja (stanovanje, vrtec, socialna mreža) deklici zagotavlja stabilnost in varnost, saj se je s predlagateljem dogovorila, da bo A. A. pri njem preživljala čas od nedelje do četrtka popoldan ter en vikend v mesecu, torej več kot polovico dni v mesecu. Ker je A. A. tak režim izvajanja stikov dobro sprejela, pritožnica dve leti kasneje ne more biti uspešna z izpostavljanjem izsledkov razvojne psihologije o potrebi po kontinuiranem in pogostem času, ki ga otrok preživi z materjo, za razvoj dekličine identitete in čustvene varnosti. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo mati v okviru izvajanja starševske skrbi to vlogo lahko uspešno opravila tudi ob stikih, kot jih je uredilo sodišče z izpodbijanim sklepom.

14Pritožnica v pritožbi ne pojasni, kako bi izvedba neizvedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič lahko vplivala na dokazovanje njenih trditev in kaj bi posamezen dokaz potrdil ali ovrgel. Zato pritožbeno sodišče pavšalno navrženemu očitku bistvene kršitve določb postopka zaradi neustrezne obrazložitve zavrnitve predloga z zaslišanjem predlaganih prič iz razloga, ker ne gre za potrebne dokaze, ne more pritrditi. Ker sodišče svoje odločitve o izbiri šole ni oprlo na odnos deklice do novega partnerja nasprotne udeleženke, so pritožbene navedbe, ki izpostavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno sodišča o tem, kako ga A. A. sprejema, za odločitev nebistvene.

15Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da jo po sklepu sodišča izvajanje stikov logistično in stroškovno bolj obremenjuje. Kljub temu v odločitev sodišča v tem delu ni poseglo. Da se stiki med tednom izvajajo na B. in ne v C., je v korist otroka, ki bi bil v nasprotnem primeru nesorazmerno obremenjen z vožnjami. Uresničevanje teh stikov tako logistično nujno obremenjuje nasprotno udeleženko. Pri prevozih na vikend stike pa je sodišče upoštevalo dosedanji način prevoza na stike po sklenjeni sodni poravnavi in priporočilo, da otroka odda tisti od staršev, pri katerem se trenutno nahaja, s čimer se izrazi enotnost med staršema glede izvajanja starševske skrbi. Navedbe pritožnice o vplivu finančnega bremena izvajanja stikov na njeno sposobnost preživljanja ostajajo na ravni pavšalnosti. Glede na razporeditev stikov je na očetu večji del finančnega bremena glede pokrivanja stroškov prehrane in bivanja, zato pritožbeno sodišče zgolj zaradi izdatkov, ki jih ima mati s prevozi, ni poseglo v način porazdelitve preživninskega bremena, kot izhaja iz II. točke izreka sklepa.

16Selitev enega od staršev v drug kraj ob vstopu otroka v šolo neizogibno terja soglasje staršev o izbiri šole in kraju šolanja. Ker slednjega udeleženca kljub pomoči CSD nista uspela doseči, je o njem odločilo sodišče. Pri tem je največjo korist deklice prepoznalo v izbiri šole v okolju, v katerem živi od rojstva in kjer ima že stkano socialno mrežo sovrstnikov in širše družine. Z nasprotnimi pritožbenimi navedbami, ki pomen teh okoliščin omalovažujejo in prednost pripisujejo materinim boljšim starševskim sposobnostim, pritožnica dvoma v pravilnost sprejete odločitve ni vzbudila.

17Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Pri tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena za presojo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Iz spisa ne izhaja, da bi bil zvočni posnetek priložen k pritožbi in se v prilogah tudi ne nahaja.