103. člen ZNP-1

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike. V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.

Nima pa prav pritožba, da je izrek denarne kazni nepotreben oziroma nesmiseln oz. je slednja previsoka, saj je slednja izrečena z namenom zavarovanja koristi otrok oz. preprečitve njihove ogroženosti, ki zaradi ravnanj svojega očeta doživljajo stisko, ko se vsak ponedeljek stika udeležijo, očeta pa brez obrazložitve na stik ni.

V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj

Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.

Že samo enkratna zamuda pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni. Vendar to ni samo po sebi umevno. Kadar je zamudo ali izostanek stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim (nepredvidenim) okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu. Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika). Izrek denarne kazni je lahko samo posledica kršitve obveznosti iz sodne odločbe, ne pa (v odsotnosti kršitve konkretne dolžnosti iz začasne odredbe) morda splošne zakonske dolžnosti staršev iz drugega odstavka 141. člena DZ, po kateri mora vsaka oseba, h kateri je otrok nameščen, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos

Namen izrečene denarne kazni ni v kaznovanju dolžnika, pač pa gre za sredstvo, s katerim naj bi sodišče doseglo spoštovanje obveznosti iz izvršilnega naslova; v konkretnem primeru sredstvo, s pomočjo katerega bi sodišče nasprotno udeleženko prisililo, da omogoči v začasni odredbi določene stike predlagatelja s sinom. Za kaznovanje dolžnika zaradi kršitve začasne odredbe, ki ni več v veljavi, ni materialnopravne podlage. Dokazno breme upravičenosti kršitve izdane začasne odredbe je na kršitelju.

Začasna odredba je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka iz 159. člena DZ, izda se, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Podatki spisa izkazujejo, da je odnos med udeležencema postopka konflikten in vpliva na odnos med nasprotnim udeležencem in mld. A. A. ter stike med njima. Ker morebitno neizvajanje stikov in konflikten odnos staršev po ugotovitvah stroke ogroža zdrav in celosten razvoj otroka, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo.

Ni potrebe, da se odločanje sodišča o istem spornem razmerju cepi na dva dela, to je na odločanje po uradni dolžnosti in na odločanje v sklopu obravnave strankinega predloga. Namen začasne odredbe ne more biti tako daljnosežno urejanje stikov, kot je to storilo prvo sodišče. Stiki med otrokoma in očetom so že dalj časa prekinjeni, zato jih je treba postopoma obnoviti. Glede na ugotovljene okoliščine je pritožbeno sodišče ocenilo, da je smotrno v začasni odredbi določiti tudi denarno kazen kot sredstvo zavarovanja za primer, če stranki ne bosta ravnali v skladu z začasno odredbo (103. člen ZNP-1 in prvi odstavek 238.f člena v zvezi z 226. členom ZIZ).

Ker predlagateljica ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila začasne odredbe, mora plačati denarno kazen. Sodišče dopusti neposredno izročitev otroka po izvršitelju na podlagi 238.e člena ZIZ šele potem, ko posredna izročitev z denarno kaznijo ni uspešna.

Določba 103. člena ZNP-1 sodišču sicer omogoča, da v sklepu, s katerim odloči o otrokovih stikih, izreče tudi denarno kazen za primer, če starši ne ravnajo v skladu s tem sklepom. Vendar pa za obravnavani primer ni uporabljiva, saj se je postopek pričel pred uveljavitvijo prej navedenega zakona.